Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

Kazalo:
 Kako pogosta sta vaše ime in vaš priimek? (Statistični urad RS ) 
Domača imena in priimki (Jože Hudales)
Etnogeneza Kostelcev - Kostelski priimki v preteklosti (mag. Stanislav Južnič)
Izvor priimka Toplišek 
 Priimki v pokrajinah in krajih današnje Hrvaške ( Genealogical Bibliography)
 Francoski priimki ( Le dictionnaire des noms)
 Italijanski priimki (L'Italia dei nomi)
 Madžarski priimki

.

.

.

.

.

.

.

.

prof. Janez Keber 

Geokodirana imena in priimki (11/95)

Niko Schlamberger, dipl.ing. 

Domača imena in priimki
Jože Hudales

Pogl. št. 5, iz nadaljevanja v Drevesih, št. 5/95, OD ZIBELI DO GROBA - Župnija Velenje po matičnih knjigah od leta 1790 do 1900

Priimki segajo daleč nazaj; v srednjeveški Italiji so se npr. pojavili že v 9. stoletju, najprej med plemstvom, nato v mestu, najkasneje pa so se uveljavili na podeželju. Pri nas, torej tudi v Šaleški dolini, pa se v urbarjih iz 15. in 16. stoletja že pojavijo prvi "priimki", ki kažejo bodisi na poklic nosilca "priimka", njegove značajske poteze ali posebnosti ali pa na posebnost ali značilnost kraja prebivanja. Med velenjskimi priimki iz leta 1598 so tako znani: Pavel Falbič, Matevž Poš, Boštjan Klep, Laura Trobina, Matjaž Vouk, Mihael Kralj, Andrej črevar, Tomaž Trobina, Lorenz Falbič, neimenovani kovač, Matevž Hriberšek, Andrej Flajšhaker, Adam Veber, Andrej Hafner, Jernej Brecl, Laura Martinc, Filip Vajde, Tomaž Snajša, Tomaž Anclin, Laura Lah in Špela Martinc.

V vsakem primeru so ti priimki postali dokaj stalni in so se nato včasih še stoletja držali hiše ali kmetije, ne pa tudi oseb, ki so jo na tak ali drugačen način zapustili. Tako je ostalo tudi še v 17. in 18. stoletju, ko so tudi za faro sv. Martina pri Velenju ohranjene prve matične knjige. Eden prvih slovenskih raziskovalcev matičnih knjig - Maks Goričar, ki nekaj časa služboval kot kaplan v župniji Velenje, je ugotovil, da tedaj "niso še vsi ljudje pri nas imeli osebnega (rodbinskega) vzdevka. To so bili večinoma ljudje, ki niso bili stalno naseljeni, niti sicer navezani na grudo, posestvo, hlapci, dekle, zlasti taki, ki niso izšli iz kmečkih rodbin, rokodelci, najemniki in gostači. Poslednje vpisujejo matice za inquilini, incolae, po drugod, zlasti v hribovskih župnijah za oferje. V hribovitih krajih so bila večja posestva, tu so kmetom pomagali, proti plačilu v naravi in stanovanju v koči, takozvani gostači ali oferji in tako posebno tu nahajamo mnogo ljudi brez rodbinskega imena... Utegnilo se je pripetiti, da je ta ali oni svoj priimek izgubil, ko je moral s kmetije na oferijo, saj se je mnogo priimkov držalo bolj hiše kot pa rodu."

V terezijanski in jožefinski dobi, torej v času druge polovice 18. stoletja pa se osebe brez priimka pojavijo le še redko; samo z imenom je bil le tu in tam označen kak star berač, ki je umrl nekje v fari. Ljudje pa so vse bolj pogosto svoj priimek, ki so ga dobili kot "popotnico" svojih staršev, obdržali ne glede na svojo življensko usodo. Tako se vse bolj pogosto pojavljata dva priimka; priimek, ki ga je oseba dobila po očetu ali po materi (nezakonski otrok), ter priimek ki se je vezal na hišo in je veljal za t.i. "vulgarno", domače ali hišno ime.

Tudi hišna ali vulgarna imena so postajala manj nedotakljiva in z zamenjavo priimka v določeni hiši se že v naslednji generaciji ponavadi zamenja tudi hišno ime. Le tako si lahko razlagamo, zakaj so npr. v trgu Velenje v slabih 200 letih, od leta 1598 do leta 1784 izginili prav vsi navedeni velenjski priimki z izjemo dveh: Vajdetov in Anclinov.

Pri prvih se je okrog leta 1810 v hišo priženil mesar Ivan Ježovnik, ki se je poročil z Elizabeto Videmšek "vl. Waide". Okrog leta 1850 je domačijo prevzel njegov sin Vincenc, kasnejši velenjski župan in državni poslanec. Po njegovi smrti se hišno ime Vajde, ki je bilo dotlej v uporabi, vse bolj pozablja in se kot hišno ime uporablja "pri Ježovniku". Pri Anclinu pa pred letom 1800 še najdemo hišnega gospodarja Jurija Anclina. Okrog leta 1840 se je v hišo priženil Jožef Pečečnik, doma iz trške gostilne pri Jeraču (kasneje se je gostilna imenovala pri Valenčaku), zato so mu pri rojstvih njegovih prvih otrok še pritikali domače ime Jerač, kasneje pa se je za prebivalce te hiše dosledno uporabljalo domače ime Anclin, ki je ostalo živo vse do danes.

V okolici Velenja je bilo domačij v katerih so konec 18. in v začetku 19. stoletja imeli še isti priimek kot domače ime nekaj več kot v Velenju; v povprečju pri vsaki peti ali šesti hiši. Do konca 19. stoletja je to število še močno upadlo, tako da so bili taki primeri že prave izjeme. Na podeželju pa se prvotna hišna imena niso tako hitro pozabljala kot v Velenju in običajno ljudje še danes poznajo isto domače ime kot pred 150 leti, čeprav se je med tem priimek v hiši zamenjal že petkrat ali večkrat. 

Etnogeneza Kostelcev - Kostelski priimki v preteklosti
mag. Stanislav Južnič

V razpravi preučujem spremembe priimkov, imen in družinskih navad kmetov in tržanov v Kostelu v 18. stoletju po podatkih iz matičnih knjig.

Viri za zgodovino Kostela. Pred 18. stoletjem imamo na razpolago predvsem graščinske vire o obdavčitvah, imenih, pozneje tudi priimkih kostelskih kmetov. S temi urbarji in likvidacijskimi izvlečki dogajanja ne moremo spremljati zvezno, saj so pisani skoraj po sto let vsaksebi: leta 1494, 1630 (č), 1570, 1681 in 1694 (č).

Od 18. stoletja dalje imamo, s prekinitvijo 47 oziroma 38 let, na razpolago župnijske zapise krstov v Kostelu. Od leta 1775 imamo popise zarok, od leta 1789 še porok in smrti. Od leta 1824 dalje imamo tudi Statuse animarum, ki so bili po zadnji svetovni vojni preimenovani v "rodbinske pole". Uporabili smo tudi seznam graščinskih dolžnikov iz leta 1759, ki vsebuje več kot polovico gospodarjev in župnijski urbar za leto 1768, ki vsebuje nazive kmetij in vasi brez priimkov kmetov.

Popisi prebivalstva v zvezi s sestavljanjem volilnih imenikov so se v naših krajih vršili od leta 1869 dalje. Župniki so že v 18. stoletju zapisovali število duš v svoji oskrbi. Župnik Juraj je leta 1818 zapisal število duš in hiš po vaseh v Kostelu na zadnjih platnicah krstne knjige. Vendar je izpustil vasi: Brsnik, obe Žagi (domnevno ju je štel pod Mavercč), Gotenc (domnevno pod Oskrt), Glad Loka (domnevno pod Kuželj), Grgelj (domnevno del župnije Poljane), Podstene, Srobotnik (del župnije Borovec) in Rački Potok. Vpisal pa je vas "Kleitloker" s 17 prebivalci v 3 hišah. Poznejši zapisovalec je leta 1825 zapis vasi prečrtal in s svinčnikom vpisal "Kostel". Domnevamo, da se je zapis nanašal na Kleineloker, morda današnji Žagi, ki se sicer v isti krstni knjigi navajata po zaselkih Loge, Jelovica in Lobič Malinca.

V tej razpravi ne uporabljamo novejših volilnih imenikov, ki opisujejo sedanjo etnično strukturo prebivalstva.

Kritika virov. Najstarejši kostelski urbar iz leta 1494 je manj uporaben od drugih. Večina kmetov je v njem vpisana le z imenom. Nekaterim imenom je dodano še ime očeta, ki ga ne moremo z gotovostjo povezati s poznejšim priimkom. Tako se npr. opomba "od Marina" v urbarju za leto 1494 bržkone nanaša na poznejše Marinče.

Nekateri priimki so zapisani s takšnimi kombinacijami črk, da jih ne moremo z gotovostjo povezati s poznejšimi. Nekateri priimki iz leta 1494 in iz poznejših zapisov so se ohranili kot hišna imena v poznejših urbarjih.

Naseljevanje Kostela (Razprava). Težave s priimki v urbarju iz leta 1494 onemogočajo tehtnejšo analizo pomembnih etničnih gibanj v Kostelu ob naselitvi Uskokov iz Cetinske krajine junija 1531 in neuspešen poskus avgusta 1539 ter iz Srba in Obrovca (neuspešna naselitev leta 1538). Ti kraji so bili hrvaški in čakavski vse do turške prevlade: Srb pred ali leta 1540, Unac pred ali leta 1528, Glamoč 1516. Zato so se srbski Uskoki v njih le zbirali na svoji poti čez avstrijsko mejo.

Uskoki so se priseljevali le v posamezne hiše ali vasi v Kostelu. Niso se priseljevali v trumah, kot je zapisano v urbarju gospostva Žumberk za leto 1498. Po Kacijanarjevem poročilu deželnim stanovom 23.6.1531, so Kostelci naseljevali le 7 od prej 293 (sic!) naseljenih kmetij. Domnevamo, da so se mnogi vrnili še pred urbarjem iz leta 1570, čeravno turška nevarnost še ni minila. Pravoslavna vera uskoških naseljencev v Kostelu ni izpričana.

Naseljevanje Uskokov se je nadaljevalo vsaj do bitke pri Sisku 22.6.1593. Vlaško prebivalstvo iz Bosne se ni naseljevalo le na hrvaško ozemlje poznejše Vojne krajine, temveč tudi v Kostel.

20. stoletje in posebno čas po 2. svetovni vojni je prinesel nove spremembe v etnično strukturo Kostela. Tako je med 108 priimki danes v Kostelu kar 60 novih, ki jih ni bilo pred drugo polovico 19. stoletja.

V razpravi obravnavamo 337 priimkov, ki so se v Kostelu pojavljali v zadnjih 500 letih. Med nekoč pomembnimi kostelskimi priimki danes niso več stalno naseljeni v Kostelu: Mihelčič, černe, Juraj, Vuk, Marincel, Petrina, Verderber, Pleše, Gotenc, Gašparac, Jakuletič, Lipan, Abramovič, Froseg, Holovič, Petran, Panjan, Springer, Jakljevič, Kusolt, Vučjak, Krismonič, Groman, Petelin, Lok(er)majer in Ausperger, zapisani po padajočem vrstnem redu števila omemb v dokumentih. Nekatere osebe s temi priimki imajo še v lasti hiše v Kostelu, vendar bivajo drugje (Koper, Kočevje, Ljubljana, Hrvaška). Nekateri priimki so se ohranili kot hišna imena: (Mlinc, Lokmajer, Panjan, Lipen, Žnidar(šič), Šuštar(šič), Zibar, čop). Drugi so ohranjeni kot imena zaselkov in vasi (Petrina, Gotenc, Frisig).

Izginili so predvsem priimki, ki so bili redki že v 19. stoletju, med njimi so najpomembnejši: Juraj, Holovič, Petran in Pleše. Podobno velja za domnevno židovske naseljence Gromane in Peterline. Priimki tržanov Vučjak, Springer in Krizmonič so izginili po porušenju gradu oktobra 1809. Med leti 1818 in 1869 se je prebivalstvo Trga več kot prepolovilo, od 98 na 46.

Samo za Panjane in Lisce lahko ugotovimo, da so bili med staroselci v Kostelu, nato so se za več generacij izselili in se pozneje zopet vrnili. Tako jih zasledimo v urbarju za leto 1494 in likvidacijskem izvlečku za leto 1681, ne pa v urbarju za leto 1570. Vendar se niso naselili v iste vasi, iz katerih so v prvi polovici 16. stoletja izginili. Leta 1494 so bili oboji naseljeni v Gorenjskem delu Kostela (Stelnik, Nova sela). Leta 1681 jih najdemo med Pobrežci (Vas, Fara, Slavski Laz, Poden).

Prebivalci Fare, Slavskega Laza in Trga Kostel zaradi posebnega statusa župnijske posesti oziroma Trga niso bili vpisani med tlačani pred urbarjem iz leta 1681.

Kostelski staroselci po urbarju iz leta 1494. Med staroselci Kostela iz leta 1494 najdemo 8 priimkov (plemen): Jurič, Šnajder, Panjan, Piškur, Jakšič, Jurkovič, Lisac, Marinč in Kajfež. Razvrstili smo jih po naraščajočem številu omemb v dokumentih zadnje polovice tisočletja.

Panjani so bili zapisani tudi na Tanči gori v Poljanskem urbarju za leto 1576 ter v urbarju gospostva Metlika za leta 1593, 1610 in 1723. Danes jih je v Poljanski dolini, predvsem v Sodevcih, več kot v Kostelu.

Jurkoviče najdemo na vseh območjih uskoške naselitve. Juriče najdemo tudi v urbarju gospostva Metlika leta 1610. Trgovca Juraja najdemo v Šujici pri Ljubljani v urbarju nemškega viteškega reda za leto 1490. Piškurje najdemo v Poljanski dolini leta 1576, v urbarju gospostva Vinica za leto 1674 in v urbarju gospostva Metlika za leto 1723.

Marinča najdemo pri Grabrovcu v urbarju nemškega viteškega reda za leto 1490 ter v Neslthalu na Kočevskem leta 1574. Vendar gre za avtohtono kostelsko obliko sicer razširjenega priimka Marinič.

Kajfežev in Šnajderjev ni bilo ne v Beli krajini ne na Kočevskem leta 1574, pa tudi v Gorskem Kotarju pred 18. stoletjem ne. Vendar sta priimka zelo razširjena na Kranjskem in sta lahko germanskega izvora. Kajfeži so domnevni židovski priseljenci, morda na begu z Iberskega polotoka v 15. stoletju.

Naseljevanje Kostela po koncu 15. stoletja. V prvem naselitvenem valu pred organiziranimi uskoškimi naselitvami v tridesetih letih 16. stoletja, je bilo v kostelskem urbarju za leto 1530č vpisanih vsaj 55 oseb s priimki od skupno 102 oseb. Poleg njih je še nekaj zapisov, ki bi se lahko nanašali na priimek osebe, katere ime ni bilo zapisano. 23 od zapisanih priimkov je takšnih, da jih ni mogoče uvrstiti med poznejše ali sicer znane priimke. Sedem domnevnih priimkov se je gotovo nanašalo tudi na poklic njihovih nosilcev. Tako so se med leti 1494-1530č v Kostelu pojavili naslednji priimki:

Brigar (Briški) (3), Kolmanič (2), Krizmonič (2), Fabjan (2), Cimerman (2), Weber (2), Hodnik (2), Klemenčič (2), Delač, Ožanič, Grbac, Krabat (Hrvat), Mauter (Colnar), Visther, Tišler, Šuštar in Šnajder.

V drugem naselitvenem valu, predvsem junija 1531, se v Kostelu pojavijo naslednji priimki (razvrščeni po pogostosti pojavljanja v celotni zgodovini Kostela):

Majetič, Papež, Zdravič, Mlinc, Klarič, Mavrovič, Butina (samo mlin), Mihelčič, Glad, Juraj, Petrina, Maverc, Žmauc, Gotenc, Frisig, Petran, Kusolt, Mavrin, Klapše, Rabe, Pelegrinič, Maritič, Huete (=čuvaj ali Klobučar), Kuplenovič, Drvodelar (mož z enakim priimkom je bil eden vodij punta v hrvaškem Zagorju leta), Praps, Nunčič, Maltn in Linhart.

Tretji naselitveni val lahko postavimo v nemirna leta pred bitko pri Sisku leta 1593. Med leti 1570-1681 so se v Kostel naselili naslednji priimki, razvrščeni po vrstnem redu poznejše pogostosti:

Zidar, Gergorič, Rački, Žagar, Klobučar, Piršič, Belan, Bauer, Ofak, černe, Curl, Štefančič, Cetinski, Južnič, Krkovič, Vuk, Špiletič, Osterman, Kuželički, Marincel, Obranovič (hrvaško Abramovič), Gregorič, Nagl (tudi Naglič), Rugale, Pleše, Jakuletič, Padovac, Šafar, Šneperger, Holovič, Petranovič, Simonič, Vučjak, Heront, Vidmajer, Manze, Burza, Šuštar, Zdenič, Suša, Štajer, Snefer, Raker, Parisdavič, Milečič, Maučič, Matič, Kriser, Hualka in Glorec.

Poleg njih imamo še naseljence, ki so bili v Kostelu leta 1530č, nato jih leta 1570 ni bilo in so se ponovno pojavili leta 1681: Briški (1530č Brigar), Klemenčič, Delač, Šuštar(šič), Krizmonič, Ribič (1530č Visther) in Grbac.

Nekateri med temi priseljenci so bili lahko že prej naseljeni na župnijski posesti pri Fari (Štefančič, Južnič) ali v Trgu (Vuk, Vučjak, Krismonič), vendar jih urbar leta 1570 tam ni zajel. Le manjšemu delu priseljencev iz let 1570-1681 lahko pripišemo uskoško poreklo.

Med leti 1681-1719 je le malo uskoških priselitev, med njimi predvsem Jurjeviči, domnevno iz Ponikev prek Bojancev v Beli krajini. Večina novih priimkov je iz sosednjih pokrajin: Osilnice in Drage (Hodnik (č), Rugale, Štimac (B)), Gorskega Kotarja (Skender, Lipen, Mulc, Golik, Bukovac (B), Jakovac, Ciglič, Benič, Donkovič, Turkovič) in Kočevarjev (Štajdohar, Ferderber, Štanfel, Springer, Volf (B), Groman (B), Fabjan (B), Retl, Sporer (B), Munih (B), Sgainar, Burger) ali celo od Ribnice (Pintar (B)). Znak (B) zadeva osebe, ki so med leti 1702-1719 zapisane le kot botri in priče pri krstih, pozneje pa so se večinoma tudi naselili v Kostelu.

Med leti 1720-1759 se priselijo Ložarji, Hočevarji in Erenti s Kočevskega. Polanc, Medved in Koze so bržkone Poljanci, Muhič pa iz Hrvaške. Med njimi so se le Ložarji, bržkone kočevarskega rodu (urbar 1498 in 1574), obdržali do danes.

Med leti 1759-1818 se iz Gorskega Kotarja priselijo še Jakljeviči in Rauhi. Priselijo se tudi Židje Petelini in Lok(er)majerji (č), Janeži iz župe Osilnica ter nad 100 manj pogostih priimkov, predvsem iz Gorskega Kotarja.

Število naseljencev v Kostelu. Število priseljencev smo v naslednjih tabelah ocenili kot delež skupnega prebivalstva v Kostelu:

Število prebivalcev, pripisano enemu zapisu v viru:
V I R I
.	skupno prebivalcev	urbar	otroci	botri	poleg	priče	poroke	smrti	volilci
1494	700	39	.	.	.	.	.	.	.
1530?	400	4	.	.	.	.	.	.	.
1570	550-630	8,6	.	.	.	.	.	.	.
1681,1710	1500	5,3	1,9	1,8	9,4	7,5	.	.	.
1759,1778	2000	9	1,0	.	.	.	2,3-2,1	1,4	.
1991	683	.	.	.	.	.	.	.	1,1

Številčnost najpomembnejših plemen (priimkov) v Kostelu v 500 letih

	1494	1530	1570	1681	1719	1759	1789	1818	1991
Kajfež	38	0	9	50	55	90	114	136	9
Marinč	38	0	18	30	66	99	100	125	21
Briški/Brigar	0	12	0	58	63	63	67	51	12
Majetič	0	0	17	37	36	72	69	67	11
Lisac	38	0	0	35	30	27	39	47	14
Papež	0	0	9	5	46	90	69	67	1
Zdravič	0	0	60	37	44	18	44	44	9
Zidar	0	0	0	16	38	45	82	43	14
Mlinc/Müler	0	0	17	58	63	54	42	40	0
Jurkovič	38	0	36	60	53	45	36	21	12
Grgorič/Greg.	0	0	0	85	49	63	43	61	8
Klarič	0	0	9	64	57	90	52	34	15
Rački	0	0	0	5	25	36	33	62	15
Ožanič	0	0	17	48	36	36	47	47	16
Mavrovič	0	0	36	5	15	36	49	42	14
Žagar	0	0	0	11	23	54	43	39	16
Jakšič	38	0	9	30	17	18	38	45	16
Klobučar	0	0	0	32	34	90	34	39	7
Crnkovič	0	0	34	32	28	18	39	27	11
Piškur	228č	28	18	10	10	18	22	27	2
Butina	0	0	9	26	17	27	47	25	5
Piršič	0	0	0	16	19	18	29	49	8
Mihelčič	0	0	9	11	19	27	39	27	0
Belan	0	0	0	5	8	36	23	24	5
Bauer	0	0	0	16	11	.	29	41	18
Hodnik	0	0	0	0	11	.	24	44	1
Ofak	0	0	0	32	38	54	10	40	4
Črne	0	0	0	21	4	.	43	42	0
Glad	0	0	17	16	11	36	30	32	5
Klemenčič	0	0	0	42	27	54	15	24	0
Curl	0	0	0	48	15	45	20	22	3
Juraj	0	0	9	5	27	9	29	14	0
Štefančič	0	0	0	26	23	36	13	27	11
Cetinski	0	0	0	11	15	18	27	21	3
Južnič	0	0	0	11	9	9	16	8	13
Delač	0	0	0	32	15	18	24	13	3
Krkovič	0	0	0	21	17	.	17	20	2
Vuk	0	0	0	21	21	36	16	21	0
Špiletič	0	0	0	5	15	45	24	12	7
Osterman	0	0	0	26	28	36	15	3	1
Skender	0	0	0	0	26	45	15	17	7
Kuželički	0	0	0	5	13	27	14	19	1
Marincel	0	0	0	11	13	9	18	16	0
Colnar/Mauter	0	4	9	26	30	9	2	7	3
Obranovič	0	0	0	11	9	.	11	14	16
Štajdohar	0	0	0	0	64	18	18	12	2
Petrina	0	0	17	21	4	.	6	8	0
Jurjevič	0	0	0	0	21	18	10	10	10
Ferderber	0	0	0	0	11	9	15	11	0
Nago	0	0	0	16	9	.	12	11	9
Maverc	0	0	17	.	0	.	15	12	4
Kezele	0	0	0	0	37	27	15	12	1
Rugale	0	0	0	5	6	18	12	7	6

OPOMBA: Priimki (plemena) so razvrščeni po padajočem vrstnem redu pogostosti v zadnjih 500 letih. Nizka številka ali 0 ne pomeni vedno odselitve, saj imamo za leto 1759 (in 1681) le popis dolžnikov, za leta 1702-19 in 1766-89 le krste itd.

Določanje števila prebivalcev v Kostelu. V urbarju za leto 1530č so naštete 102 kmetije s prav toliko kmeti. V urbarju za leto 1570 je naštetih 64,5 kostelskih kmetij s 120 kmeti. Slednje je domnevno tudi število hiš. Ni popisana vas Trg, domnevno tudi Fara in Slavski Laz ne. Slednji sta imeli leta 1570 skupaj 7 kmetij, torej okoli 14 hiš. Po Hoffu (1808) je imel Trg 72 hišnih številk. Vendar župnijski zapiski poročajo le o 15 (18č) številkah v Trgu leta 1818 po uničenju gradu. Trg je bil z 98 (115č) prebivalci še po uničenju gradu med največjimi naselji v Kostelu, dokler ni v drugi polovici 19. stoletja močno nazadoval na manj kot polovico nekdanjega prebivalstva. Po pričevanju domačina je imel nekdaj 16 hiš, medtem ko jih je danes le še 6 (pričevanja sodarja Petra iz Brsnika, katerega praded je služil na graščini, julij 1995).

Nimamo poročil o številu hiš v Kostelu leta 1570. če se število hiš v Trgu ni zelo spreminjalo, je bilo v gospostvu Kostel leta 1570 okoli 150 hiš, leta 1530č pa 102 hiši. Po Kosu (1991 162) ocenimo število prebivalcev Kostela: 150 * 4,2 = 630

Leta 1494 je bilo v Kostelu popisanih 154 kmetov na 86,5 kmetijah. Domnevamo, da se je prebivalstvo do leta 1570 skrčilo za 1/4 zaradi nemirnih časov in turških ropanj. Leta 1681 se je število hiš povečalo na 284. Vendar so bili tedaj popisani tudi Trg, Fara in Slavski Laz.

Likvidacijski izvleček iz leta 1681 in krstna knjiga iz let 1702 - 1719. Število prebivalcev v Kostelu lahko ocenimo tudi iz števila krstov. Prifarski župnik je začel popisovati krste leta 1702. Vendar so zapiski iz let 1720-1757 zgoreli v požaru, ki je septembra 1757 upepelil župnišče, Faro in cerkev. Krstna knjiga iz let 1757-1766 (še) ni najdena. V 18 letih med leti 1702-1719 je bilo popisanih 815 krstov. V popisu je 20 presledkov daljših od poldrugega meseca. Njihova skupna dolžina je 1751 dni ali 26% od 18 let. Domnevamo, da je bilo resničnih krstov za četrtino več od popisanih. Med leti 1702-1719 se je tako v Kostelu rodilo: 815 + (815 * 26) / 100 = 1118 otrok. To pomeni 57 krstov na leto.

Po dve desetletji starejšem likvidacijskem izvlečku iz leta 1681 je bilo število kmetov ravno 284. če se število prebivalcev v dveh desetletjih ni zelo spremenilo, se je v povprečni kostelski družini rodil otrok vsako peto leto. Potem imamo med leti 1702-1719 v Kostelu 285 družin. V povprečju so se v vsaki družini rodili v teh 18 letih po manj kot trije novorojenčki. 

Na vrh