Jernej Kožar
UVOD V RAZMIŠLJANJE
1. Poseganje, rezanje
v entiteto je razkrivanje njene zgradbe.
1.1 Površina je temeljni element
materije; vsaka entiteta v naravi ima površino.
1.11 Na površini se manifestira
ozadje.
1.12 Površina je meja med telesom
in okoljem; obstaja takrat, ko obstaja telo.
1.2 Materija obstaja
kot energija.
1.21 Drugi zakon termodinamike:
sistemi težijo k neredu. K izbrisanju mej.
1.22 Gibanje ohranja materijo
1.3 Materialne manifestacije,
drobne nepravilnosti: človek, virus, planeti obstajajo v neredu vesolja
kot enote reda.
1.31 Umetno življenje, združevanje
na beljakovinah in na siliciju temelječih oblik življenja, je naslednja
stopnja evolucije. Povezava čutil in strojev pomeni spremembo
pozicije človeka v realnosti.
1.32 Dogodek, struktura, skulptura,
stvar, elektronski mediji in drugo ustvarjajo prelom v kontinuiteti
časa in prostora.
2. V izoliranem trenutku
učinkuje človekovo dejanje kot urejevanje kaotičnosti narave; v celoti
zgodovinskega časa pa pomeni rušenje kozmosa (izkoriščanje gozdov).
2.1 Destrukcija drevesa in Tektonski
prostor v izoliranih razmerah opisujeta spreminjanje naravnih
form v urejene (kulturne), analognih v digitalne. Hkrati opozarjata na
širši problem razvoja in entropije.
2.11 Hergoldovo poseganje je
omejeno na površino (travnika, snega, vode, asfalta, slike), na vidno.
Zahtevana je aktivna vloga gledalca, ki mora s pomočjo dokumentiranih poskusov
dognati ustroj materije, družbe in ideologije.
2.12 Tektonski prostor: umetnik
določi površino Zemlje, materialno mejo telesa. Pod njo so druge
strukture: pesek, kamenje. Debelina površine je vidna v kamnolomih. Debelina
se spreminja in metnik jo določi.
2.2 Aleja govori o problematiki
materije - kaosa, kozmosa, entropije. Umetnik v gmoto lesenih osov
postavi objekte, kipe.
2.21 Prehajanje iz nereda v red,
iz neurejenega v urejeno, večno gibanje, entropija, drugi zakon ermodinamike
so lastnosti, ki jih materiji pridaja človek.
2.22 Sistemi težijo k neurejenosti.
Red je vmesna stopnja, manifestacija nereda, ki jo človek dojema
ot red.
3. Naslednji vidik v Hergoldovem
delu je problem artefakta, umetniškega produkta.
3.1 Umetniško delo pridobi
kot materialni produkt tržno, politično in uporabno vrednost. Njegovo
rednost določa trg, to je družba odjemalcev.
3.11 Umetnik je proizvajalec.
Med njim in odjemalci stoji posebna skupina posrednikov, ki določa
rednost dela. To velja v primeru, da je umetnina realen predmet.
3.12 Duchampov nastop je vpeljal
v razmerje umetnik (proizvajalec) - posrednik - odjemalec novo valiteto:
najprej umetniško delo kot neestetski predmet in nato umetniško delo kot
nematerialen rodukt.
3.13 Duchampova odvrnitev od
trga je spodbudila mnogo posnemovalcev: konceptualna metnonst,
happening, performans, land art, instalacije, ... Z novomedijskimi izpeljankami
(net- rt, video) je prepad med umetniškim izdelkom in konceptom postal
še očitnejši.
3.2 Hergold se ne
samo izogne umetniškemu delu kot izdelku, pustil je ob strani njegovo funkcijo,
ne problematizira lepo in grdo, indeferentno ali uporabno in neuporabno.
Opustil je izdelek kot glavni namen umetnosti, izpostavil je proces.
Na ta način je posegel na druga področja družbene stvarnosti: ekonomija
in religija. Umetnost je prestavil iz strogo določenih estetskih in
etičnih kriterijev na druga področja, jo tako zpostavil drugačni kritiki
in ji s tem dal nove razsežnosti, iz katerih črpa svoj joie de vivre.
4. Zapisan je poseg, viden je
prehod iz enega stanja v drugo. Presežene so tendence šestdesetih
(pop art, oho): zabrisati mejo med umetniškim in neumetniškim predmetom.
4.1 Dokumentacija poudarja pomen
nastajanja umetniškega dela.
4.2 Poseg je estetiziran: veje
so razrezane na kompatibilne dele. To je poskus izničenja entropije.
4.21 Hergold poseže v naravni
proces tako, da ga na eni izmed stopenj zaustavi, popravi, spremeni;
za trenutek vzpostavi novo entiteto in jo takoj nato spusti iz rok, pusti,
da nadaljuje svojo (naravno) pot razvoja.
4.3 Pomembna sta dva vidika:
umetniški produkt ni obstojen in umetniški produkt je proces dela -
postopek nastajanja, ki ga umetnik vodi in usmerja; proces je po korakih
zapisan na fotografijah.
4.31 Težnja po dematerializaciji umetnosti.
Odmik od uporabne in tržne vrednosti dela.
4.32 Umetniški produkt je proces dela.
Hergold dela na tri načine: urejanje (Aleja,Destrukcija drevesa),
poseganje v površino (Graščakov kluč = Pinusov vrtnar, Prostorske strukture
dežja, Spiralno potovanje, Žigosanje, Mamma), prenašanje površine
(Prevleka, Razplojevanje, Tektonika prostora).
4.321 Urejanje: spreminjanje nereda
v red, narave v kulturo.
4.322 Poseganje v površino: določanje
mej teles - kiparstvo. Spreminjanje površine - slikarstvo. Land art.
4.323 Prenašanje površine. Površina
postane znak v drugem znakovnem sistemu. Na ta način postane vidna
konstrukcija realnosti. Znak drsi med znakovnimi sistemi.
4.4 Znotraj procesa se
kažejo pomembnejše rešitve kot na končnem produktu. Rečemo lahko, da
nudi končni produkt manj stališč, s katerih lahko gledamo nanj, kot proces,
ki v vsaki označeni stopnji razvoja ponuja vsaj toliko pogledov,
kot jih končni produkt. Ali z enačbo:
x < x1 + x2 + x3 + ....,
ker je
x ? x1 ; x ? x2 ; x ? x3 ; ....
x je število vidikov končnega produkta,
x1, x2, x3 je število vidikov posamezne stopnje razvoja.
5. Peter Hergold vs. oho:
"Reistični artikli ne ustvarjajo okrog sebe aure dragocenih, enkratnih
in le eliti dostopnih objektov. Vselej se ohranjajo kot stvari med
stvarmi..." Ohoju je šlo za ublažitev akcije, za stanje.
Ukiniti proces nastanka artefakta, umetnine. Zabrisati akcijo, proces,
mejo, za katero neka stvar preide v umetnino: "...težnja po harmoničnem
vključevanju v naravo pri ohojevskem land artu; ta težnja pa ne implicira
le "ekološkega" odnosa v ožjem smislu, marveč željo po celoviti,
telesni in duhovni harmonizaciji s kozmosom."
5.1 Hergoldovo delo je ohojevskemu
dopolnjujoče, komplementarno. Zaveda se, da umetniškega dela brez
vizualnega učinka ni, zato se osredotoča na akcijo, na spremembe.
5.2 Materijo lahko opazujemo
na dva načina: kot valovanje ali kot delec. Če se je oho osredotočil
na delec, na kraj, prostor, na snov, se Hergold osredotoča na valovanje,
čas, spremembe, entropijo.
5.21 V delu oho in Hergoldovem delu gre torej
za dva v temeljih različna procesa: ohoju gre za stanje, za delec;
Hergoldu za akcijo, proces, valovanje. Pri ohoju manjka proces, ki ga hote
skrivajo, prekrivajo. Hergold pa ga ravno izpostavi, le-ta je bistveni
del umetnine.
5.22 Hergoldovo delo na noben
način noče biti harmonično vključeno v naravo, svet, okolje. Umetniško
delo, kultura je vedno tujek.
6. Prehod iz nestanja v stanje.
6.1 Entropija in irverzibilne
spremembe sta temeljna principa obstoja materije. Nenehno gibanje
torej, brez končnih produktov. Končni produkt obstaja le v jeziku. (Sistemi
težijo k neredu.)
6.2 Proces spreminjanja nečesa
v umetnino, v stvar, v stanje stvari. Pri tem je pomembna meja, rana,
ki nastane na njej, ko jo prestopimo. Ko iz nereda nastane red. A red je
minljiv, kot je minljiva rana. Rana se zaceli in red se spremeni
v nered.
6.3 Stanje harmonije v
naravi je utopija človeka. Vedno je le proces, akcija, prehod iz enega
stanja v drugo: strjevanje, izhlapevanje, gorenje, sublimacija,...
Dejanje je vedno ravno nasprotno vsemu, kar označuje pojem harmonično.
6.4 Odprtina, rana je hkrati
stanje in proces.
6.41 Rana na koži, meji
telesa, na Zemlji, zemlji, ali v zraku, navidezna meja trga ali ulice.
Ogenj je rana prostora; sled, ki jo pusti na travi, na plastičnih
vrečah napolnjenih z vodo.
6.42 Rana je zabeleženo
končno stanje umetniškega delovanja, red. In hkrati le prehodna stopnja:
rana se zaraste, regenerira.
6.43 Avtotomija. Nespolno
razmnoževanje z delitvijo. Rana kot slika pogubnega procesa prehajanja
stvari v umetnino.
6.5 Reverzibilno in ireverzibilno.
6.51 Vesolje je celovit termodinamični
sistem. Vse kar se zgodi v njem, vpliva med seboj, ne glede, ali
mi to zaznamo ali ne. Sprememba, ki bi bila omejena na en sam sistem znotraj
sistema, ni mogoča.
6.52 Reverzibilnih sprememb v naravi
ni. Tudi če reverzibilne spremembe obstajajo, zanje ne moremo vedeti,
kajti ob reverzibilni spremembi bi se - ne nazadnje - morale ponoviti vse
naše misli in dojemanje tako, da na koncu ne bi mogli reči, da se
je vmes sploh kaj zgodilo.
6.6 Meritev predstavlja
ireverzibilnost vesolja. Karkoli kjerkoli v vesolju bo vedno nekaj drugega,
ker je rezultat meritve vedno nekaj drugega.
7. Človek vedno vidi sliko.