rodoslovno društvo
| Zbirka rodovnikov
|
|
Slovensko
rodoslovno društvo |
| Rodil se je v revni kmečki družini; po slovenski
enorazrednici je obiskoval nemško osnovno šolo in gimnazijo v Celju, nato
je študiral v mariborskem bogoslovju (1877 – 1881). Že kot bogoslovec
se je razvijal v svobodomisleca, vse bolj je dvomil o verskih dogmah.
Kot duhovnik je prišel v navzkrižje s svojim poklicem in predstojniki.
Posledice je občuto tako, da so ga nenehno prestavljali iz ene odročne
župnije v drugo (1881 – 18898: Podsreda, Šmarje pri Jelšah, Lovrenc
na Dravskem polju, Vitanje, Šmarjeta blizu Rimskih Toplic, Mozirje, Škale).
Po nekaj anonimnih objavah pesmi v Zgornji Danici, je 1880 objavil v Zvonu
pesem Trije potniki pod psevdonimom Gorazd, nato pa je pod tem imenom objavljal
v Ljubljanskem zvonu od 1881 naprej. Po začetih lirskih pesmih (ljubezenskih,
domovnih, refleksivnih) je 1882 začel objavljati balade in romance in se
nato skoraj povsem posvetil epski poeziji.
Za Aškerčevo pesništvo sta značilni zlasti prvi zbirki Balade in Romance in Lirske in epske poezije z vrsto pesmi, med katerimi so najpomembnejše Svetopolkova oporoka, Svetinja, Slovenska legenda, cikel Stara pravda, Moja muza, Mi vstajamo, Najlepši dan, Prva mučenica, Jaz, Krišna, Grešnik, Zimska romanca, cikel Iz pesmarice neznanega siromaka itd. Z zbirkama je dosegel ustvarjalni vrh. S tretjo zbirko Nove poezije se je njegovo pesništvo prevesilo v upadanje pesniške moči. Zaradi vse večjega navzkrižja s cerkvenim redom se je predčasno upokojil (1898), nato je bil do smrti mestni arhivar v Ljubljani. V letih 1900 – 1902 je urejal Ljubljanski zvon, a kljub začetni naklonjenosti novim literarnim smerem ni mogel ohraniti privrženosti mladih. Veliko je potoval po drugih deželah (zlasti po vzhodnoevropskih in po Bližnjem vzhodu) in svoje popotne vtise ubesedil v številnih pesmih in potopisih Izlet v Carigrad, Dva izleta na Rusko. Prevajal je zlasti ruske pesnike. (Iz Enciklopedije Slovenije, prvi zvezek, Mladinska Knjiga 1987)
|
 |
|
|
|