Milena Zlatar
FONS ET ORIGO
Dravska dolina in Műnchen
Darka Lesjaka, rojenega leta 1966 v Slovenj
Gradcu, je zaznamovala dolina reke Drave in njenega pritoka Bistrice bolj,
kot se je sam tega zavedal. Mladost je preživljal na Muti, v kraju, položenem
na levi breg reke Drave. V reki s počasnim tokom odsevajo pobočja Pohorja
in Kozjaka in ji dajejo značilno barvitost: od intenzivne zelene do odtenkov
posušenih trav in intenzivno obarvanega jesenskega listja. Tujec, ki pride
v te kraje, za vedno ohrani njihovo podobo, zato so tod še živi spomini
na slikarja Oskarja von Pistorja (1865 - 1928), slikarja, ki je rodni Dunaj
zamenjal za idilično, a trdo življenje na slovenskem podeželju. S slikarjem
Pistorjem druži Darka Lesjaka tudi dejstvo, da sta oba študirala na műnchenski
akademiji, čeprav v časovnem razmiku celega stoletja! (Po naključju sem
spoznala Darka Lesjaka prav zaradi neke Pistorjeve slike, potem ko sem
se spraševala, kdo je tako dobro opravil restavratorsko delo. Darko Lesjak
je še kot študent Pedagoške akademije v Mariboru delal na Zavodu za varstvo
spomenikov in se ukvarjal z restavriranjem.) Tako kot je Pistorja ljubezen
pripeljala z Dunaja in iz svetovljanskega Műnchna v takrat odročne kraje,
je Lesjaka vodila ljubezen iz Dravske doline v veliko mesto. Lesjak je
študiral na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Műnchnu od leta 1992
do 1997, ko je opravil specialko pri prof. Jűrgenu Reipki, od leta 1999
je tudi njegov asistent. Slikarja Pistorja je slovenjgraška galerija predstavila
na razstavi leta 1995 , Darka Lesjaka pa pomladi leta 2000, osem let zatem,
ko je v prostorih Pedagoške fakultete v Mariboru samostojno razstavljal
kot njen diplomant. Čeprav se je Lesjak v domače kraje vračal razmeroma
pogosto, se pravi, kljub obveznostim na akademiji in bogati razstavni dejavnosti
po Nemčiji ni prekinil stika z domačimi kraji in ljudmi, vendar po letu
1992 v Sloveniji ni razstavljal. V "zeleno dolino" se je vračal po "duhovno
hrano", vedno znova ga je očarala reka Drava in pritok Bistrica; ob njenih
bregovih je preživljal otroštvo in drzna deška leta. Potem pa je prišla
leta 1991 pretresljiva izkušnja: izgradnja jezu na Golici; ta je
spremenila Bistrico (Kakšna ironija! Ime reke pomeni bistro reko, reko
hitrega toka!) v grozečo prispodobo konca. Struga je pogosto suha, voda
se usmradi, nad dolino pa grozi čez 22 milijonov kubičnih metrov vode.
Prebivalci, nemočni nad grozečo ekološko katastrofo, so postavili Ekološko
kapelico in jo posvetili sv. Frančičku Asiškemu s priprošnjo in v upanje.
Kapelica je postala kraj romanj in simbol zavedanja napak, ki jih je naredil
človek - tako sebi v prid kot drugim v pogubo. Voda kot fons et origo,
to je izvir in začetek, je lahko tudi konec kot diluvium, vesoljni potop.
Darko Lesjak zato čuti z domačimi ljudmi, čeprav živi daleč od njih, njegov
genius loci je vezan na kraje, kjer se je rodil, odrasel in ugotovil, da
je likovna senzibilnost njegovo življenjsko poslanstvo. Združil je genius
loci in genius seculi; krajevne posebnosti, ki jih je čutil in nosil v
sebi, so v duhu časa na prehodu iz drugega v tretje tisočletje privrele
na dan. Govorimo lahko o poudarjenem zanimanju za naravo, za mikro - in
makrokozmos, tembolj potem, ko je nadaljeval šolanje na akademiji v Műnchnu.
Prav ta akademija je odigrala pomembno vlogo v evropskem slikarstvu ob
koncu 19. stoletja in pomenila svež veter tudi za slovensko likovno umetnost,
odprtost pa kaže tudi zdaj: zaveda se univerzalnosti likovne govorice in
se ne zapira v ozke nacionalne okvire. Njeni diplomanti iz vsega sveta
prinašajo v Műnchen lastno kulturo, dobijo v mestu svetovljansko držo,
ki jo prepesnijo v lasten idiograf. Avtopoetika vsakega med njimi dopušča
širok spekter invencij, in to vse do multimedijskih kombinatorik.
Slikovna ploskev, barva in snovnost
Slikar prenaša (projicira) sklop misli in
čustev na zavedni in nezavedni ravni na snovni nosilec, v našem primeru
na gladko slikovno ploskev:
"Slika je zaradi te omejitve zaključena misel
v zaključenem slikarskem prostoru, je prebivališče duha v omejenem snovnem
prostoru dane slikovne ploskve. In zaradi tega večen izziv ustvarjalnosti
slikarjev." (M. Butina)
Telo slike je v Lesjakovem primeru - na prvi
pogled - gladko, na neki način "zbrušeno", da se ob nanašanju barvnih pigmentov
učinek gladkosti, leska in prosojnosti ne izgubi. Površina temeljnika samo
toliko vpija vezivo, da veže barve. "Za slikarja snov ni samo posredovalka
med navdihom in njegovim izrazom; snov sama ima svojo lastno lepoto." (Raol
Dufy) Kromatična razsežnost Lesjakovih del je še posebej pomembna: ne gre
le za register barv in tonaliteto, barvne vrednosti so drugotnega pomena.
Gre za zavestni izbor barv, za žarenje, ki mu ni vzrok obilje vizualnih
komunikacij v velemestnem vsakdanjiku. Lesjakove barve niso sorodne živčnemu
utripanju reklamnih napisov, "barvno klimo" (po A. Trstenjaku) je
prinesel s seboj iz doline reke Drave. Z zeleno in rdečo je iskal komplementarnost,
da njuno zlitje prehaja v belo prosojnost. Ko se "potopimo" v njegove barve,
se zavemo, kaj je hotel povedati pesnik s stavkom: "Če ne bilo oko bi sončno,
ne moglo sonca bi zaznati." (Goethe) Naša čutila in čutenja so namreč dovzetna
za slikarjevo govorico barv, popelje nas v znan svet, pa naj bo to globina
reke ali dno tolmuna, naša imaginacija je toliko večja, kolikor bolj nam
jo v pristni obliki ponudi umetnik. Mobilizirajo se vsi naši čuti, da bi
zmogli zaznati to, kar smo od nekdaj poznali. Pripadnost skupni kulturi
in skupnemu zgodovinskemu spominu se izrazi močneje, kot bi bilo pričakovati
glede na vzpostavljene vzorce posameznih družb, ki jim pripadamo.
Svetlobni bazen
Darku Lesjaku je torej voda vir navdiha; v
mladosti je vpijal njeno valovanje in gibanje, njeno nenehno spreminjanje,
barvne odseve v tej prosojnosti in kasneje je ta izkušnja postala odločilna
za njegovo izrazno poetiko. Prosojnost, lazurnost in gibanje so postale
zapoved, estetska norma, zaradi katere so nastali tudi svetlobni bazeni.
Gre za transpozicije ali celo za transsubstanciacije, kjer slika ni več
snovna, temveč se v specifičnem prostoru spremeni v doživetje svetlobe.
Prosojnost, ki nastopa že pri značilnem nanašanju barv, se stopnjuje, kolikor
bolj dopušča temeljnik vdor svetlobe in jo kot leča odbije. Predstavna
asociacija o svetlobi, ki prebija temeljnik, je postala tako močna, da
jo je Lesjak spontano začutil in posegel po resnično prosojnem materialu
- foliji in steklu. Sprva ju je uporabil kot temeljnik, kasneje pa je slednjega
izrabil za stopnjevanje učinkov svetlobnega bazena.
Ritem in gibanje
Fiksirati mišljenje v materialnih simbolih pomeni potegniti črto, narediti znak; likovno umetnost in pisavo moremo torej povezovati, skupni so njuni psihični vzgibi. Prvi grafizmi so skoraj gotovo prej izražali ritme kot oblike, saj je "likovna umetnost v svojih začetkih neposredno povezana z govorico in je veliko bliže pisavi v najširšem pomenu kakor umetnini: je simboličen prenos, ne pa posnetek dejanskosti." (A. Leroi - Gourhan) Gibanje in ritem sta vodilo likovnemu ustvarjanju, njun pomen so odkrivali v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih (t. i. Action painting poudarja spontanost geste), kasneje se je poudarek na gestualnem vezal na značilne osebne poetike, kar je posebej izstopajoče tudi pri ustvarjanju Darka Lesjaka. V risbi je sicer ohranil ekspresivno podstat s prepoznavno figuro, na platna in druge gladke temeljnike (steklo ali posebno folijo) pa je prenašal gibanje "živčnega" čopiča, ki je ustvaril "nemirne prostore", kakršne je poznal že Emilio Vedova v petdesetih letih. Uvede spet dripping, značilno kapljanje, ko njegovo telo zavzame "pozo akcije" (action painting) nad približno štirideset centimetrov od tal položenem temeljniku in se energija prek celotnega telesa prenaša na površino. Lesjak poustvari tok reke, pogrezamo se v globino rečne struge, zajame nas turbulenca sicer mirnega toka, ki je hkrati vrtinčenje njegovih energij. Sledi čopiča ali krpe so zapis, vozlišča na embrio aludirajočih organskih form: voda in zarodek kot počelo življenja.
Postavitev razstave v Galeriji likovnih umetnosti
v Slovenj Gradcu je inscenacija umetnikove poetike na način celostnega
oživljanja galerijskega prostora. "Akvarij II" (prvotna postavitev je bila
v Műnchnu v prostorih Akademie Galerie) smo sprva načrtovali skupaj z avtorjem
kot neke vrste pendant műnchenski postavitvi v smislu presvetlitve (akvarij
v temnem in akvarij v belem prostoru), potem pa smo se odločili, da se
poskušamo kar najbolj približati prvotni postavitvi, tako da učinkovanje
akvarija izrablja svetlobo in temo (teatrska postavitev). Nasprotno pa
s postavitvijo slik na steklo izkoriščamo svetlobo in zmožnost njenega
posebnega učinkovanja, ki ga ponuja izbira materiala. (Lesjak je tudi vodil
specializirana izpopolnjevanja v uporabi stekla - način t.i. "Floatglasmalerei"
- v delavnicah v Frauenauu.) Risbe in fotografije pa dobijo ob postavitvi,
kjer je svetlobna problematika v slovnici likovnega jezika še posebej izpostavljena,
vlogo korespondenta.
