Simona Vidmar
Kako pot pelje od Beuysove »socialne skulpture« do Poggijeve »socialne
estetike« in nazaj
Objekti, instalacije, akcije in manifesti Pina Poggija od 60-ih let
dalje neizbežno napeljujejo k razmišljanju o nikoli izčrpanem fenomenu
Joseph Beuys in o širjenju pojma umetnosti.
»Der erweiterte Kunstbegriff«
Beuysova razmišljanja o kiparstvu ne govorijo o kiparstvu v akademskem
smislu. Govorijo o formi/obliki. Beuys je bil mnenja, da je osrednje
vprašanje v umetnosti, vprašanje o najprimernejši obliki. Umetnost je
tista, ki se je stoletja ukvarjala z iskanjem in produkcijo najbolj
sublimnih, bogatih in lepih objektov, v katerih so ljudje uživali, jih
občudovali, jih želeli posedovati in z njimi živeti, zato je umetnosti
tista disciplina, ki je zmožna vprašanje o najprimernejši/odgovarjajoči
formi prenesti na druga področja. Ni pomembno, če oblikujemo kovino,
les ali družbene komponente, princip ostaja enak.
V svojem programskem eseju iz leta 1972 je Beuys pozval k preobrazbi
osnovnih konceptov, ki se tičejo razumevanja umetnosti, umetniških akcij
in kiparstva: »Samo pod pogojem, da se radikalno razširi definicija,
bo za umetnost in z njo povezane aktivnosti mogoče, da dokažejo, kako
je umetnost v tem trenutku edina evolucijsko-revolucionarna sila. Samo
umetnost je sposobna razkriti represivne efekte senilnega socialnega
sistema (…) : razkriti z namenom, da bi oblikovala DRUŽBENI ORGANIZEM
KOT UMETNIŠKO DELO. Ta najmodernejša umetniška zvrst – socialna skulptura/socialna
arhitektura – bo obrodila sadove le, ko bo vsako živo bitje postalo
kreator, kipar ali arhitekt, družbenega organizma. Samo predpostavka,
da je umetnost revolucionalizirana do te mere, lahko umetnost preobrazi
v politično produktivno silo, ki izsledi vsakega posameznika in oblikuje
zgodovino.«[1]
Prvi in najpomembnejši korak k uresničevanju socialne skulpture, k
uresničevanju bivanja kot umetniškega dela z ozirom na družbo, je »revolucija
pojmov«[2], kamor sodi tako pojem umetnosti kot osnovni pojmi o družbenem
organizmu. Nova kvaliteta razmišljanja in delovanja bo omogočila transformacijo
umetnosti iz estetske izkušnje v družbeno-evolucijsko prakso. Pri tem
nosi odgovornost vsak posameznik: razmišljanja, pogovori, ideje, delo…posameznika
vplivajo na okolje drugih, ga spreminjajo in oblikujejo. Principa se
ne da preseči, vsak kreativni premik ustvarja oblike, je del socialne
skulpture – razširjen pojem kiparstva, torej! Umetnost postaja sinonim
za delovno sposobnost slehernega človeka. Beuys pokaže na družbo, ki
s svojo fizično pojavnostjo, prisotnostjo, toploto in energijo nadomesti
umetniški izdelek.
Kakšna je potem vloga materializirane skulpture, tudi Beuysovih del,
kot npr. kinetične instalacije »Honigpumpe am Arbeitsplatz« (1974-77),
meditativne akcije »I Love America and America Loves Me« (1974) ali
ekološkega interaktivnega projekta »7000 hrastov« (1982)? Materializirana
skulptura/umetniška akcija deluje kot model, kot prevodnik za nevidne
skulpturalne kvalitete razmišljanja. Namreč, materializirana energija
razmišljanja je sposobna (zelo učinkovito) vzpodbuditi zaznavne in mišljenjske
sposobnosti druge osebe. Beuys je z modelom »razširjen pojem umetnosti
– socialna skulptura – osebna odgovornost« pokazal pot, s katero ponovno
odkrijemo umetnost kot sredstvo moči v družbi in politiki.
»Družbena estetika«
Pino Poggi v manifestu iz leta 1965/66 brez dolgovezenja opredeli cilje
in načela svojega umetniškega dela in razglasi novo umetniško (pod)zvrst
Arte Utile/ uporabna umetnost. »Arte Utile posreduje sporočilo. (…)
Posebej učinkovita je tista akcija, ki se nanaša na to, kar se ravnokar
dogaja in se s tem tudi spoprime. (…) Arte Utile je impulz za obnovo
v kulturi.«[3] Tri izbrane alinee osvetljujejo osrednja vprašanja, ki
jih Poggi zastavlja umetnosti: vprašanje o informativnosti umetniških
del/ akcij, vprašanje o aktualnosti ali soodvisnosti med družbeno situacijo
in umetniško akcijo ter vprašanje o reformi pojma umetnosti ter z njo
povezanimi dejstvi.
V 70-ih letih, v svojem drugem manifestu, še vedno o uporabni umetnosti,
nekoliko bolj poetično nadaljuje: »Umetnik je soodgovoren za družbo,
ki je resonančen prostor njegove umetnosti. Umetnik, ki išče dialog
z družbo, potrebuje estetiko, ki je sposobna komunicirati z družbo:
to je DRUŽBENA ESTETIKA.«[4] Nov je tokrat pojem družbena estetika,
nov v smislu njegove aplikacije ko umetniške zvrsti.
Kaj je v resnici družbena estetika in kako Poggi odgovarja na vprašanja,
ki jih zastavlja? Vse zvrsti umetniškega ustvarjanja – kiparstvo, slikarstvo,
poezija, glasba, arhitektura itd.[5] – v sebi nosi prvino estetskega.
In prav estetika, občutje lepega, je skozi stoletja obdržala sposobnost
komunikacije s svojim okoljem. Preprosta, enosmerna izmenjava idej o
lepem: kreacija-recepcija-preobrazba. Zato estetika ostaja za Poggija
ključni pojem v preobrazbi, pojem, ki preživi metamorfoze njegovega
ustvarjanja. Kar ostaja variabilno so značaj umetnosti, način recepcije
in moč preobrazbe.
In tudi tukaj Poggi postreže z jasnimi zahtevami in pogoji. Umetnost,
ki je sposobna komunicirati z družbo, »družbena estetika« torej, je
umetnost akcije, interakcije in interaktivne instalacije. Konkretni
aktualni problemi, katerih pravzrok zmeraj tvori nezadostna informiranost
oziroma medijska manipulacija informacij, se najlažje rešuje s konkretnim
delom, kot so protesti, pedagoške raziskave itd.[6] Vpletenost gledalcev
je včasih pogoj za nastanek del – npr. AU-akcije – drugič želena kontemplativna
karakteristika dela – npr. instalacija Modrina neba – predvsem pa ostaja
osrednji in iskani način percepcije del. Posledična dinamičnost in aktualnost
vodita do večje izrazne moči umetniškega dela in s tem do želene možnosti
za preobrazbo recipientov.
Za čemer stremi Pino Poggi je, da bi izbrano in usmerjeno informiranje
z dolgom do družbe v obliki estetskih sporočil postala razširjena umetniška
praksa, ki bi bila sposobna v temeljih pretresti zakonitosti družbenih
sistemov, med drugim tudi pojmovanje umetnosti.
…, »Socialna skulptura« in /ali »socialna estetika« - umetnosti kot
evolucijsko-revolucionarna sila.
--------------------------------------------------------------------------------
[1] Tisdall, Caroline: Joseph Beuys, London 1979.
[2] Harlan/Rappmann/Schata: Soziale Plastik, Materialien zu Joseph
Beuys, Aschberg 1976.
[3] Pino Poggi, Manifest Arte Utile I., 1965/66.
[4] Pino Poggi, Manifest Arte Utile II, 1976.
[5] Naštevamo nekaj izmed številnih področij Poggijevega ustvarjanja.
[6] Pri tem imamo v mislih Poggijev protest proti onesnaževanju okolja,
za zeleno mesto v Münchenu leta 1977 in pedagoško raziskavo Keks, predstavljeno
na beneškem Bienalu leta 1970.
gor
