|
|
|
|
Misli so svobodne. Človek ima pravico biti svoboden, razmišljati, imeti ideje in mnenja, jih izmenjevati z drugimi ljudmi in jih razširjati z besedo, pisavo in sliko (svoboda mišljenja). Ta svoboda velja po vsem svetu, neodvisno od ustav, konvencij o človekovih pravicah in listine OZN.
Svoboda mišljenja predpostavlja svobodno in neomejeno informiranje iz splošno dostopnih virov in ustvarjanja mnenja pri izmenjavi mišljenja z ostalimi ljudmi (informacijska in komunikacijska svoboščina).
Tudi ta svoboščina spada med človekove pravice in velja po vsem svetu.
Iznajdbe tiska, telefona, radia, televizije in računalniških omrežij so bolj kot kdaj koli prej odprle nove možnosti za hitrejše in obširnejše razširjanje informacij in mnenj. Telefonska in računalniška omrežja poleg tega omogočajo hkratno dvosmerno izmenjavo informacij in mnenj (dvostransko in večstransko neposredno komuniciranje v realnem času). Nove razsežnosti informacij in komuniciranja terjajo ne le prilagajanje državnega prava (novo urejanje medijev), temveč tudi v temeljih novo, svetovno veljavno urejanje človekovih pravic.
Svoboden pretok ljudi, informacij in mnenj preko meja stoji še vedno, kakor do sedaj, v stalnem konfliktu z interesi moči in trga. Bogate države se zapirajo pred t.i. gospodarkimi begunci. Radijske in televizijske postaje so bile in bodo motene s strani diktatur. Svoboda govora v omrežju računalnikov po celem svetu navdaja s strahom diktature in koncerne. Nove možnosti informacij in komunikacij morajo biti zaradi tega mednarodno, ne samo pravno, ampak tudi dejansko zaščiteni pred trgom monopolov, oligopolov, kartelov in pred politično izrabo moči.
Informacijska doba terja prepustnejše meje, v svet odprte nacionalne države in neomejena računalniška omrežja. Vizijo svobodnega in samostojnega državljana sveta je možno uresničiti šele v elektronskih omrežjih. Pri tem je prvi predpogoj človekova pravica do lastnega, po vsem svetu dosegljivega elektronskega poštnega predala (right of virtual home). Ta pravica ustreza pravici do nedotakljivosti stanovanja, vendar vsebuje tudi pravico sodelovanja v omrežjih, podobno pravici do dela, stanovanja ali pravici do uporabe otroškega vrtca.
V Internetu in v komercialnih računalniških omrežjih naj bi veljale ne samo človekove pravice do svobode mnenja in do informacijske in komunikacijske svobode kot pravica do zaščite pred državnim varuštvom, temveč naj bi bile izven- in naddržavni temelj svobode govora v omrežjih (FREE SPEECH IN THE NETWORKS) nasproti tretjemu.
Nobena svoboda ne more biti neomejena. Zaradi tega se mora uveljaviti spoštovanje in varstvo človekovega dostojanstva, občih človekovih pravic, kakor tudi svoboda drugih uporabnikov v računalniških omrežjih; to je treba zagotoviti tako kot doslej - skozi prostovoljno, skupinsko samoobvladovanje (Netiquette) in le v nujnih primerih s pomočjo stopnjevitih pravnih sankcij neodvisnih mednarodnih instanc (jurisdikcija omrežij - Netzgerichtsbarkeit - Court of the Networks).
Cenzuriranje ni dopustno.
Tudi komercialne računalniške mreže in oskrbovalci Interneta naj bi na trgu nelojalne konkurence med seboj in z Internetom omogočali osnovno preskrbo s prostimi informacijami in vzdrževali nujno potrebno infrastrukturo, tako da lahko ljudje po vsem svetu vsak čas svobodno in neomejeno med seboj komunicirajo.
Naše samoodločanje o osebnih podatkih ("informationelle Selbstbestimmung") pridobiva v računalniških omrežjih nove možnosti, pretijo pa tudi dodatna tveganja. Kot uporabniki imamo velike možnosti samoobvladovanja; z odgovornim ravnanjem ali opustitvijo, s posamično ali skupinsko disciplino in s civilnim pogumom, imamo možnost, da se s prostim komuniciranjem razvijemo v svobodne in samostojne državljane sveta.
Proti vsakemu, ki poskuša ta pravila kodeksa za svetovno komuniciranje spraviti iz veljave z cenzuro, izrabo trga moči ali metodami nepoštene dezinformacije, ima vsak uporabnik računalniškega omrežja neodvisno od pogodb, pravico do nenasilnega upora in do civilne neposlušnosti. Mi smo omrežje!
Vsakdo ima pravico zavarovati svoja zasebna ali poslovna sporočila in zasebne misli. Ta pravica vključuje varovanje vseh vrst podatkov, ki se pošiljajo preko javnih ali zasebnih omrežij. Vsakdo ima pravico - brez dostopa države ali druge organizacije - do šifriranega ali drugačnega varovanja zasebnih podatkov. Nobeni oblasti ali drugi organizaciji ne sme biti omogočeno, da takšne zasebne podatke nadzira npr. na način, da ima tajni osebni ključ. Organ ali organizacija, ki je pripravljena na zahtevo oblasti razkriti šifrirane podatke (če je to izvedljivo), mora pošiljatelja seznaniti, da izbrana pot ni zanesljiva. V takšnem primeru ima pošiljatelj pravico izbrati drugo pot sporočanja, pri kateri je možno varno zakrivanje podatkov.
