BOGDAN BORČIĆ - GRAFIKE/ PRINTS
retrospektivna razstava/ retrospective
katalog/ catalogue

Milena Zlatar

Uvod

V Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu odpiramo v juniju 1999 veliko retrospektivno razstavo grafik akademskega slikarja Bogdana Borčića. Terminsko smo jo postavili v okvir 23. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, saj si eden izmed vrhunskih slovenskih grafikov zasluži predstavitev celotnega grafičnega opusa v času najbolj prestižne in v svetu najbolj znane likovne manifestacije v Sloveniji, manifestacije, ki ima hkrati tudi najdaljšo tradicijo. Tudi slovenjgraška galerija ni brez tradicije prirejanja grafičnih razstav. Razstave sicer niso bile vpete v določen kontinuiran časovni okvir, so pa pomembno bogatile razstavni program galerije več kot štirideset let in odpirale vpogled v likovno dogajanje v svetu. Omenim naj le največje in najodmevnejše, na primer: leta 1970 je bila postavljena razstava Lesorez na Slovenskem od 1540 - 1970, potem mednarodne likovne razstave leta 1966, 1975 in 1985, ki so pomembno vključevale grafiko, tako da se je bogatila tudi mednarodna stalna zbirka grafik z listi slavnih umetnikov, kot sta npr. Johhny Friedlaender in Victor Vasarely. Skoraj na vseh je sodeloval tudi akademski slikar Bogdan Borčić, na razstavi Lesorez na Slovenskem od 1540 - 1970 kar s petimi lesorezi, ki so nastali v letih 1957 in 1958.

Akademskega slikarja Bogdana Borčića sem osebno spoznala v poznih sedemdesetih letih v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Srečala sva se v kabinetu direktorja galerije, pri prof. Karlu Pečku, ki seveda ni pozabil povedati, da je Borčić v slovenjgraški galeriji že razstavljal, bil tudi nagrajen in da je v stalni zbirki tudi nekaj njegovih grafik. Štela sem si v veliko čast, da sem imela priložnost srečati mednarodno priznanega umetnika. Malo pred tem sem ga videla v mestu - na Glavnem trgu, sama pa sem bila prav takrat namenjena k direktorju galerije, da bi se dogovorila o nastopu službe v galeriji. Kot študentko umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti so me njegove grafike še posebej zanimale in me navduševale, saj je bila v sedemdesetih letih slovenska likovna scena zaznamovana z vrhunskimi stvaritvami te likovne zvrsti. Ton ji je narekovala Moderna galerija v Ljubljani, prirediteljica doma in v tujini slovečega mednarodnega grafičnega bienala.  Tako so pobudniki neposrednih soočenj domačih in tujih grafičnih  prizadevanj postavili Ljubljano leta 1955 na svetovni zemljevid pomembnih mednarodnih grafičnih razstav. Hkrati z razstavami pionirjev sodobne slovenske grafike, kot so bili Božidar Jakac, Riko Debenjak, Miha Maleš, France Mihelič, Marij Pregelj, Veno Pilon in drugi, sta imela pomembno vlogo tudi v tujini delujoča Lojze Spacal in Zoran Mušič, ki sta prinašala v Slovenijo evropske zglede, slednji tudi neposredni stik s Pariško šolo. Veliko število odličnih grafikov, ki jih imamo v Sloveniji, pa je omogočalo kvalitetno šolanje doma, kar je bila naloga Akademije za likovno umetnost v Ljubljani . Med prvimi sta njen sloves potrdila Marjan Pogačnik in Karel Zelenko, kasneje pa tudi mnogi drugi; okoli leta 1960 lahko že govorimo o Ljubljanski grafični šoli , katere pomemben predstavnik je bil tudi Bogdan Borčić. Mladi umetniki pa so po letu 1950 dobili možnost izpopolnjevanja v tujini, predvsem v Parizu. Na priznani grafični šoli Johnnyja Friedlaenderja se je izpopolnjeval tudi Bogdan Borčić in tako še posebej izpilil tehniki jedkanice in akvatinte, ki jo je razvil sloviti mojster.
Pozneje, po odhodu Rika Debenjaka, je Borčić postal profesor na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost in je svoje znanje in izkušnje prenašal na mlajše generacije. Profesor, ki je slovel kot vrhunski poznavalec grafičnih tehnik, zlasti visokega in globokega tiska, je bil med študenti še posebej priljubljen zaradi neposrednega pristopa in tovariškega odnosa do študentov. O tem so mi pripovedovali prijatelji - študenti akademije (Borčić je poučeval grafične tehnike od leta 1973 do 1984), ki so tudi sami odkrivali magični svet grafike in smo se srečevali v ateljejih in na razstavah. Mnogo manj zgovorna pa je bila kolegica Barbara Borčić, umetnikova hči, ki je študirala umetnostno zgodovino in pred kolegi ni poudarjala, da izhaja iz znane umetniške družine. Šele veliko pozneje sem spoznala, kako pomembna je njuna vez, saj je hči o očetu napisala vrsto tehtnih strokovnih besedil in prav v času umetnikove retrospektive v Slovenj Gradcu nastaja monografija o življenju in delu Bogdana Borčića, ki je  njuno skupno delo - tudi glede strokovno esejistične zasnove.

Kakor po naključju sem dvajset let pozneje - najino prvo osebno srečanje v slovenjgraški galeriji je bilo leta 1978 - prav jaz začela načrtovati Borčićevo retrospektivno razstavo grafik. V Galeriji likovnih umetnosti smo opravili inventarizacijo njegovega celotnega grafičnega opusa, spremljali njegove razstave in sestavili bibliografijo. Z umetnikom sva skoraj hkrati prišla v Slovenj Gradec. Vedno sem ga zelo spoštovala in kot mlada kustodinja imela pred njim tremo, kadar je tekel pogovor o grafikah in grafičnih tehnikah. Hkrati pa mi je (in mojim kolegom) bil učitelj s svojim svetovljanstvom in doslednostjo, kadar je šlo za vprašanja s področja likovne umetnosti, zlasti grafike. Spominjam se, kako sem prvič sodelovala pri postavitvi grafične razstave; s tresočo roko sem prijela v roke grafiko, jo vzela iz mape, saj me je pri tem opazoval avtor, nihče drug kot sam mojster Božidar Jakac, in zamrmral: "No, to ste dobro naredili." Ta dogodek se mi je spet obudil v spominu letos spomladi, ko sva s prof. Borčićem obiskala direktorja mednarodnega grafičnega bienala dr. Zorana Kržišnika. Borčić je ob tej priložnosti prinesel tudi grafike za 23. grafični bienale, na katerem bo tudi letos sodeloval, tako kot je sodeloval na vseh bienalih od leta 1959 dalje. Grafike je prevzemala mlada kolegica in Borčić ji je pokazal, kako mora prijeti in ravnati z grafiko. V tej gesti je bila več kot rutina; bil je spoštljiv poklon papirju, ki je omogočil zapis umetnikovih likovnih razmišljanj. Takšen je mojster vselej, ko gre za grafike. Za Borčića grafika ni le ena izmed likovnih tehnik, je življenjski slog, ki zahteva disciplino, tehnološko in raziskovalno vnemo ter angažiranost celotnega intelektualnega potenciala.

Pri pripravah Borčićeve  retrospektivne razstave grafik - upoštevaje štiridesetletni časovni okvir - smo se spraševali, v kolikšni meri moramo ob več kot sedemsto grafikah (za razstavo smo odbrali okrog 300 listov), vključiti tudi njegove slike in objekte, ki zaokrožujejo umetnikov opus. Odločili smo se za redke, a bistvene  "intervencije". Tudi sicer je postavitev "dvodelna", v nizu sedmih prostorov v t. i. starem delu galerije je razstavljen opus do poznih sedemdesetih let. Tega določujejo predvsem cikli: Komiška vrata, Kronike, Ribiška znamenja, Školjke, Razmišljanja o školjki in Obale, kjer se realne upodobitve značilnih obmorskih motivov in predmetov spreminjajo v simbole in znake. Ti so vedno bolj reducirani, omejeni na strog izbor najpotrebnejšega imaginarija. Dve desetletji njegovega grafičnega opusa pa sta predstavljeni  v dvorani t. i. nove galerije. Prostor je značilen produkt arhitekture konca sedemdesetih let; nekatere intervencije (panoji z neposrečenimi okroglinami) so mu vzele zalet sodobnega razstavnega "hangarja". Tu smo torej razprostrli najbolj "čiste" Borčićeve grafike. Gledalec več ne prepoznava njegovih značilnih motivov iz obmorskega in ribiškega življenja, temveč se mora osredotočiti na ploskve, njihova stičišča in predvsem na subtilne barvne odnose, ki jih enakovredno pogojujejo zakonitosti grafičnih tehnik, kot so jedkanica, akvatinta ali mezzotinta ter njihove kombinacije. Minimalizem, ki je Borčića opredelil v slikarstvu, se kaže tudi v grafiki. Če smo v prvih dveh desetletjih umetnikovega ustvarjanja bili priče reduciranju barvne skale, prehodu črno-belih grafičnih posebnosti na slike, potem v zadnjem desetletju vidimo, kako slikarski način obdelave površine prehaja tudi na grafike. Torej: iz besednjaka grafika so nastale črne slike, potem pa obratno: barvna "polucija", mehkoba geste, sledi čopiča in  risala so na slikarski način prehajale na grafike. Vrhunec takih prehajanj pa so objekti, ki so posegali po realnem prostoru. Tako je bila na poseben način spet vzpostavljena celostna umetnina, ki ob branju posameznih grafičnih listov, potem ko jih oko objame kot celoto in prehaja z lista na list, inscenira tudi posebno občutenje prostora, ki izzveni v učinkovanju t. i. instalacije. S tem se potrjuje univerzalnost likovnega jezika in likovnih praks, ki jih zmorejo vrhunski umetniki, ne da bi se prilagajali trenutnim trendom in inovacijam za vsako ceno.

Poudariti moram, da je s tem, ko se je Borčić konec sedemdesetih let preselil v Slovenj Gradec, dobilo likovno dogajanje v mestu nove razsežnosti. Likovna publika, ki jo je z razstavami vzgajala galerija, je ob Borčiću pridobila nov rezon in je postala bolj odprta za čisto likovno estetiko. Živeti kot ustvarjalec z mestom in njenimi prebivalci, ki se med seboj skoraj vsi poznajo, in pri tem ostati svetovljan ni vedno lahko. To je občutil že Karel Pečko, utemeljitelj slovenjgraške galerije. Lahko se izoliraš, ostajaš vzvišen v svojem ateljeju ali pa utrip miljeja spremeniš sebi v prid. Posrečeno sintezo so dve desetletji z druženjem v Slovenj Gradcu ustvarjali trije slikarji, povsem različne osebnosti, generacijsko blizu, vsak s svojo življenjsko zgodbo, a s povsem neprimerljivim umetniškim kredom. To so: Karel Pečko, Bogdan Borčić in Jože Tisnikar (1928 - 1998).  Prvi je poet in večni sanjač o lepoti koroške krajine, drugi racionalist, tretji pa je bil mistik, vpet v tisti koroški melanholični značaj, ki je blizu ekspresionizmu. Vsi trije pa so ob sebi zbrali mlade umetnike, jim bili na poseben način vzor in prijatelji. Zlasti Borčić je mladim umetnikom vedno dostopen: ohranil je nesebičnost pravega učitelja, pa naj gre za čisto strokovna vprašanja in posredovanje izkušenj starejšega kolega ali za njegove sodbe o njihovem ustvarjanju. Pohval ali kritik je deležen vsak, ki ga povpraša za mnenje, tu ne pozna sprenevedanja in izgovorov. Takšno neposrednost pričakuje tudi od kolegov in vseh, ki vstopajo v njegov svet, in še posebej - simbolično - v njegov atelje, ki mu je v zadnjem času postal obsesija in Pandorina skrinjica življenjskih resnic: nastala je serija slik in grafik Iz ateljeja .