Po kratki kaplanski sužbi v Ribnici je avgusta 1892 postal stolni vikar v Ljubljani in od 1892/93 dalje poučeval filozofijo kot prosti docent na bogoslovju.  L. 1895 je tam zasedel novo ustanovljeno stolico za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo ter jo obdržal do upokojitve l. 1916. 

Za državnozborskega poslanca je bil prvič izvoljen l.1897 v novo uvedeni splošni kuriji, vendar z delom v dunajskem parlamentu ni bil zadovoljen.  Oktobra 1900 je zavrnil ponovno kandidaturo, ker je menil, da je bolj pomembno delo v domovini.  L. 1901 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, katerega član je ostal do smrti po ponovnih izvolitvah l. 1908 in 1913. 

Skupaj z A. Kalanom in I. Žitnikom je dvignil raven katoliškega dnevnika Slovenec, v katerega je do konca življenja pisal članke in mu v veliki meri zarisoval smer.  L. 1894 je ustanovil krščanskosocialni list Glasnik, ki ga je urejeval in po večini tudi sam pisal.  Konec 1905 je ustanovil katoliški delavski list Naša moč.  V desetletju pred 1. svetovno vojno je pisal večino uvodnikov za podeželskemu prebivalstvu namenjen dnevnik Domoljub.  Pisal je tudi v dunajske, češke in hrvaške liste.  Objavil je več kot 1000 časopisnih člankov, dve desetletji je bil najvidnejši slovenski katoliški publicist. 

Med versko-katoliškimi deli je po neobjavljeni disertaciji napisal obsežno besedilo Zgodbe Svetega pisma (1900 – 1902).  Končal je obdelavo Stare zaveze ter po vulgati prevedel in komentiral Novo zavezo; ta je bila v tistem času najboljši prevod svetopisemskega besedila na Slovenskem. 

Na težak položaj slovenskih kmetov je opozoril javnost v knjigi Črne bukve kmečkega stanu (l. 1895), ki jo je izdal pod psevdonimom J. Sovran.  Z organizatorsko dejavnostjo na različnih družbenih področjih je veliko prispeval k temu, da je dobila narodna zavest pri Slovencih množično osnovo. 

(Iz Enciklopedije Slovenije, šesti zvezek, Mladinska Knjiga 1992)