Jurisdiction - paper 1997

Elektronsko poslovanje

mag. Janez Toplišek

Jurisdictional Questions in the Open Electronic Environment

The paper (9 pages) will be presented at the Annual meeting of Slovenian Lawyers in Portorož, Slovenia, October 23-25, 1997 (in Slovenian language) - Section "Informatics and the Law". Here are the English content and summary with used sources, which could not all be cited in the short paper:
1. Introduction (interjurisdictional nature of Internet, open electronic environment, jurisdiction)
2. The complexity of the problem
3. Some recent cases
4. Possible solutions (the role of courts, contractual choice of law/of court, autonomous cyberlaw and electronic dispute resolution, e-publishing, non-legal methods, the lessons from court decisions)

SUMMARY

Present legal rules are highly connected with the idea of the physical region in which they should effect. However, the activities in the open electronic environment ("cyberspace") are not passing the state borders - they are happening simultaneously everywhere not taking notice of legal borders. This is the reason why the state-law hardly manages in controlling the global electronic commerce. Many jurisdictional connections are based on the physical area. New kinds of jurisdictional connections should be established to determine the proper jurisdiction.

At the moment the most important finding seems to be that the mere presence of information at the home page or some similar presence in the Internet does not establish any state-jurisdiction itself. There should be "something more" reasonably pointing to a certain court-territory. The needed intensity of contacts with the territory differs in criminal and civil issues.

The states/courts are aware of the complexity and importance of the new medium Internet and therefore they are cautious in prescribing the electronic conducting. The experts believe that there will be no effective multilateral legal solutions and that the amount of jurisdictional collisions will - at least temporarily - increase.

JURISDICTION - SOURCES:

Cases & General

* Case Watch
* PERKINS COIE - COURT CASES RELATED TO THE INTERNET
* Enforcement position of the Minnesota attorney general's office…
* Aspects unique to cross border litigation
* Post & Nunziato, Personal jurisdiction in the Internet
* State of Minnesota vs. Granite Gate Resorts, Inc., Internet Computer Services; et al.
* EILEEN WEBER, v. JOLLY HOTELS, et al., Civil Action No. 96-2582
* People v. Lipsitz (Kevin)

1 9 9 6

* Perritt Jr., Jurisdiction in Cyberspace: the role of intermediaries
* Kuner C., Internationale Zuständigkeitskonflikte im Internet, Computer und Recht, 8/1996, 453
* Loundy, Long arm of the law reaches far into cyberspace
* Brown, US courts use Internet to assert jurisdiction over foreign defendants
* Significant decisions concerning the Internet
* Ortego, Contracts, Internet contracts and personal jurisdiction
* Raysman & Brown, Resolving jurisdiction and venue issues on the Internet
* Cendali & Arbogast, Net use raises issues of jurisdiction
* Pines, Missouri jazz club's web site no basis for jurisdiction
* Silberberg, Personal jurisdiction and the Internet
* Bencivenga, Cyberspace in court
* Bourque & Conrad, Avoiding remote jurisdiction based on Internet web site
* Perritt Jr., Note on subject matter jurisdiction
* Scheinfeld & Bagley, Long-arm jurisdiction; "Cybersquatting"
* VIRTUAL MAGISTRATE (concept, rules, FAQ, project goals, handbook for magistrates…)
* Welches Recht gilt?

1 9 9 7

* Burk, Jurisdiction in a world without borders
* Galkin, Long arm of the law
* Slutsky, Jurisdiction over commerce on the Internet
* Wagner & Allison, Internet law
* Post, Governing cyberspace
* Schneiderman & Kornreich, Personal jurisdiction and the Internet commerce
* Brodsky, Solicitation via the Internet; Jurisdiction over claims
* Anderson, Internet solicitation subject to state law
*

Gl. obširen seznam elektronskih in drugih virov

Vprašanja jurisdikcije v odprtih elektronskih okoljih
mag. Janez Toplišek
Kemijski inštitut Ljubljana

"V času intenzivnega komuniciranja preko državnih meja se ne bo več mogoče zadovoljiti
s poznavanjem pravnih predpisov, ki veljajo za dva milijona ljudi" (Wedam-Lukić, 1997).
"On the Internet , nobody knows you're a dog" (iz njujorške karikature).

POVZETEK

Pravno pravilo je tesno povezano s pojmovanjem pravnega prostora, v katerem učinkuje. Poslovanje in delovanje v odprtem elektronskem prostoru (v "kibernetskem prostoru") pa ne poteka čez državne meje, temveč hkrat po vsem svetu, ne meneč se za državne meje. Zaradi tega državno pravo globalno elektronsko poslovanje le stežka obvladuje. Številne navezne okoliščine za določanje pristojnosti so povezane s krajem (fizičnim prostorom). Dejanje v kibernetskem prostoru je lahko povezano z mnogimi kraji, zato je treba na nov način ugotavljati najustreznejšo navezno okoliščino, ki bo omogočila ugotoviti pristojnost organa določene države. Vprašanje ni le mednarodnopravno, temveč se lahko pojavi tudi znotraj državnega ozemlja.

V tem trenutku je prevladujoča in pomembna ugotovitev, da je ponudnik informacije po Internetu hkrati prisoten v vseh državah sveta in da so pravna merila kaznivosti/nedopustnosti v državah različna, toda prisotnost informacije po Internetu sama po sebi še ne vzpostavlja pristojnosti za katerokoli oblast. Potrebna je izrecna navezna okoliščina, ki razumno napotuje na določeno pristojnost.

Glede na zapleten položaj in pomembnost Interneta, države ne hitijo s pravnim urejanjem medija, ki se tehnološko ne meni za državno ozemlje. Poznavalci domnevajo, da ne bo prišlo do učinkovitih multilateralnih pravnih rešitev; glede na različne pristope v posameznih državah pa naj bi se (vsaj prehodno) v prihodnjih letih precej povečalo število konfliktov v zvezi s pristojnostjo.

Vsebina:

Uvod
Razsežnosti problema
* Nekrajevna narava Interneta (prekomejnost)
* Prepletenost (tehnološka, organizacijska)
* Zakrivanje oseb in izigravanje predpisov
Primeri sodnih odločitev
Možne smeri rešitev
* Vloga sodišč
* Sporazumna izbira prava/sodišča
* Avtonomno pravo elektronskega prostora in elektronska razsodišča
* Nauki iz dosedanje sodne prakse
* Nepravne oblike urejanja sporov

Uvod

Izhodiščna misel tega prispevka najavlja pravniku nove poklicne zahteve. V resnici pa bo prihodnost še bolj zapletena. Dejavnosti v odprtem elektronskem prostoru (imenujejo ga tudi kibernetski prostor) niso nekaj, kar bi "šlo čez državno mejo", temveč dejstva, ki se ne glede na državne meje hkrati "dogajajo po vsem svetu" ("prekomejnost", interjurisdictional nature of the Internet). To vsiljuje nova razmišljanja o prostoru, na katerem veljajo posamezna pravna pravila. Vzporedno z nastajanjem tako novega pojma prostora se pojavljajo zamisli o nedržavnih pravnih normah, ki naj bi avtonomno nastajale v kibernetskem prostoru.

Pri odprtem elektronskem prostoru mislimo na pravno in tehnološko prost dostop nedoločenemu številu uporabnikov. Možnih je več stopenj odprtosti, sem lahko štejemo npr. tudi elektronski forum, ki je načeloma dostopen vsakomur, vendar udeleženci okvirno soglašajo o nekaterih načelih/pravilih druženja in o tem morda sprejmejo tudi kratka pravila. Internet je pogosto sopomenka za vsestransko odprt prostor, čeprav tako pojmovanje ni utemeljeno; znotraj Interneta namreč delujejo povsem zaprta elektronska okolja, ki le tehnološko infrastrukturo Interneta le uporabljajo za svoje poslovanje.

Srečujemo različna pojmovanja izraza jurisdikcija; v tem prispevku ga bomo uporabljali kot pristojnost za obravnavanje pravnega primera (sodna, upravna, kazenska…). Čeprav je vprašanje normiranja v kibernetskem prostoru zelo povezano z vprašanji jurisdikcije, se bomo nastajanja pravnih pravil dotikali le mimogrede. Zaradi omejenega obsega v tem prispevku tudi ne moremo obravnavati vprašanj v zvezi z izbiro prava in izvršitvijo sodbe v drugi državi, kar je prav tako pomemben vidik urejanja razmerij v odprtem elektronskem prostoru.

Razsežnosti problema

Zaradi "nekrajevne" narave Interneta je eno najzahtevnejših vprašanj, kako neko sporno elektronsko dejavnost povezati z območjem določenega sodišča (pri tem gre lahko tudi za notranjedržavno sodno razmejitev). Problem ilustrira povsem možen primer z Interneta: katero pravo oz. sodišče uporabiti, če nemški državljan v Mehiki napiše žaljivo sporočilo, ki se nanaša na norveškega državljana, sporočilo pa je bilo poslano s pomočjo strežnika v ZDA in ga je prebral nekdo na Češkem?

Ob iskanju oprijemljive pristojnosti v kibernetskem prostoru se srečujemo z veliko prepletenostjo tehnoloških, organizacijskih in vsebinskih sestavin. Kdo in v kolikšni meri je odgovoren v takšni verigi, ki ni nič neobičajnega: uporabnik - povezovalnik z Internetom - ponudnik splošnih kazal/iskalnih strojev - ponudnik posebnih kazal - ponudnik vsebine (content server) - podponudnik vsebine (povezava od ponudnika). Razen tega informacije v takšnih verigah pogosto niso dokončno oblikovane in lahko nastajajo sproti, po naročilu končnega uporabnika. Vse točke, ki so med uporabnikom in končnim ponudnikom vsebine, se imenujejo "posredovalniki" (intermediaries, ponudniki storitev v Internetu), za katere opažajo, da so postali priljubljena pravna tarča, saj jih je lažje odkrivati kot izvor sporne vsebine, običajno so finančno močnejši in nasploh vabljivejši za tožbo/obtožbo (Perritt 1996).

V kibernetskem prostoru so izvedljive razne oblike zakrivanja oseb in izigravanja predpisov (zaradi davkov, opravljanja prepovedane dejavnosti, zaradi razlik med pravnim obravnavanjem istega dejanja v različnih državah ipd.). Ta vidik mora sodišče pri obravnavanju primera upoštevati (več gl. v Geč-Korošec 1994, 150, in Cigoj 1984, 163).

Primeri sodnih odločitev

Največ sodnih odločitev, ki obravnavajo pristojnost za dejanje, storjeno preko Interneta, najdemo v ZDA. Poglejmo nekaj značilnih primerov (novejši primeri, povzeti po viru <http://www.vtwctr.org/cesewatch/>):

Zadeva Vsebina Navezna okoliščina

1 Panavision v. Toeppen
20.9.1996
Toeppen je na računalniku v državi Illinois na svoji domači strani kot domensko ime uporabljal blagovno znamko Panavision iz Kalifonije. Kalifornijsko sodišče se je razglasilo za pristojno, ker so učinki škodnega dejanja usmerjeni na oškodovanca v Kaliforniji (sedež lastnika blagovne znamke).

2 Maritz v. CyberGold
19.8.1996
CyberGold je v Kaliforniji počel enako kot zgoraj, vendar je imela njegova domača stran tudi samodejni odzivnik, ki je proti državi Missouri poslal 131 odgovorov. Sodišče v Missouriju ni uporabilo smeri učinkov, temveč dejstvo, da so bili sporni samodejni odzivi dejansko poslani v njihovo državo.

3 Inset v. Instruction Set
17.4.1996
Toženi je na svoji domači strani iz Massachusettsa kot sestavni del reklamne brezplačne telef. številke uporabljal okrajšavo INSET, ki je blagovna znamka tožeče strani. Sodišče se je odločilo za pristojnost države tožečega (Connecticut), čeprav je sedež toženega v drugi državi in je le-ta ugovarjal, da svoje reklame ni usmerjal le proti Connecticutu. Sodišče je opozorilo, da je za razliko od TV ali časopisnega oglaševanja reklama po Internetu dostopna ves čas in da je toženi torej izrabil možnost trajneje poslovati tudi z državo sodišča.

V prvih dveh gornjih primerih se je sodišče zavestno izognilo trditvi, da zgolj postavitev domače strani na Internetu pomeni opravljanje dejavnosti na območju države sodišča. Takšna ugotovitev bi namreč nevarno poenostavila opredelitev glede sodne pristojnosti in bi imela slabe posledice za razvoj Interneta. Raje so se odločili za okoliščino "kraja, kjer je bila povzročena škoda", kar je v obravnavanih primerih vsebinsko pravilnejše. Pri tem so uporabili t.i. Long arm statutes (predpisi, ki urejajo jurisdikcijo nad nerezidenti; potrebna je minimalna količina stikov z državo sodišča - gl. Brown 1997). Iz dosedanjih primerov izhaja, da sodišča ločujejo primere, ko ponudnik ponuja zgolj informacijo (ni sporno) ali pa trajneje posluje oz. povzroča nekomu škodo (kar sta bili izbrani navezni okoliščini v sporu). Posebnost sporov, ki se ukvarjajo s poslovanjem po Internetu, je tudi ta, da sodišča pogosto v sodbah na široko razlagajo, kako deluje Internet, kaj je URL in domensko ime ipd. Zanimivo je še to, da so sodišča z novim medijem nadvse previdna. Menijo, da domače strani na Internetu ni možno obravnavati povsem enako kot številke 800-, katalogov, časopisov in podobnih medijev.

Nekaj dodatnih zanimivih mnenj iz sodnih odločitev (sodbe so opisane na naslovu <http://www/perkinscoie.com/cgi-bin/folioisa.dll/netcase.nfo>):

zaradi novih tehnoloških možnosti, ki jih je dobilo elektronsko poslovanje, je treba ustrezno razširiti obseg pristojnosti sodišč (1986);
golo dejstvo, da je toženi imel računalniške stike z območjem, ki je v pristojnosti tožilčevega sodišča, ni odločilno glede pristojnosti tega sodišča, če ne obstajajo dodatne okoliščine ("without more"), 1994;
pristojnost, ki temelji na enkratnem elektronskem stiku z državo sodišča, je omejena na primere povzročanja škode oz. kazniva dejanja (1995), sicer je treba ugotoviti, ali gre za trajnejše stike (minimum contacs);
dejstvo, da je bil obrekljivi članek iz kanadskega elektronskega časopisa dosegljiv v Kalifoniji, samo po sebi še ne vzpostavlja kalifornijske pristojnosti; ugotoviti bi bilo treba, ali je založnik vedel in nameraval, da bi članek učinkoval v državi sodišča, torej v Kaliforniji (1996);
golo dejstvo, da ima toženi domačo stran, ki je dosegljiva v Kaliforniji, samo po sebi še ne vzpostavlja kalifornijske pristojnosti (1996);
vsedržavna oglaševalska dejavnost, ki je vključevala tudi elektronsko domačo stran in je vsebovala nedovoljen poseg v blagovno znamko, je dovolj za vzpostavitev sodne pristojnosti v eni zvezni državi, saj se je škodno dejanje dogajalo povsod, kjer je bila nedovoljena blagovna znamka uporabljena (1996);
zgolj obstoj elektronske domače strani, ki jo upravlja državljan druge države in, ki krši oglaševalske in igralniške predpise države Minnesota, je dovolj za vzpostavitev pristojnosti te države (1996); gl. potrditev sodbe.
domača stran nerezidentnega upravljalca, ki je dosegljiva državljanom te države, skupaj z oglaševanjem v lokalnem časopisu (oboje za dobrodelne prispevke, vendar gre za kršitev blagovne znamke), je dovolj za vzpostavitev pristojnosti nad toženim (1996);
domača stran nerezidenta, na kateri se oglašuje v več državah, še ne pomeni neposrednega opravljanja dejavnosti v tej državi. Splošno reklamiranje nima značilnosti namerne dejavnosti, usmerjene na območje sodišča, ki bi opravičevala pošteno, pravično ali razumno jurisdikcijo (1997);
elektronsko poslovanje, ki zajema zavestne in usmerjene transakcije z rezidenti države, je dovolj za ugotovitev pristojnosti nad nerezidentno toženo stranko na podlagi "opravljanja dejavnosti v tej državi" (1997);
lažnivo predstavljanje, storjeno po telefonu in po elektronski pošti iz druge države, je dovoljšna podlaga za sodno pristojnost zaradi kaznivega dejanja v tej državi (1997);
oglaševanje blaga in storitev v globalno dostopnem mediju, kot je Internet, samo zase še ne vzpostavlja pristojnosti za obravnavanje oglaševalca (1997);
iz obrazložitve sodbe (1997): "Vsiljevanje tradicionalnih teritorialnih zamisli poslovni rabi Interneta bi imelo težke posledice". Sodišče se je odločilo kot pristojno zaradi mnogih stikov toženca z ozemljem sodišča in ne za pristojnost po sedežu toženca (sedež domače strani). Kot stike z ozemljem foruma je sodišče vzelo kraj podpisa kršene pogodbe, kraj škode, kraj reklamiranja in prodaje rezidentom (1997);
večkrat poslana in v daljšem obdobju izmenjavana elektronska sporočila so za sodišče okoliščina, da je toženi nerezident opravljal posle v državi sodišča (1997);
čeprav je domača stran v italijanskem jeziku (v Italiji), je njen založnik prejemal faksirana sporočila iz ZDA in z e-pošto pošiljal tja identifikacijska gesla, kar vse pomeni, da je razširjal svojo elektronsko publikacijo v ZDA; sodišče ZDA ni pristojno določati vsebine domače strani v tujini, je pa pristojno prepovedati dostop do nje v ZDA (1996).

Za poslovanje prek Interneta postaja nadvse pomembno, kako se bodo razrešila vprašanja dovoljenj (licenc) za delo. V mislih imamo poklicno delo posameznika ali pravne osebe. V vsaki državi velja določen način prijavljanja poslovne/poklicne dejavnosti. Ponudnik storitve prek Interneta seveda lahko tehnično izloči sodelovanje kupca/uporabnika z določenega območja. To lahko stori tudi na pravni način - z uporabnikovo izjavo, da le-ta npr. "ni državljan neke države" ipd. Toda takšna tehnična ali pravna omejevanja so v nasprotju z naravo elektronskega poslovanja v odprtih okoljih, kjer ponudba velja za vnaprej nedoločen krog uporabnikov (ne glede na države, pravne rede). Dejansko stanje v teh primerih je lahko nadvse zapleteno. Tako je npr. maja letos sodnik v eni izmed zveznih držav ZDA prepovedal igralniško dejavnost po Internetu podjetju, ki je imelo glavni računalnik in sedež v drugi zvezni državi, finančno poslovanje pa je potekalo preko tretje, karibske države (off shore). Igralniško podjetje je sicer takoj omejilo poslovanje z državljani države sodišča, toda menijo, da bo postopek do pravnomočnosti dolgotrajen. Izhod spora bo gospodarsko zelo pomemben, saj menijo, da je igralništvo po Internetu ena najperspektivnejših dejavnosti. V odprtem e-prostoru pa lahko poteka tudi šolanje, zdravstvena dejavnost, bančništvo, razširjanje "tiska", delo odvetnikov - vse to so primeri dejavnosti, ki jih posamezna država (ali celo lokalna oblast) podrobno ureja.

Možne smeri rešitev

Vloga sodišč

Sodišča v najrazvitejših državah so spoznala, da je treba pravna pravila prilagajati novostim, kot je svetovno omrežje, in ne statično uporabljati starih pravil, ki ne bi upoštevala stvarnosti sedanjega časa. Torej je treba ustvarjalno uporabiti znane navezne okoliščine oz. iskati nove, ki bodo na pošten (fair) in funkcionalen način povezale elektronsko dogajanje s pravnimi pravili. Pristojnost državnega organa/sodišča je le ena sestavina v zaporedju <pravno pravilo/red - pristojnost za odločanje - izvršitev odločitve>. Zdi se, da bo pri obvladovanju dejavnosti v elektronskem prostoru zahtevnejše področje vsebinskega normiranja in dejanske uveljavitve odločitve, ne pa sama pristojnost organa. V majhnem pravnem prostoru, kakršen je slovenski, se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo učinkoviteje, če bi spore iz elektronskega poslovanja obravnavalo specializirano sodišče - kot je to v primeru intelektualne lastnine (103. čl. Zakona o sodiščih)?

Sporazumna izbira prava/sodišča

Kjer je to možno, naj udeleženci elektronskega poslovanja posredno ali neposredno sami določijo pravo in sodno pristojnost za medsebojno razmerje. To je možno storiti tudi potem, ko do spora že pride, vendar je takrat težje doseči soglasje o tem. Pri nas je izbira omejena le z morebitno kogentno pristojnostjo (Kanada: izbira mora biti "bona fide and legal and not contrary to public policy"). Glede na to, da so lahko navezne okoliščine pri elektronskem poslovanju zapletene, je na anglosaksonskem območju možno, da sodišče oceni, da bo za reševanje spora ustreznejše neko drugo sodišče (doktrina "forum non conveniens" je v kanadskem Ontariu celo uzakonjena).

Avtonomno pravo elektronskega prostora in elektronska razsodišča

Povsod tam, kjer se oblikuje prepoznaven uporabniški elektronski prostor, priporočajo, da bi tisti, ki so potencialno pravno ogroženi, poskrbeli za interna pravila poslovanja (splošne pogoje), s katerimi bi vnaprej uredili možne, pričakovane primere (skupina dobaviteljev, skupina uporabnikov/potrošnikov, e-lista/forum, oskrbovalci povezav, informacijski posredniki…). Takšna pravila naj bi vnaprej razjasnila ravnanje glede spodobnosti, pravic intelektualne lastnine, krivega predstavljanja/anonimnosti, rabe šifrirnih tehnik, glede tega, kakšne vsebine in načini sporočanja so primerni za posamezen krog uporabnikov, ipd. Pravila naj bi urejala tudi način ugotavljanja in reševanja sporov ter sankcije (denarne, moralne, izključitev…). S pravili avtonomnih skupin bi lahko precej zmanjšali tveganja sporov in škodljivih dejanj. Opozarjajo, da je ta pristop izvedljiv za civilnopravno področje, medtem ko bi bila na kazenskem področju potrebna javna pravna infrastruktura (velja tudi za mednarodni prostor).

V ZDA opažajo, da se s soglasjem sodišč arbitražno reševanje sporov uveljavlja tudi pri vsebinah, ki so bila doslej izključno v pristojnosti državnih sodišč (Perritt 1996, op. 62). Nobene ovire ni, da dogovorjeni postopek ne bi v celoti potekal elektronsko. Skrajni avtonomistični predlogi izhajajo iz dejstva, da je kibernetski prostor lasten prostor, neodvisen od držav in da je zato po naravi stvari treba ustvarjati samostojna pravna pravila kibernetskega prostora. Premik primerjajo s pojavljanjem splošnega trgovinskega prava po koncu fevdalne razdrobljenosti (Johnson-Post 1996). Tudi v Nemčiji ugotavljajo, da naj država ne bi prehitevala z urejanjem Interneta; dolgoročno gledano bi bilo najbolje, če bi se omejila na izključno pristojnost le v primerih, ko gre za njene pomembne interese (Kuner 1996, 457). V ZDA od leta 1996 poteka pilotski projekt "Virtual Magistrate", kjer po elektronski poti razsojajo v sporih med udeleženci kibernetskega prostora. Na naslovu <http://vmag.vcilp.org/> si je vredno ogledati pravila, cilje razsodišča, vsebine razsodb, priročnik za arbitre).

Elektronski založnik (v najširšem pomenu je to kdorkoli, ki pošilja sporočilo v e-prostor)

Obravnavan je lahko na katerem koli območju, na katerega zavestno usmerja svoje publikacije. Pri tem izločajo naročniške komercialne sisteme, kot je npr. CompuServe (Perritt 1996); za njih naj bi veljalo območje, s katerega prihaja "pomembno" število naročnikov (kar je znan podatek). V primerih, ko si mora sporočilo aktivno priskrbeti sam bralec (iz elektronske zbirke, ki je na razpolago), zaenkrat prevladuje mnenje, da velja pristojnost sedeža založnika. če objava želi škodovati določenemu/znanemu krogu oseb, pomeni to dovolj močno, zavestno povezavo z območjem oškodovanca. Včasih bo treba dokazati, da je pošiljatelj sporočila vedel, da bo le-to doseglo oškodovanca (udeleženec na e-listi morda ne pozna vseh udeležencev).

V kazenskih zadevah

V elektronskem poslovanju bo v Sloveniji manj težav z določanjem pristojnosti, saj jo v skrajnem primeru lahko določi Vrhovno sodišče. Težave bodo na drugih področjih, npr. kako zagotoviti prisotnost nerezidenta, način dokazovanja in zagotovitev dokazov, izročitev, ipd. Kazalo bi dopolniti tretji odstavek 28. člena ZKP, da se smiselna raba določb o tiskovnih KD nanaša tudi druge načine (elektronskega) sporočanja in ne le na radio ali televizijo. Tudi v ZDA ali v Nemčiji je za uveljavitev pristojnosti dovolj, da so posledice kaznivega dejanja nastopile na njihovem ozemlju.

Nepravne oblike urejanja sporov

Tudi v elektronskem prostoru smo priča nepravnim oblikam urejanja sporov. Sem spadajo zlasti politični ali gospodarski pristiski na državo, organizacijo ali skupino posameznikov. Razvijajo se elektronske oblike retorzije in samoobrambe (npr. onemogočanje računalnika z "elektronskim zasipavanjem"). V avgustu 1997 smo lahko spremljali "elektronsko smrtno kaznovanje" v ZDA: skupina omrežnih skrbnikov je onemogočila prenašanje sporočil neke družbe, ki je kljub protestom dopuščala, da so prek njenih računalnikov prenesli tudi po milijon nadležnih e-sporočil (nadlegovanje s pošto, spamming, junk e-mail). Videti je, da bo "usmrtitev" le začasna, kajti prizadeta družba je začela takoj ukrepati.

Münchensko tožilstvo je decembra 1995 zapretilo ameriški družbi CompuServe s tožbo, če ne bodo preprečili pornografskega objavljanja in uspelo jim je že zgolj s pretnjo.

Nauki iz dosedanje sodne prakse

Iz maloštevilnih dosedanjih sodb in njihovih komentarjev že lahko izluščimo nekatera pomembna pravila:
Delovanje po svetovnem spletu ali v kakšni drugi obliki, ki hkrati sega po vsem svetu, praviloma samo po sebi še ne vzpostavlja povezave z ozemljem katerega koli sodišča. Potrebne so dodatne navezne okoliščine. To je eno ključnih vprašanj pri odločanju o jurisdikciji v odprtem e-prostoru.
Sodišča naj bi vsak spor obravnavala kot posebnost, z lastnimi dejstvi in tako kot je nastal. Takšne rešitve bodo nakazale skupna pravila (Ortego 1996). Potrebno je previdno in zadržano odločanje, ki ne bo po nepotrebnem ogrozilo novega medija.
Pristojnost je v mnogih primerih možno razrešiti tudi z ustvarjalno rabo veljavnih postopkovnih/kolizijskih pravil.
Pogodbe, sklenjene "s klikom miške" (poin-and-click contracts), načeloma obravnavajo enako kot pisno sklenjene pogodbe (gre za forum contractus).
če so informacije na domačih straneh omejene na pasivno gledanje, je veliko manjša možnost, da imetnika strani zajame tuja jurisdikcija; bolj je elektronska objava dvosmerna (interaktivna), večja je ta možnost. Položaj v vmesnih primerih je seveda bolj negotov.
V primerih kaznivega ali škodnega delovanja je število/intenzivnost stikov z ozemljem sodišča (kot navezna okoliščina) bistveno manj pomembno, kot v civilnih, poslovnih zadevah.
Vprašanje je, ali je možno od nerezidenta zahtevati, da pozna predpise vseh ozemelj, ki jih njegove informacije dosegajo (ali je to sploh izvedljivoč). Menimo, da je v vsakem primeru možno dokazovanje, da "toženi ni mogel poznati tujega prava".
Izrabiti je možno tehnične ukrepe za omejevanje dostopa s strani tujih uporabnikov, katerih sodišča (pravo) bi vsebino lahko obravnavala kot škodljivo/kaznivo. Ta pristop je skrajnost, saj nasprotuje sami naravi odprtega elektronskega prostora.
Ustrezna rešitev glede državne pristojnosti v kibernetskem prostoru je hkrati eno ključnih razvojnih vprašanj tega medija (Burk 1997).

Omejen obseg sestavka ni dopuščal, da bi podrobneje obdelali uporabnost naveznih okoliščin, ki bi jih lahko uporabili v sporih iz elektronskega prostora s tujo sestavino po slovenskih predpisih oz. po doktrini slovenskih avtorjev MZP.

Viri - literatura:

Brown P., US Courts Use Internet to Assert Jurisdiction Over Foreign defendants, http://www.ljextra.com/internet/p6courts.html

Burk D.,L., Jurisdiction in a World Without Borders, 1 Virginia J.L.&Techn. 3, pomlad 1997

Cigoj S., Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, Prva knjiga: Splošni nauki, 1984

Geč-Korošec M., Mednarodno zasebno pravo, Prva knjiga - splošni del, 1994

Johnson D.,R., Post D.,G., Law and Borders - The Rise of Law in Cyberspace, http://www.cli.org/X0025_LBFIN.html

Kuner C., Internationale Zuständigkeitskonflikte im Internet, Computer und Recht, 8/1996, 453

Ortego J.,J., Contracts, Internet Contracts and Personal Jurisdiction, The New York Law Journal, sept. 1996

Perritt H.,H.,Jr., Jurisdiction in Cyberspace: the role of intermediaries, 1996, http://www.law.vill.edu/harvard/article/harv96k.htm

Wedam-Lukič D., Še o ugotavljanju (in uporabi) tujega prava v civilnih sodnih postopkih, PP, št. 12, 1997, Priloga, V

Gl. obširen seznam elektronskih in drugih virov

Na prvo domačo stran

Pravna informatika

Elektronsko podpisovanje

Elektronski pravni viri

Poklicno - osebno

	Zadeva	Vsebina	Navezna okoliščina
1	Panavision v. Toeppen 20.9.1996	Toeppen je na računalniku v državi Illinois na svoji domači strani kot domensko ime uporabljal blagovno znamko Panavision iz Kalifonije.	Kalifornijsko sodišče se je razglasilo za pristojno, ker so učinki škodnega dejanja usmerjeni na oškodovanca v Kaliforniji (sedež lastnika blagovne znamke).
2	Maritz v. CyberGold 19.8.1996	CyberGold je v Kaliforniji počel enako kot zgoraj, vendar je imela njegova domača stran tudi samodejni odzivnik, ki je proti državi Missouri poslal 131 odgovorov.	Sodišče v Missouriju ni uporabilo smeri učinkov, temveč dejstvo, da so bili sporni samodejni odzivi dejansko poslani v njihovo državo.
3	Inset v. Instruction Set 17.4.1996	Toženi je na svoji domači strani iz Massachusettsa kot sestavni del reklamne brezplačne telef. številke uporabljal okrajšavo INSET, ki je blagovna znamka tožeče strani.	Sodišče se je odločilo za pristojnost države tožečega (Connecticut), čeprav je sedež toženega v drugi državi in je le-ta ugovarjal, da svoje reklame ni usmerjal le proti Connecticutu. Sodišče je opozorilo, da je za razliko od TV ali časopisnega oglaševanja reklama po Internetu dostopna ves čas in da je toženi torej izrabil možnost trajneje poslovati tudi z državo sodišča.