Jože Horvat
Pino Poggi

Junija 2000 so v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu odprli retrospektivno razstavo Pina Poggija, toda ta seveda ni prikazala vsega, s čimer se ukvarja. Na ogled je ponudila njegovo raznoliko likovno ustvarjalnost - njegovega pisanja, bodisi esejev, pesmi ali v manjši meri tudi proze (pravljičarstvo - kot je zgodba o vrabčku in lastovki z naslovom Adi & Zoe), pa se je seveda lahko le dotaknila. Na njegovo osebnost je torej kazala zgolj posredno, prek razstavljenih artefaktov - in komaj še s čim drugim, razen kolikor je kdo na razstavi imel priložnost, da ga je srečal in z njim govoril, saj je bil večkrat med svojimi eksponati in željan pogovora, nekajkrat pa je imel tudi literarno-glasbeni nastop. Le-ta je nekako spadal k razstavi, saj Poggi svojega dela ne pojmuje kot v slonokoščeni stolp zaprto umetnost ali izziv za hermetično akademsko refleksijo. V njem hoče posredovati obiskovalcu možnost za razmislek o smiselnosti in aktualni socialni, če ne tudi politični dimenziji umetnosti. V ta namen pa je zelo dobro, če je z njo sredi publike tudi on sam.

Vendar imam vtis, da Poggi pogovora ne mara zgolj zaradi poslanstva svoje umetnosti, čeprav je ta razlog bržkone na prvem mestu. Kajti pogovor je videti tudi oblika njegovega stika z ljudmi. Hočem reči: z njimi se rad pogovarja, kar je morda posledica njegovega sredozemskega temperamenta in odprtosti, toda najbrž tudi lastnost, ki v drugem in v drugačnem človeku predpostavlja zanimivo osebnost. Spomnim se, da je bilo moje prvo srečanje z njim - pred več kot 20 leti - neobičajno sproščeno, takšno pa je bilo - kolikor sem temu bil priča - tudi z drugimi, ki so bili v njegovi družbi. Tako se mi ne zdi čudno, da ga umetniški krogi, vsaj na tem koncu Slovenije, sprejemajo kot domačina, čeprav svojih občasnih kritičnih stališč do njih samih in okolja ne skriva.

V očeh manj poučenih pa je Poggi tisti likovnik, kateraga visoki kip s črko S in dvema globusoma v njunima zavojema ae dobrih 30 let stoji ob eni od glavnih cest, ki vodijo v Slovenj Gradec. Njegova pokojna žena je bila iz Slovenj Gradca, na to mesto z dolgoletno in razvejeno likovno tradicijo pa je navezan tudi kot likovnik. Z družino je živel in še zdaj živi v Nemčiji, predaval je na likovnih akademijah v Genovi in Muenchnu, sicer pa je s svojo koristno umetnostjo (arte utile) že desetletja eden tistih netradicionalnih umetnikov, ki s svojimi likovnimi predstavami hočejo vzpostaviti neposreden stik z ljudmi ter se z nimi pogovarjati tako o umetnosti kot o problemih praktičnega življenja, ne nazadnje tudi politiki. Toda - kot je dejal v nekem intervjuju - pri tem ne bi hotel biti učitelj, ljudem ne bi rad govoril, kaj naj delajo, temveč jim raje orisal zgolj probleme, in to takšne, kakršni so, zajeti tudi v njegova dela. Iz pogovorov ne bi izključeval niti "ekstremistov, kajti izkaže se, da je nestrpni teror, izraaajoč se v ekstremizmu, največkrat posledica človekove izolacije. Če se ti jo posreči zlomiti, je pred tabo drug človek, s problemi, kakor jih ima vsakdo izmed nas. V moji obliki komunikacije mi je vedno šlo za to, da bi iz nestrpnih skušal narediti strpne ljudi in prispeval kaj k temu, da bi določene probleme oblikovali oz. izražali vizualno pa tudi pisno. To je bil smisel moje koristne umetnosti".

V zvezi s koreninami te umetnosti, s katero se je začel ukvarjati v 70. letih, je mnenja, da je njen embrio v njegovem domačem okolju, v Genovi. Že od starega očeta se spomni, kako se je zaradi premajhnega prostora vedno znova vpraševal, kako na njem preživeti. Ta prostor je bil vedno ogrožen, bodisi s kopnega ali morja (pirati), tako da so tla vedno igrala pomembno vlogo in ljudje so jih morali zelo racionalno izkoriščati; če so hoteli preživeti, so morali biti z njimi zelo varčni, gospodarni. Slednje pa ni zadevalo le tal oz. zemlje, ampak tudi zgradbo samo, ki jo je bilo treba postaviti na skalne temelje v več nadstropjih, da se je ohranila rodovitna prst.

Iz tega spoznanja - da je treba z okoljem biti nadvse pazljiv - izhajajo njegovi poznejši koncepti, projekti in odnos do prihodnosti. To skrb za prostor, ki je hkrati socialna zavest in splošnoevropska ideja, je nato prenesel v svojo umetnost. "Na začetku sem v Genovi delal plastike - eno takšnih mojih zgodnjih del lahko vidite kot spomenik tašči na slovenjegraškem pokopališču - toda že svojim študentom v Genovi in Muenchnu sem skušal dopovedati, da mora stvaritev poleg estetske dimenzije vsebovati tudi določene socialne prvine. Kajti samo tako ima lahko sporočilo, izpoved. Tako da gledalec ugotovi: ja, to delo je lepo, vendar ima tudi svojo posebno tematiko, ki človeka lahko zmerom znova izziva k pogovoru. Saj ob sliki, ki je samo lepa, niti ni dovolj snovi za pogovor. Od tu je korak do arte utile, ki naj človeku ponudi možnost za pogovor o tistem, kar je pomembno za sedanjost in prihodnost."

Iz arte utile je izšla njegova socialna estetika, o kateri je mogoče marsikaj razbrati iz manifestov, ki jih je izdajal, pa tudi iz eseja leta 1988, v katerem je njene pojavne oblike "zasledoval" do gotike, a menda sega še dalje v preteklost. V času množične industrijske produkcije je povezana z dizajnom in njegovo estetsko funkcionalnostjo - a tudi s tem, kaj in kako človek je, se oblači, kako in kakšno blago trgovci postavljajo v izložbe, v slovenskih razmerah pa tudi, s kakšno zastavo se Slovenci kot narod predstavljajo. V tej zvezi se je Poggi že pred leti zavzel za razpis natečaja za novo slovensko zastavo, saj se s sedanjo ni mogoče identificirati - preveč je podobna ruski in slovaški; Slovenija potrebuje, kot pravi, "zastavo z lastnimi barvami, ki naj nedvoumno poudarijo slovensko identiteto".

Poggi je v pojmovnem okviru socialne estetike zasnoval in izvedel vrsto projektov, ki jih je bilo nekaj tudi na omenjeni retrospektivni razstavi in prav socialna estetika, ki torej ne zaobsega le oblikovanja, je področje, s katerim bi najraje zaznamoval Slovenj Gradec: rad bi, da bi tu odprli muzej socialne estetike. V ta namen je že pred časom razposlal vloge in dokumente na ustrezne naslove v Ljubljano in Slovenj Gradec, a zdi se, da je njegova želja še vedno v "embrionalni fazi": uradni odmev nanjo molči. Sicer pa bi muzeju podaril svoje eksponate oz. stvaritve, in prepričan je, da bi svoja dela muzeju podarili tudi nekateri njegovi prijatelji iz zahodne Evrope. Nad sorazmerno neodzivnostjo na svojo pobudo (ali pobude, saj tudi tista glede zastave ostaja pobuda, sprejeta le v krogu prijateljev in znancev) sicer ni začuden, saj pozna tukajšnjo počasno "učljivost", razume pa tudi, da dežela premore manj denarja, kot ga je na voljo v zahodnih kulturnih središčih, in je zato realizacija idej težja. Toda o potrebnosti takega muzeja ne dvomi, saj bi bilo z njim mogoče veliko storiti npr. proti izolaciji, v katero se je pred Slovenijo "zaprla Evropa s svojim videom, s svojimi računalniki, avtomobili, kokakolo in komodno držo". Muzej bi ljudi izzival k razmišljanju o možnostih prihodnjega razvoja.

Za Slovenijo pa ima še celo vrsto predlogov: "Saj nisem samo umetnik, sem tudi nekdo, ki razmišlja in se ukvarja s prihodnostjo, s tistim, kar ljubim. In v Sloveniji preživim precej časa, tu sva bila velikokrat z ženo, otroka prihajata sem... Slovenija ima prihodnost, a v novih časih morajo mladi Slovenci znova najti svojo identiteto. Preveč zlahka se pustijo manipulirati tujim vplivom, prehitro podlegajo tuji bleščavi. Po moje je prihodnost Slovenije - če navedem le en primer - zlasti v tem, da se vsa posveti bioproizvodnji, saj bo samo s tem lahko konkurenčna, poleg tega pa bo za takšno proizvodnjo dobivala podporo iz Bruslja. Ja, to se mi zdi pomembno, tako kot nova zastava; pa tudi sicer, večkrat recimo opazujm trgovine, kjer trgovci ogromno stlačijo v izložbe, misleč, da se s tem lakho pobahajo pred kupci. Pa ne gre za to, kupcem je treba pokazati zgolj nekaj posebnega, tipičnega. Tudi tu bi lahko socialna estetika odigrala svojo vlogo, saj je po sebi umetnost in hkrati pragmatična situacija preživetja..."

Toda za doseganje takšnih ciljev po njegovem ni potrebno le ustvarjanje po najvišjih merilih - kultura nasploh mora odmevati v družbenem okolju in politiki. Pri tem pa bi se politik moral zavedati, da njegovo kratkoročno mišljenje za umetnika ne more veljati. V akcijah arte utile, v tej socialnoestetski, netradicionalni umetnosti, je s kolegi skušal opozoriti na nezdrave razmere in iskati sprejemljivejše alternative razvoja. Temu naj bi politik prisluhnil. Tako je bilo v preteklosti, ko so najbolj prosvetljeni vladarji vedeli, kakšno vlogo lahko odigra kultura, zato so vanjo veliko vlagali in tudi tvegali. Za primer Poggi navaja znamenita italijanska mesta, kot so Firence, Benetke, tudi Genova - tam so zidavo in opremo zdaj slavnih cerkva, trgov in palač zaupali tedaj nabolj znanim arhitektom in umetnikom, njihove stvaritve pa danes privlačijo velikanske množice turistov. "Hočem reči, tedaj so mislili dolgoročno, ne kratkoročno. Zaradi tega poudarjam, da se ne sme zaupati samo tistim umetnikom, ki jih je mogoče zlahka kupiti, temveč se najprej vprašati: kaj zares zmore, kako verodostojen in v resnici dragocen je ta umetnik ali umetnica. Zlasti pomembna se mi zdi verodstojnost."

Današnji umetnik je po njegovem torej tisti, ki je s svojo stvaritvijo v dialogu z družbo, s politiko. Vanjo posega z vsemi razpoložljivimi sredstvi: sam tudi kot pisec gledaliških besedil, pravljičar in zlasti še pisec pesmi in pevec. Torej kot celovita osebnost. Njegove pesmi so preproste in govorijo o človekovi intimi, a so tudi protestne, protivojne in opozarjajo na zgrešeno politiko in na stiske v družbi, ki tudi sama doživlja krizo razvoja. S pesmimi je mogoče še posebej učinkovito nagovoriti poslušalca, saj se dotika njegovih čustev, in ga tako po eni strani notranje pomiriti, po drugi pa izzvati njegovo pozornost ali tudi odgovornost za ravnanje v praktičnem življenju, bodisi da se mora opredeliti za resnico in proti vojni ali proti ogrožanju okolja in narave.

Govoril sem o Poggiju kot osebnosti: združuje nemalo talentov in voljo do angažmaja, zato so srečanja z njim lahko vedno plodna, še zlasti, že se dogodijo ob kakšni njegovi prireditvi. Ne ravno totalno, a v marsičem najbolje doslej mi ga je kot umetnika predstavila njegova lanska retrospektiva; kdor je bil neobremenjen in duhovno odprt, je v njej zaznal svojevrstno izpoved s prizadetostjo, kakršne sodobna likovna umetnost - kot jo vsaj vidimo doma - v svojih neredko sofisticiranih oblikah navadno ne izraža.

O razstavi so kompetentneje pisali oziroma pišejo umetnostni kritiki ali teoretiki, toda nekaj dejstev v zvezi z njo je ilustrativnih tudi za Poggijev duhovni, miselni portret. Mislim na osrednji segment razstave. V njem je bil izrazit koncept "socialne estetike", v kateri je z instalacijami oziroma invajronmenti spregovoril o aktualnih temah posameznika in sedanje družbe. Kdor je razstavo videl, je bil brakone presenečen: Poggijeva govorica z uporabnimi predmeti, artefakti in modeli za velike instalacije, ogledali in simboli dobe (knjige, časopisi, radio) ter mitskimi znaki ga je razkrivala kot misleca, ki bolj kot marsikdo s tradicionalnejšimi slikami ali kipi pripoveduje o fragmentih velike zgodbe sedanjega sveta.

Seveda je bil tudi na tej razstavi - kot je mogoče poenostavljeno zapisati - konceptualist, ki svojih eksponatov ne gradi ali ustvarja tako, kot je to počela večina umetnikov; skulpture-instalacije je sestavil neredko iz že narejenih delov predmetnosti, toda ne naključno, ampak po logiki ideje, ki jo je skušal izraziti, to pa je pogosto bilo opozorilo pred katastrofo zemlje, brezizhodnostjo ali tragikomično, politično zagato družbe - in na osebni ravni izpoved osebne bolečine nad smrtnostjo življenja, izpoved, ki bi najbrž v tem kontekstu učinkovala sentimentalno, če bi bila izražena tradicionalno. Tako je Poggi v prvem prostoru razstavil najljubše predmete svoje pokojne žene, Slovenjgrajčanke Tanje, od knjig do slik, razpela do vsakdanjih uporabnih reči, in popolna belina, s katero so bili sicer obdani vsi prostori, jim je podeljevala nedotakljivost, v gledalcu pa zbujala njihov nadčasni pomen. Morda je njihov emocionalni naboj dodal kaj čustev tudi sporočilom ali izpovedim še v drugih prostorih, saj je človek ob njih lahko mahoma začutil njihovo presežnost in s tem klic po pozornosti, v nekaterih največjih instalacijah pa zaslutil monolog, ki mu je "moral" prisluhniti. Sicer pa so mnoge Poggijeve kompozicije na tej razstavi temeljile na motivih iz mitologije in v profano, sodobno življenje prenašale svarila bogov, ki jim ljudje nikoli niso prisluhnili. Tako so uprizarjale nekakšno "citirajočo situacijo", ki je človeku dopovedovala, da bo njegov svet umrl, če svaril ne bo upošteval.

Tovrstni poudarki so se nemara komu zdeli "didaktnični" - a bili so sestavni del njegovega umetnostrnega nazora, ki podrazumeva tudi družbeni angažma s specifičnimi sredstvi; ta so bila očitna tudi tu - omenjeni poudarki so bili izraženi s "sredstvi lepote", pravzaprav oblikovani kot pretehtana sestavljenka, izdelana s kombinacijo več (uporabnih) reči in delov narave, nadgrajena pa z arhetipi zahodne kulture. Tako so prej kot običajni vizualni izdelek predstavljali esej o človeku in svetu, ki se medsebojno ogrožata, a pri tem le prvi čuti do drugega ljubezen; drugi, kajpak, ostaja ravnodušen.

Poggijeva ustvarjalnost ima torej razvidno osebno izhodišče, iz nje ne izključuje osebne prizadetosti in ne sanj. V enem svojih manifestov pravi: "Mi smo umetniki in živimo v družbi, katere odnos do umetnosti se orientira po koristnosti. V resnici ta družba potrebuje sanje, ki jih sanja umetnik, in to kot protiutež smrti, katero vsakodnevno proizvaja (...) Mi nismo nikakršni olepševalci sveta in osrečevalci ljudi... Taki umetniki, kot vemo iz zgodovine, praviloma končajo kot tragične figure. Pri tem pa vemo, da resničnost lahko spremenimo, v kolikor jo prikazujemo kot spremenljivo... Umetnost ni samo umetnost, vse ostalo pa je vse ostalo, torej nekaj drugega - ravno nasprotno, vse ostalo je material za umetnost. Zavzemamo se za povezavo med razumom in domišljijo, ustvarjamo umetnost, ki predstavlja resničnost in jo spravlja na dan, osvetljuje v njej shranjene in neuresničene možnosti.´

Umetnost pa tudi njen ustvarjalec naj bi bila danes torej v "vsem ostalem", ne pa izolirana v nekoč znamentiem slonokoščenem stolpu. Ta premisa pa ne velja le za Poggija umetnika, ampak tudi kot človeka. Kar zadeva prvega, se to kaže v že omenjenih različnih zvrsteh ustvarjanja, s katerimi hoče zaobseči kar največ tematskih plasti življenja, kar pa se tiče drugega, se to potrjuje že v pogovorih z drugimi (tudi drugače mislečimi), v katerih je vedno zavzet, razlagajoč in preverjajoč. Zaveda se, da ima združena Evropa prihodnost, a so pred njo velike navarnosti, ki jih vidi tudi na področju umetnosti. Tu sta trg in politika galerijskih menedžerjev odrinila pristne ustvarjalce na rob javnosti, saj postavljata svoje standarde, po katerih se ravna delo mnogih - v tem smislu sta mafioznost in biznis imeni za sedanje stanje na umetnostni sceni na Zahodu.

Kot sogovornika sem Poggija - ob zapisanem - doživljal kot poznavalca tistega, o čemer je govoril. Poznavalca umetnosti, kulture, politike...in če je le bila priložnost, je svoja stališča ali razlago tudi grafično ponazarjal na papirju. Iz skrbi za čim večjo nazornost. Iz slikarskega refleksa, ki ga sili v skice in osnutke, čeprav končni izdelek ne bo risba ali slika. Kot da ne ve, čemu bi dal prednost? A tedaj si rečem, da je tu pač umetnik, ki spreminja svoj izraz oziroma likovni žanr, toda pri tem ostaja eden in isti, ustvarjalec, ki ga notranja energija žene v izpoved, kjerkoli že je... Kiparstvo je študiral na akademiji v Genovi, kjer je potem nekaj časa tudi poučeval. Njegovi ustvarjalni začetki niso bili avantgardni. Potem ga je pot zanesla v Jugoslavijo, v Slovenj Gradec in Maribor, kjer je delal v ateljeju s kiparjem Slavkom Tihcem. Iz Slovenije je odšel v Nemčijo, a Slovenj Gradcu zapustil omenjeno monumentalno modernistično skulpturo - veliki S. Takrat je že opustil klasične oblike kiparstva, čeprav se jim ni povsem odpovedal (prim. spomenik na slovenjegraškem pokopališču) in se posvetil delu, ki je bolj ustrezalo sodobni angažirani umetnosti - tedaj modernim akcijam in happeningom na ulicah (v Muenchnu). V sedemdesetih letih je svojo dejavnost nadgradil z arte utile, ki "zahteva, da je umetnost večstransko uporabna, da ni samo lepa, ampak tudi zlasti socialno angažirana in torej poleg estetske sestavine ponuja tudi druge poglede na človeka in svet", kot se v povzetku glasi ena izmed misli v njegovih manifestih.

V osemdesetih je nato storil korak k invajronmentu, instalacijam, a tudi k scenografiji, v zvezi s katero velja omeniti, da je bil umetniški direktor pri slovenskem filmu Halgato (1994) Andreja Mlakarja.

gor

< Nazaj

> Slovensko
> English