Akustična
skulptura (An Acoustic Sculpture)
avtor: Wolfgang
Temmel
kustos: Jernej
Kožar
sodelujoči
umetniki: Gottfried Bechtold (A), Vuk čosić (SLO), Roberto Paci Dalo (I),
Hubert Matt (A), Sergio Messina (I), Marko Peljhan (SLO) in Wolfgang Temmel
(A).
V štiri dimenzionalnem
prostoru nikoli ne moreta dva telesa biti na istem mestu ob istem času,
vendar zvok omogoča take paradokse: dovoljuje, da se virtualni in realni
prostori združujejo v enega, čeprav kot taki ne obstajajo.
Vse akustično
je glasba. Ali je to res, je odvisno od osebne tolerance vsakega posameznika.
Kot človeška bitja vsak dan sooblikojemo "simfonijo vsakdana" z
vsakim gibom, ki ga naredimo. V akustični postavitvi, ki nas obdaja igramo
hkrati pasivno in aktivno vlogo, smo hkrati poslušalci in izvajalci. Ravno
v tem trenutku, ko pišem ta tekst proizvajam zvoke, ko udarjam s prsti
po tipkah na tipkovnici, hkrati poslušam radio, vrata sobe v kateri sem
so odprta in zvoki od zunaj
vstopajo
v sobo; večinoma so to zvoki avtomobilov, ki se vozijo mimo, hkrati pa
lahko slišim še veliko drugih zvokov: glasovi, stopinje, itd. Namen tega
dela, na katerem delam že od leta 1988, je slišati vsoto vsakdanje akustike,
kot "simfonijo vsakdana".
Kot interaktiven
medij vsakdanje akustike ne zaznavamo zavestno: iz okolice izbiramo zvoke,
ki jih želimo ali moramo slišati, nihamo med ekstremoma popolnega ignoriranja
zvokov do prekomernega poslušanja zvoka - akustični klimaks. Stalno se
premikamo med tema dvema poloma, kajti uho ne moremo izklopiti kot lahko
izklopimo stroj. Nikoli ne slišimo ničesar. Kadar se zgodi, da je
okoli nas popolna tišina, takrat lahko slišimo sebe - utrip srca, dihanje.
Vedno je nekaj, kar slišimo. Akustično sprejemanje sveta spodbuja domišljijo.
V moji domišljiji akustični prostori oblikujejo virtualno in edinstveno
postavitev, katero lahko nadzorujem in usmerjam s svojo lastno voljo.
Akustika lahko
proizvede prostor, ki obstaja v realnosti, kot tudi takega, ki v realnosti
ne obstaja. V zvočni skulpturi ali bolje zvočni arhitekturi je ustvarjeno
skupno bivanje (flat sharing) - umetni "dom".
Sedem oseb, umetnikov Bechtold, Čosić, Dalo, Matt, Messina, Peljhan, Temmel,
ki živijo na različni lokacijah - Hörbranz, Ljubljana, Rimini, Bregenz,
Milano, Schwanberg - posname zvoke, ki jih ustvarjajo v vsakdanjem življenju
- na hodniku, v kuhinji, v kopalnici/ na stranišču, v dnevni sobi, v spalnici,
v delovni sobi (ateljeju). Vsak posname 70 minut zvoka v vsakem prostoru
in v studiu se vseh sedem zvokov posameznega prostora združi v enega samega,
za vseh sedem oseb se zdi, da prebivajo v enem in istem prostoru zvok in
vsi akustični dogodki v tem prostoru oblikujejo komponente navidezne skulpture
v prostoru in času. Vsak prostor v instalaciji je akustično
določen s prostorom, ki ga ponazarja z zvoki iz zvočnikov in tako prostor predstavlja dnevno sobo, kuhinjo, itd. V štiri dimenzionalnem prostoru nista dve telesi nikoli istočasno na istem mestu, a vendar so akustično takšni paradoksi možni, tako da dovolimo navideznim (virtualnim) in resničnim (realnim) prostorom koeksistiranje, čeprav kot taki ne obstajajo.
Nenazadnje
tudi obiskovalec instalacije "flat sharing" odigra pasivno in aktivno vlogo:
tako da hodi skozi instalacijo in jo posluša in da sam proizvaja zvoke
s tem ko se premika ali z zvoki telesa."