Razstavljajo:
TOMO JESENIČNIK: cikel Drugačni?! (30 čb. fotografij)
ALEŠ GREGORIČ: cikel Minljivost in Morja (25 čb. fotografij)
dr. TIHOMIR PINTER: Retrospektiva portretne fotografije (198 čb. fotografij)
 

Ob eni največjih odkritij 19. stoletja - fotografiji, se je zdelo, da gre za nadvse uporabno stvar, ki bo v prvi vrsti prispevala k vernim dokumentarnim zapisom in tako razbremenila tradicionalno upodabljajočo umetnost - slikarstvo in kiparstvo. Zlasti slikarstvo je lahko po odkritju fotografije zanemarilo svojo iluzionistično predstavnost in se posvetilo drugim izzivom, zlasti primarni likovni govorici. V pionirskih časih fotografije pa niso niti slutili, da bo podobno "evolucijsko" pot ubrala tudi fotografija. Polagoma bo izgubila mimetično funkcijo in spremenil se bo tudi njen status. Postala bo le sredstvo za dosego istega cilja.
Danes se je fotografija  tudi v Sloveniji uveljavila kot suveren umetniški medij in končno dobila mesto, ki ji pripada. (Droben ekskurz v zgodovina: Slovenski fotografi so med prvimi v Evropi ustanovili klub -leta 1889, leta 1910 pa so se poklicni fotografi že združevali v slovensko zadrugo. Leta 1931 je zadruga štela 102 ateljejska in 18 "pokrajinskih" fotografov. Med njimi se jih je vse več uveljavilo na način pionirja - fotografa umetnika - Avgusta Bertholda (1880 - 1919), ki je dosegel mednarodni ugled.) Muzeji in galerije sodobnih umetnosti imajo za preučevanje in razstavljanje fotografije posebne kustodiate; tudi v Sloveniji. Vedno bolj aktualna razstavna in nagrajevalna politika sta tudi pri nas dali fotografiji možnost hoditi v korak s tujimi tovrstnimi razstavami in opozoriti na ustvarjalni potencial slovenskih fotografskih mojstrov, ki tudi na tujem dosegajo zavidljive uspehe.

V Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec so bile razstave fotografij v zadnjem desetletju redkejše, zato pa je bila njihova kvaliteta na zavidljivi ravni. Omenim naj le razstave del Georgea Gracianskega (Graciansky se ponaša celo s tako laskavim nazivom kot je - fotograf leta 1985 na Danskem.) ter dveh slovenskih umetnikov Hermana Pivka (1996) in Staneta Jeršiča (1995), ki jih je slovenjgraška galerija gostila s samostojnimi razstavami. Na skupinskih razstavah pa smo seveda vključevali več fotografov, zlasti tujih. Ob odločitvi Georgeja Gracianskega, da podari cikle fotografij Transformacije, Noči brez sna in Bivanjska stanja - za stalno galerijsko zbirko, smo sklenili, da fotografiji posvetimo več pozornosti - tako, da bi vsako leto pripravili vsaj eno fotografsko razstavo in počasi dopolnjevali fotografsko zbirko.

Z letom 1999 začenjamo uresničevati zastavljene cilje, celo na simboličen način. Fotografiji se posvečamo po zgledu nekaterih fotografskih prireditev v tujini - kar mesec dni, zato smo pripravili tri razstave. Odprli jih bomo na isti dan (v četrtek, 2. februarja), čeprav gre za tri samostojne razstave, ki smo jim namenili več kot 1000 m2 razstavnih površin. Trem povsem različnim avtorjem je skupna črno-bela fotografija, primerjavo pa lahko iščemo v portretni fotografiji dveh mojstrov. Razstavljajo torej: koroški fotograf Tomo Jeseničnik, ki se predstavlja s ciklom DRUGAČNI!?, gre za mojstrske portrete gojencev Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, nastale v preteklem letu, potem  Aleš Gregorič s ciklom MINLJIVOST, za katerega je v letu 1998 na natečaju revije Emzin prejel tretjo nagrado, kot tretji pa se z obsežno retrospektivo portretne fotografije predstavlja   in dr. Tihomir Pinter.

TIHOMIR PINTER je na slovenjgraški razstavi, ki je doslej njegova največja samostojna razstava (vse od leta 1966 je razstavljal doma in v tujini), razgrnil plejado portretov slovenskih likovnih umetnikov, pisateljev, pesnikov, dramskih umetnikov in glasbenikov, ki jih spremlja že vrsto let. Gre za izbor (198 fotografij) iz naravnost fascinantnega Pinterjevega opusa, ki nima le dokumentarno vrednost ohraniti podobe umetnikov, temveč gre za fotografije, ki izstopajo po povsem specifični interpretativni in likovni vrednosti. Upodobljeni so ljudje, ki se jim je moral fotograf približati na  poseben način: vstopiti v njihov duhovni svet in odstreti intimnost delovnega prostora. Ateljeji in delovna okolja umetnikov, so bili s svojo "zgovornostjo" množice rekvizitov v smislu fetišev umetniku izziv, da je odkrival bistvo njihove pojavnosti, posebnosti in duhovne veličine. Nič manj pa ni Pinter pronicljiv pri portretih, na katerih je "ujel" le figuro ali obraz portretiranca. Ne le, da z razumevanjem ustvarjalnega dela upodobljenih, ne moremo namreč mimo njihove znane identitete, naravnost osupnemo nad podobami, ki razgaljajo portretirance, je drugi vtis - zame prevladujoč, posvečen likovni vrednosti fotografij; ta se prav zaradi socio-psiholoških konotacij skriva za prvim pogledom. Pinter pač namesto čopiča uporablja fotografski aparat, zato pa nič manj premišljeno niza likovne elemente: komponira prostor, išče svetlobo in sence, gradi kompozicijo in teksturo površine. Tonske vrednosti so mu pomembnejše od barv, zato se je barvi odrekel. Barvitost gradi z drugimi registri, ki dajejo delu - fotografiji živo utripanje.

Čar črno - bele fotografije je odkril tudi TOMO JESENIČNIK, ki mu je bila barvna komponenta pri ustvarjalnem delu vedno zelo pomembna. Odločitev, da cikel Drugačni?! posname v črno-beli tehniki, je bila pretehtana in se je izplačala. Dosegel je monumentalne razsežnosti sicer intimnega fotografskega medija, kjer tekstura površine in pretanjena tonaliteta prepričljivo nadgradita dokumentarnost. Večnost zaustavljenega trenutka je poudaril dvakrat: prvič s pritiskom na sprožilec in drugič, ko je resnični in banalno predstavni svet barv spremenil v likovni zapis. Dvojnost se kaže tudi pri samem procesu nastajanja ujetih trenutkov.  Jeseničnik vzpostavlja s portretiranci komunikacijo - sledijo mu in se odzivajo, spet pa jih preseneti in jih ujame nepripravljene znotraj samo njim lastnega sveta. Gre za upodobljence, ki nas nagovarjajo s svojo neposrednostjo večnega otroštva, ki so mu zapisani po zakonih narave.Vendar pa na Jeseničnikovih fotografijah ne vzbujajo našega pomilovanja ali zavedanja o vsemogočni naravi, temveč se zavemo drugih razsežnosti življenja, nevidnih niti, ki vežejo naše poglede, posrednik med njimi in nami pa je pronicljivo fotografovo oko.

V življenje in minevanje - v ta sklenjen - večni krog, nas inavgurira s svojim ciklom črno - belih fotografij, poimenovanih Minljivost, ALEŠ GREGORIČ. Gre za upodobitve interierjev in inscenacij tihožitij (npr. živalske lobanje v smislu parafraze in namenoma predrugačenega znanega Memento mori! s človeško lobanjo), ki so dovolj pomenljive, pa vendar ne preveč gostobesedne, da bi zapadale v poceni efekte. Lahko celo odmislimo vsebinsko komponento, saj so likovni presežki dovolj izpostavljeni. Gregorič naredi vsako fotografijo po temeljitih študijskih predpripravah, preden se odloči pritisniti na sprožilec. Zato je kompozicija dovršena, osvetlitev preračunana na čisto določene efekte, rez pa pri interierjih spominja na filmsko kadriranje. Antipod tematiki Minljivost je sedem fotografij Homage Sugimoto, kjer je motiv marina - slika morja. Vendar to niso obmorski pejsaži, kakršnih smo vajeni, lahko bi bili kar "portreti" morja. V njih je zajeta vsa veličina za nas vedno skrivnostnega morja. Na fotografijah izstopa gradacija teksture, ki skupaj z minimalnimi tonskimi vrednostmi, gradi zanimive pejsaže.