Individualne prehojene poti ustvarjalnega kreda
od 21. 5.- 20. 6. 2010
»V filozofiji se človek čuti prisiljenega motriti neki pojem na določen način. Sam raje nakažem ali si celo izmislim druge načine gledanja na stvar. Nakazujem možnosti, o katerih prej niste razmišljali … s tem se vaš miselni krč sprosti in se lahko svobodno razgledujete po polju rabe izraza in opišete različne vrste njegove uporabe.«
Wittgenstein, navedba Normana Malcolma v Ludwig Wittgenstein – spomin, 1958.
Naslovna tematika letošnjega Majskega salona ponuja priložnost, da se s pregledno razstavo del 147 izbranih umetnic in umetnikov predstavijo individualne prehojene poti dosedanjega ustvarjalnega kreda. Ko se zdi, da je že vse upodobljeno in je skoraj nemogoče podati neko novo podobo, nastopi spoznanje o neizčrpnem ustvarjalnem nemiru, ki ga premore človeška domišljija. Dojemanje videnega ali nevidnega je lahko podano na vsaj toliko načinov, kolikor je ljudi in njihovega zaznavanja podob. Le-te se ponekod odražajo kot odgovor na družbeno dogajanje ali okolje, v katerega je umetnik umeščen. Skozi vso zgodovino umetnosti sledimo ustvarjalnim vzgibom posameznikov, ki so utirali pot v motivnem, tehničnem in posledično slogovnem pogledu. Peščica izstopajočih je pogosto nezavedno 'snovala' obdobja, ki jih je teoretično kolesje ukalupilo v neko preglednico sosledja slogovnih usmeritev, ki so vsaka zase povod za nadaljnje umetniško usmerjanje. Nemalokrat so umetniki s svojimi deli naleteli na neplodna tla že ob samem načinu prezentacije svojih del, ki je prav tako prehodila trnjevo pot do danes splošno sprejemljivih načinov postavitev.
Majski salon že v svojem jedru oriše način širše, salonske predstavitve bogate umetniške produkcije članic in članov osmih slovenskih Društev likovnih umetnikov. Tudi tokratno razstavo snuje pestra paleta umetniških izpovedi in raznolika generacijska zastopanost. Slednja odraža različne avtorske pristope tako v tehničnem kot motivnem oziru in nemalokrat preseneti pozorno oko, ki uzre letnico avtorjevega rojstva in jo komparativno z letnico nastanka dotičnega dela, umesti v miselni proces dojemanja enega in drugega. Ugotovitev, da je pridih klasičnih tehnik še prisoten pri delih mlajših predstavnikov in novi tehnični pristopi v veljavi pri starejših, navaja v smer razmišljanja, da je umetniško izražanje predvsem notranji vzgib vsakega od sodelujočih protagonistov. V poplavi sodobnih tehničnih pristopov, ki verzirajo predvsem shematično dojemanje podanih napotkov in v vsej naglici pozabljajo na čutno doživljanje, ki zahteva čas in predanost, ostaja obvladovanje klasičnih likovnih tehnik veščina. Če so bile te tehnike v obdobju modernizma še v osrednjem tehnološkem planu, jih na stran postavi konceptualna umetnost, ki zaradi specifike prezentacije poseže po videu, ustreznejšem in sodobnejšem načinu dokumentacije. Vzporedno z omenjenimi vzgibi, klasične tehnične prvine preživijo tudi to obdobje in kljubujejo znotraj sodobnejših postmodernističnih teženj. Od takrat so minila desetletja, ki so postregla s kopico tehnološko naprednih sistemov, pa vendar, znotraj teh ostaja posebno mesto posvečeno klasičnim tehnikam in medijem izražanja, ki se tudi v zadnjem desetletju uspešno vključujejo v tok pestre multimedijske ponudbe. Primat pričujoče razstave pripada slikarstvu, ki se sicer razpne preko pestrega mreženja od klasične oljne tehnike, akrila in akvarela preko pastela in krede, do mešanih tehnik, ki večinoma nastopajo v sintezi s sodobnejšimi tehničnimi prijemi. Dokaj klasično tehnično podajanje se v večji meri odraža tudi znotraj kiparstva, ki smo ga v vlogi sodobne produkcije v veliki meri deležni kot integralni del instalacijskih rešitev, tukaj pa se nadaljuje nostalgija male plastike v polju žlahtnega brona in kamna ter specifičnih naravnih materialov: lesa, keramike in terakote. Tudi grafika nastopa v okviru klasičnih tehnik akvatinte in jedkanice ter zlasti pri mlajši generaciji umetnikov, odraža vzajemen pristop s sodobnejšimi kompatibilnimi rešitvami. Podoben kalejdoskop je moč zaslediti tudi znotraj slogovnih usmeritev: od fotorealističnega do abstrakcije, preko manire impresionističnega do tendenc nadrealizma, od hiperrealizma, preko ekspresionizma in minimalizma do izreke kubističnega koncepta podajanja stvarnosti. V podobni mozaični raznovrstnosti nastopa tudi motivna izreka, ki podaja razpon pestrega dojemanja sveta okoli sebe ali odraža reminiscence na pretekla obdobja. Vendar so te reminiscence preteklosti zgolj slutnja skozi sodobnejše interpretacije klasičnih motivov, zlasti pri motivih krajine in figuralike, ki odražata intimistično vzdušje ali nesramežljiv izpovedni slog posameznega ustvarjalnega protagonista.
Umetnost in umetniki že od nekdaj nastopajo v vlogi kronistov določenih obdobij in njihove družbeno-angažirane naravnanosti, kar jih nemalokrat postavlja v vlogo opomnikov, ki z individualnim načinom podajanja vizualne podobe, dejanjem ali konceptualnim pristopom usmerjajo ali nagovarjajo slehernika, da podanega ne motri na točno določen način, pač pa, da znotraj percepcije zgoščenosti podatkovne baze vsakdana, ki bi ga lahko imenovali 'horor vacui' novodobnega, razbere jedro problemskega. Le tako lahko toleriramo »drugačne načine gledanja na stvar«, pri čemer ne samo sprostimo miselni krč, ampak se predvsem svobodno razgledujemo po polju raznovrstnosti sistemov in mimo vseh ideoloških usmeritev, zazremo v srž podobe vidnega ali zgolj slutenega.
Aleksandra Čas
