|
Misli so svobodne. Človek ima pravico biti svoboden, razmiljati, imeti ideje in mnenja, jih izmenjevati z drugimi ljudmi in jih razirjati z besedo, pisavo in sliko (svoboda miljenja). Ta svoboda velja po vsem svetu, neodvisno od ustav, konvencij o človekovih pravicah in listine OZN.
Svoboda miljenja predpostavlja svobodno in neomejeno informiranje iz splono dostopnih virov in ustvarjanja mnenja pri izmenjavi miljenja z ostalimi ljudmi (informacijska in komunikacijska svobočina).
Tudi ta svobočina spada med človekove pravice in velja po vsem svetu.
Iznajdbe tiska, telefona, radia, televizije in računalnikih omrežij so bolj kot kdaj koli prej odprle nove možnosti za hitreje in obirneje razirjanje informacij in mnenj. Telefonska in računalnika omrežja poleg tega omogočajo hkratno dvosmerno izmenjavo informacij in mnenj (dvostransko in večstransko neposredno komuniciranje v realnem času). Nove razsežnosti informacij in komuniciranja terjajo ne le prilagajanje državnega prava (novo urejanje medijev), temveč tudi v temeljih novo, svetovno veljavno urejanje človekovih pravic.
Svoboden pretok ljudi, informacij in mnenj preko meja stoji e vedno, kakor do sedaj, v stalnem konfliktu z interesi moči in trga. Bogate države se zapirajo pred t.i. gospodarkimi begunci. Radijske in televizijske postaje so bile in bodo motene s strani diktatur. Svoboda govora v omrežju računalnikov po celem svetu navdaja s strahom diktature in koncerne. Nove možnosti informacij in komunikacij morajo biti zaradi tega mednarodno, ne samo pravno, ampak tudi dejansko začiteni pred trgom monopolov, oligopolov, kartelov in pred politično izrabo moči.
Informacijska doba terja prepustneje meje, v svet odprte nacionalne države in neomejena računalnika omrežja. Vizijo svobodnega in samostojnega državljana sveta je možno uresničiti ele v elektronskih omrežjih. Pri tem je prvi predpogoj človekova pravica do lastnega, po vsem svetu dosegljivega elektronskega potnega predala (right of virtual home). Ta pravica ustreza pravici do nedotakljivosti stanovanja, vendar vsebuje tudi pravico sodelovanja v omrežjih, podobno pravici do dela, stanovanja ali pravici do uporabe otrokega vrtca.
V Internetu in v komercialnih računalnikih omrežjih naj bi veljale ne samo človekove pravice do svobode mnenja in do informacijske in komunikacijske svobode kot pravica do začite pred državnim varutvom, temveč naj bi bile izven- in naddržavni temelj svobode govora v omrežjih (FREE SPEECH IN THE NETWORKS) nasproti tretjemu.
Nobena svoboda ne more biti neomejena. Zaradi tega se mora uveljaviti spotovanje in varstvo človekovega dostojanstva, občih človekovih pravic, kakor tudi svoboda drugih uporabnikov v računalnikih omrežjih; to je treba zagotoviti tako kot doslej - skozi prostovoljno, skupinsko samoobvladovanje (Netiquette) in le v nujnih primerih s pomočjo stopnjevitih pravnih sankcij neodvisnih mednarodnih instanc (jurisdikcija omrežij - Netzgerichtsbarkeit - Court of the Networks).
Cenzuriranje ni dopustno.
Tudi komercialne računalnike mreže in oskrbovalci Interneta naj bi na trgu nelojalne konkurence med seboj in z Internetom omogočali osnovno preskrbo s prostimi informacijami in vzdrževali nujno potrebno infrastrukturo, tako da lahko ljudje po vsem svetu vsak čas svobodno in neomejeno med seboj komunicirajo.
Nae samoodločanje o osebnih podatkih ("informationelle Selbstbestimmung") pridobiva v računalnikih omrežjih nove možnosti, pretijo pa tudi dodatna tveganja. Kot uporabniki imamo velike možnosti samoobvladovanja; z odgovornim ravnanjem ali opustitvijo, s posamično ali skupinsko disciplino in s civilnim pogumom, imamo možnost, da se s prostim komuniciranjem razvijemo v svobodne in samostojne državljane sveta.
Proti vsakemu, ki poskua ta pravila kodeksa za svetovno komuniciranje spraviti iz veljave z cenzuro, izrabo trga moči ali metodami nepotene dezinformacije, ima vsak uporabnik računalnikega omrežja neodvisno od pogodb, pravico do nenasilnega upora in do civilne neposlunosti. Mi smo omrežje!
Vsakdo ima pravico zavarovati svoja zasebna ali poslovna sporočila in zasebne misli. Ta pravica vključuje varovanje vseh vrst podatkov, ki se poiljajo preko javnih ali zasebnih omrežij. Vsakdo ima pravico - brez dostopa države ali druge organizacije - do ifriranega ali drugačnega varovanja zasebnih podatkov. Nobeni oblasti ali drugi organizaciji ne sme biti omogočeno, da takne zasebne podatke nadzira npr. na način, da ima tajni osebni ključ. Organ ali organizacija, ki je pripravljena na zahtevo oblasti razkriti ifrirane podatke (če je to izvedljivo), mora poiljatelja seznaniti, da izbrana pot ni zanesljiva. V taknem primeru ima poiljatelj pravico izbrati drugo pot sporočanja, pri kateri je možno varno zakrivanje podatkov.