Jernej Kožar
 UVOD V RAZMIŠLJANJE
 
1.     Poseganje, rezanje v entiteto je razkrivanje njene zgradbe.
1.1   Površina je temeljni element materije; vsaka entiteta v naravi ima površino.
1.11   Na površini se manifestira ozadje.
1.12   Površina je meja med telesom in okoljem; obstaja takrat, ko obstaja telo.
1.2     Materija obstaja kot energija.
1.21   Drugi zakon termodinamike: sistemi težijo k neredu. K izbrisanju mej.
1.22   Gibanje ohranja materijo
1.3   Materialne manifestacije, drobne nepravilnosti: človek, virus, planeti obstajajo v neredu  vesolja kot enote reda.
1.31   Umetno življenje, združevanje na beljakovinah in na siliciju temelječih oblik življenja, je  naslednja stopnja evolucije. Povezava čutil in strojev  pomeni  spremembo pozicije človeka v  realnosti.
1.32   Dogodek, struktura, skulptura, stvar, elektronski mediji in drugo ustvarjajo prelom v  kontinuiteti časa in prostora.
2.     V izoliranem trenutku učinkuje človekovo dejanje kot urejevanje kaotičnosti narave; v celoti  zgodovinskega časa pa pomeni rušenje kozmosa (izkoriščanje  gozdov).
2.1   Destrukcija drevesa in Tektonski prostor  v izoliranih razmerah opisujeta spreminjanje  naravnih form v urejene (kulturne), analognih v digitalne. Hkrati opozarjata na širši  problem razvoja in entropije.
2.11   Hergoldovo poseganje je omejeno na površino (travnika, snega, vode, asfalta, slike), na  vidno.  Zahtevana je aktivna vloga gledalca, ki mora s pomočjo dokumentiranih poskusov dognati  ustroj materije, družbe in ideologije.
2.12   Tektonski prostor: umetnik določi površino Zemlje, materialno mejo telesa. Pod njo so druge  strukture: pesek, kamenje. Debelina površine je vidna v kamnolomih. Debelina se spreminja in  metnik jo določi.
2.2   Aleja  govori o problematiki materije - kaosa, kozmosa, entropije. Umetnik v gmoto lesenih  osov postavi objekte, kipe.
2.21   Prehajanje iz nereda v red, iz neurejenega v urejeno, večno gibanje, entropija, drugi zakon  ermodinamike so lastnosti, ki jih materiji pridaja človek.
2.22   Sistemi težijo k neurejenosti. Red je vmesna stopnja, manifestacija nereda, ki jo človek dojema  ot red.
3.   Naslednji vidik v Hergoldovem delu je problem artefakta, umetniškega  produkta.
3.1    Umetniško delo pridobi kot materialni produkt tržno, politično in uporabno vrednost. Njegovo  rednost določa trg, to je družba odjemalcev.
3.11    Umetnik je proizvajalec. Med njim in odjemalci stoji posebna skupina  posrednikov, ki določa  rednost dela. To velja v primeru, da je umetnina realen predmet.
3.12   Duchampov nastop je vpeljal v razmerje umetnik (proizvajalec) - posrednik - odjemalec novo  valiteto: najprej umetniško delo kot neestetski predmet in nato umetniško delo kot nematerialen  rodukt.
3.13   Duchampova odvrnitev od trga je spodbudila mnogo posnemovalcev:  konceptualna  metnonst, happening, performans, land art, instalacije, ... Z novomedijskimi izpeljankami (net- rt, video) je prepad med umetniškim izdelkom in konceptom postal še očitnejši.
3.2     Hergold se ne samo izogne umetniškemu delu kot izdelku, pustil je ob strani njegovo funkcijo,  ne problematizira lepo in grdo, indeferentno ali uporabno in neuporabno. Opustil je izdelek kot  glavni namen umetnosti, izpostavil je proces. Na ta način je posegel na druga področja  družbene stvarnosti: ekonomija in religija. Umetnost je prestavil iz strogo določenih estetskih in  etičnih kriterijev na druga področja, jo tako zpostavil drugačni kritiki in ji s tem dal nove  razsežnosti, iz katerih črpa svoj joie de vivre.
4.   Zapisan je poseg, viden je prehod iz enega stanja v drugo. Presežene so tendence šestdesetih  (pop art, oho): zabrisati mejo med umetniškim in neumetniškim predmetom.
4.1   Dokumentacija poudarja pomen nastajanja umetniškega dela.
4.2   Poseg je estetiziran: veje so razrezane na kompatibilne dele. To je poskus izničenja entropije.
4.21   Hergold poseže v naravni proces tako, da ga na eni izmed stopenj zaustavi, popravi, spremeni;  za trenutek vzpostavi novo entiteto in jo takoj nato spusti iz rok, pusti, da nadaljuje svojo  (naravno) pot razvoja.
4.3   Pomembna sta dva vidika: umetniški produkt ni obstojen in umetniški produkt je proces dela -  postopek nastajanja, ki ga umetnik vodi in usmerja; proces je po korakih zapisan na  fotografijah.
4.31  Težnja po dematerializaciji umetnosti. Odmik od uporabne in tržne vrednosti  dela.
4.32  Umetniški produkt je proces dela. Hergold dela na tri načine: urejanje (Aleja,Destrukcija  drevesa), poseganje v površino (Graščakov kluč = Pinusov vrtnar, Prostorske strukture  dežja,  Spiralno potovanje, Žigosanje, Mamma), prenašanje površine (Prevleka, Razplojevanje,  Tektonika prostora).
4.321  Urejanje: spreminjanje nereda v red, narave v kulturo.
4.322  Poseganje v površino: določanje mej teles - kiparstvo. Spreminjanje površine - slikarstvo. Land  art.
4.323  Prenašanje površine. Površina postane znak v drugem znakovnem sistemu. Na ta način postane  vidna konstrukcija realnosti. Znak drsi med znakovnimi sistemi.
4.4    Znotraj procesa se kažejo pomembnejše rešitve kot na končnem produktu. Rečemo lahko, da  nudi končni produkt manj stališč, s katerih lahko gledamo nanj, kot proces, ki v vsaki označeni  stopnji razvoja ponuja vsaj toliko pogledov, kot jih končni produkt. Ali z enačbo:
           x < x1 + x2 + x3 + ....,
           ker je
           x ? x1 ;  x ? x2 ;  x ? x3 ; ....
           x je število vidikov končnega produkta,
           x1, x2, x3 je število vidikov posamezne stopnje razvoja.
5.    Peter Hergold vs. oho: "Reistični artikli ne ustvarjajo okrog sebe aure dragocenih, enkratnih in  le eliti dostopnih objektov. Vselej se ohranjajo kot stvari med stvarmi..."   Ohoju je šlo za  ublažitev akcije, za stanje. Ukiniti proces nastanka artefakta, umetnine. Zabrisati akcijo, proces,  mejo, za katero neka stvar preide v umetnino: "...težnja po harmoničnem vključevanju v naravo  pri ohojevskem land artu; ta težnja pa ne implicira le "ekološkega" odnosa v ožjem smislu,  marveč željo po celoviti, telesni in duhovni harmonizaciji s kozmosom."
5.1  Hergoldovo delo je ohojevskemu dopolnjujoče, komplementarno. Zaveda se, da umetniškega  dela brez vizualnega učinka ni, zato se osredotoča na akcijo, na spremembe.
5.2   Materijo lahko opazujemo na dva načina: kot valovanje ali kot delec. Če se je oho osredotočil  na delec, na kraj, prostor, na snov, se Hergold osredotoča na  valovanje, čas, spremembe,  entropijo.
5.21 V delu oho in Hergoldovem delu gre torej za dva v temeljih različna procesa: ohoju gre za  stanje, za delec; Hergoldu za akcijo, proces, valovanje. Pri ohoju manjka proces, ki ga hote  skrivajo, prekrivajo. Hergold pa ga ravno izpostavi, le-ta je bistveni del umetnine.
5.22   Hergoldovo delo na noben način noče biti harmonično vključeno v naravo, svet, okolje.  Umetniško delo, kultura je vedno tujek.
6. Prehod iz  nestanja v stanje.
6.1    Entropija in irverzibilne spremembe sta temeljna principa obstoja materije. Nenehno gibanje  torej, brez končnih produktov. Končni produkt obstaja le v jeziku. (Sistemi težijo k neredu.)
6.2   Proces spreminjanja nečesa v umetnino, v stvar, v stanje stvari. Pri tem je pomembna meja,  rana, ki nastane na njej, ko jo prestopimo. Ko iz nereda nastane red. A red je minljiv, kot je  minljiva rana. Rana se zaceli in red se spremeni v nered.
6.3    Stanje harmonije v naravi je utopija človeka. Vedno je le proces, akcija, prehod iz enega stanja  v drugo: strjevanje, izhlapevanje, gorenje, sublimacija,... Dejanje je vedno ravno nasprotno  vsemu, kar označuje pojem harmonično.
6.4    Odprtina, rana je hkrati stanje in proces.
6.41    Rana na koži, meji telesa, na Zemlji, zemlji, ali v zraku, navidezna meja trga ali ulice. Ogenj je  rana prostora; sled, ki jo pusti na travi, na plastičnih vrečah napolnjenih z vodo.
6.42    Rana je zabeleženo končno stanje umetniškega delovanja, red. In hkrati le prehodna stopnja:  rana se zaraste, regenerira.
6.43    Avtotomija. Nespolno razmnoževanje z delitvijo. Rana kot slika pogubnega procesa prehajanja  stvari v umetnino.
6.5    Reverzibilno in ireverzibilno.
6.51  Vesolje je celovit termodinamični sistem. Vse kar se zgodi v njem, vpliva med seboj, ne glede,  ali mi to zaznamo ali ne. Sprememba, ki bi bila omejena na en sam sistem znotraj sistema, ni  mogoča.
6.52  Reverzibilnih sprememb v naravi ni. Tudi če reverzibilne spremembe obstajajo, zanje ne  moremo vedeti, kajti ob reverzibilni spremembi bi se - ne nazadnje - morale ponoviti vse naše  misli in dojemanje tako, da na koncu ne bi mogli reči, da se je vmes sploh kaj zgodilo.
6.6    Meritev predstavlja ireverzibilnost vesolja. Karkoli kjerkoli v vesolju bo vedno nekaj drugega,  ker je rezultat meritve vedno nekaj drugega.
7. Človek vedno vidi sliko.