Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

	Vodnik po slovenskih matičnih knjigah
	Indeks oseb iz matičnih knjig ( zbirka INDEKS )
	Vodnik: značilen opis za cerkvene matične knjige župnije ČATEŽ ob Savi (Sv. Jurij)
	Matične knjige pred letom 1946 (Dr. Ema Umek)
	Zakon o matičnem registru in podzakonski predpisi (Uradni list RS)

Namen zbirke
Narediti kazalo vseh slovenskih matičnih knjig. V kazalu so minimalni podatki, s katerimi je možno najti osebo po priimku, datumu rojstva ali po strani knjige.

Vsaka knjiga bo v ločeni datoteki. Odvisno od količine podatkov in računalniških zmogljivosti, bomo knjige združevali v skupne zbirke (župnije, vse matične knjige iste vrste).

Struktura posameznega indeksa je odvisna od vrste matične knjige (gl. v nadaljevanju posebna navodila za knjige).

Metodologija - skupno za vse vrste matičnih knjig
Ta metodologija bo stalno objavljena na naslovu http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/viri/maticne.htm#indeks. Zainteresirani naj besedilo spremljajo, saj ga bomo dopolnjevali na podlagi dodatnih izkušenj pri delu. Kdor izpisuje kazalo matične knjige, naj vsako novo tehnično vprašanje, ki ni urejeno s temi navodili (transkripcija ipd.), čim prej sporoči uredniku zbirke.

V zbirko bo sprejet samo seznam celotne matične knjige, ne pa delni izpisi (npr. posamezni priimki, posamezne vasi) ali izpisi iz drugih virov (status animarum, knjige oklicev, podatki iz zasebnih rodoslovnih zbirk ipd.).

Viri podatkov:
Kot vir podatkov služijo že narejena kazala (indeksi, repertoriji) priimkov za matične knjige ali posebej narejeno kazalo neposredno iz matične knjige.

Delo urednika zbirke:
Urednik bo od posameznih rodoslovcev/sodelavcev prejel izpis, ga oblikovno poenotil in vključil v zbirko. Urednik vodi celotno zbirko (posamezne knjige in zbirniki župnij) in register zbirke (sodelavci, ki so poslali podatke, podatki o knjigi...). Register zbirke bo imel takšno obliko:
 

Vrsta knjige	Župnija	Obdobje knjige	Število oseb	Izpisal	Datum zbirke
R	Dobrova	1723-1754	1383	Peter Hawlina	2000-april
R	Koprivnica	1856-1883	1770	Anton Kos, Janez Toplišek	2000-april
P...	...	...	...	...	...

En izvod celotne zbirke in registra se hrani pri predsedniku društva.

Sodelavec:
Sodelavec zbirke je oseba, ki uredniku pošlje kazalo ene matične knjige, ki je sprejeto v zbirko INDEKS. Zaželeno je, da sodelavci izpisujejo knjige za kraje, ki jih poznajo (so jim znane oblike lokalnih priimkov) in razmere, ki lahko vplivajo na točnost izpisanih podatkov.
 
Sodelavec ima pravico iz zbirke INDEKS brezplačno dobiti kopijo katere koli posamezne knjige. Teh podatkov, vsaj dokler ne bo v društvu dosežen drugačen dogovor, ne sme dajati drugim osebam ali jih objavljati. Ta omejitev ne velja za tisti del zbirke, ki ga je zbral sam.

Objavljanje zbirke:
Zbirka INDEKS-R je skupinsko delo in zaenkrat ne bo javno objavljena. O tem se bodo odločili sodelavci skupaj z upravnim odborom SRD. Politika neobjavljanja zbirke naj bo spodbuda, da bi čim več rodoslovcev sodelovalo pri izpisovanju kazal. Ko bo zbirka obsežna in omejitev objavljanja ne bo več imela smiselne spodbudne vloge, bi zbirko lahko objavili na cedeju oz. drugače.

Glede morebitnega posredovanja podatkov iz zbirke tretjim osebam (arhivi, raziskovalci, druge osebe, ki pri zbiranju podatkov niso sodelovale), bo odločil upravni odbor SRD.

Tehnična navodila in pravila transkripcije:

Manjkajoči podatek: V rubriki, kjer ni vpisanega podatka, se obvezno označi, da podatka ni (---). Rubrika ne sme ostati prazna!

Dvomljiv zapis: Če ni čitljivo/zanesljivo, kako se glasi priimek ali ime, je treba takoj za izpisano verjetno obliko postaviti presledek in vprašaj v oklepajih (?).

Priimek: Praviloma se izpiše izvirni zapis, takšen kot je v matični knjigi. V poslovenjeni obliki se izpiše le priimek, katerega oblika je izpisovalcu zelo dobro, zanesljivo znana (npr. Toplischek = Toplišek).
Pozoren je treba biti zlasti na priimke, ki so zapisani v neslovenski obliki in katerih začetna črka je drugačna od slovenske (npr. Tschernak = Černak). Takšnega priimka kasneje ne iščemo pod tujo, temveč pod slovensko začetnico in ga zato morda ne najdemo. Zato ga je treba izpisati v izvirni obliki in v slovenski. V podvojenem izpisu morajo biti vsi ostali podatki (rojstni datum, stran...), ki določajo položaj osebe v knjigi.

Vedno se najprej napiše priimek in šele nato ime (sicer sortiranje ne da koristnega rezultata).

Nezakonski otrok je v kazalu knjige praviloma že vpisan pod materinim priimkom. Če je nezakonskega otroka oče kasneje priznal ali pozakonil in je to v knjigi vpisano, se izpiše priimek otroka po materi, takoj za njim pa se v oklepaju zapiše priimek očeta.

Če je mati ob rojstvu nezakonskega otroka vdova, se kot priimek otroka vpiše materin dekliški priimek, zraven materinega priimka se vpiše "vd. + priimek pokojnega moža" (kar pomeni "vdova po...").

Imena: Praviloma zapisati izvirno obliko (tudi, če je ponemčena ali latinska). Tudi tistih imen, ki se jih da nesporno prevesti, naj ne bi poslovenjali (npr. Agnes-Neža, Gertraud-Gertruda).

Datum rojstva: se vpiše v obliki DD.MM.LLLL. Datumi se pišejo brez vodilnih ničel (napačno je torej: 02.08.1856 in pravilno je: 2.8.1856).

Navodila za računalniško oblikovanje:
V Wordu je treba obvezno izključiti samodejne popravke, saj lahko program brez vednosti sodelavca popači zapisano ime (npr. priimek Woh spremeni v Who)!

Indeksi se uredniku oddajo v obliki Wordove tabele, z vključenim prikazom mreže (grid) in brez poudarjenih okvirjev tabele. Stolpci naj bodo v zaporedju, ki ga predpisuje struktura posameznega indeksa.
 
Oblika črk: Arial ali podobna (sanserif), normalna oblika, velikost 10.

Ime datoteke: enolično naj identificira knjigo, npr. "R-Koprivnica 1700-1750", "P-Dobrova 1840-1900", "M-Vrhnika 1790-1830". Če je v istem kraju več župnij, je v imenu datoteke vedno najprej kraj in nato ime, ki označi župnijo (npr. "R-Ljubljana Sv-Vid 1800-1840").

Nad tabelo kazala naj bodo podatki: identifikacija knjige (na enak način, kot za ime datoteke), število izpisanih oseb, priimek in ime sodelavca, njegov e-naslov in telefon.

Rojstne/krstne knjige
Struktura indeksa: priimek in ime, datum rojstva, stran knjige (neobvezen podatek).
Če je prepisan rojstni datum osebe, stran knjige ni obvezna. Stran matične knjige se izpiše zlasti takrat, ko ima knjiga že izdelan indeks po straneh. Zaradi preverjanja podatkov je koristno iz izvirnega indeksa knjige najprej izpisati imena in strani ter šele nato izpisovati rojstne podatke in sproti preverjati pravilnost zapisa. Ob takšnem načinu dela se odkrijejo osebe, ki v indeksu knjige niso vpisani (npr. mrtvorojeni otroci), napačen zapis priimka, kasneje vpisani oče ipd. Izpisana stran knjige omogoča tudi dvojno kontrolo napak: če je napaka v rojstnem datumu, se osebo najde preko podatka o strani (sicer bi bilo treba prelistati celo knjigo).

Mrtvorojeni otrok: vpiše se s priimkom očeta ali matere - enako kot za ostale osebe, zraven pa se v oklepaju doda: (deček-mr.) ali (deklica-mr.); če spola iz knjige ni možno ugotoviti, se vpiše kot (otrok-mr.).

Poročne knjige
Struktura indeksa:
priimek in ime moža, datum rojstva moža
priimek in ime žene, datum rojstva žene
stran knjige

Knjige umrlih
Struktura indeksa:
priimek in ime, datum smrti, starost ali datum rojstva (to sta dve ločeni polji - izpolni se samo eno). Če je v knjigi vpisan datum rojstva umrle osebe, se vpiše ta podatek, sicer pa samo starost. Teh dveh podatkov ni potrebno podvajati.

Med rodoslovne vire štejemo zlasti razne genealogije, ki so bile sestavljene predvsem za plemiške družine pa tudi druge vrste virov, ki niso imeli namena podajati rodoslovne podatke, ampak so bili namenjeni predvsem za uradno in drugo poslovanje. Vendar nam tudi ti nudijo dragocene rodoslovne informacije. Med te vire štejemo: statuse animarum (družinske knjige) s predhodnimi seznami velikonočnega spovedovanja, nekrologe, testamente, urbarje, katastre, zemljiške knjige, delno tudi deželno desko, družinske, šolske kronike, predvsem pa matične knjige.

Matične knjige so javne listine, ki pravnoveljavno dokazujejo rojstvo, poroko in smrt.

Začetke matičnih knjig predstavljajo seznami krščencev in umrlih. Bizantinski cesar Justinijan (527 - 567) je v 6. stoletju predpisal, da ob porokah sestavljajo listine, v diptihe vpisujejo umrle, vse pomembne osebe pa se vpiše v nekrologe. Ti vpisi so imeli značaj evidence pripadnikov cerkvene občine.

Obvezno vodenje rojstnih in poročnih matičnih knjig je uvedel tridentinski cerkveni zbor (1545-1563) v času, ko je nastala že augsburška, kalvinska, anglikanska cerkev. Torej je reformacijsko gibanje dokončno priklicalo matične knjige kot dokaz pripadnosti rimokatoliški cerkvi. Podrobnosti o vodenju matičnih knjig so prepustili škofijskim sinodam. Obvezno vodenje mrliške knjige je uvedel 1614 rimski obrednik. Vendar so posamezne župnije že prej vodile matične knjige npr. Piran rojstno knjigo 1458., Izola pa 1506.

Rimski obrednik je tudi določil obrazce vodenja za vse tri vrste matičnih knjig. V času cesarice Marije Terezije je uredila avstrijska država svoj vojaški sistem in uvedla štetje prebivalstva. Evidence pripadnosti verski skupnosti je uporabila za evidenco nad prebivalstvom in sicer v vojaške (nabor) in zdravstvene namene (cepljenje otrok proti kozam). Začela je izdajati odloke, ki so se nanašali na matične knjige. Leta 1770 izide odlok o vpisu imena nezakonskega očeta in obrazec za vodenje matičnih knjig. Vanj so morali vpisovati tudi gospostvo, kateremu je rojeni pripadal. Leta 1774 so ukazali, da morajo knjige dobro hraniti in jih ob požaru prve rešiti.

Cesar Jožef II. je predpisal s patentom 20.2.1784 vodenje matičnih knjig tudi s strani države. Vodenje je poveril le katoliškim župnikom in rabinom, ki so imeli kot vodje matičnih knjig funkcijo pomožnega državnega organa. Javno verodostojnost so imele le matične knjige katoliških župnikov. Župniki so vodili rojstne, poročne in mrliške knjige; rojstne in mrliške pa tudi nekatere tedanje podružnice. Poleg župnijskih uradov so v letih 1784 - 1786 samostojno vodile matične knjige tudi bolnišnice, najdenišnice in kaznilnice. Od 1786 naj bi matične knjige znova vodili župniki, v katerih območju je bil tak zavod, vendar je praksa drugačna. Svoje matične knjige vodijo: kaznilnice v Ljubljani, Begunjah in Mariboru, bolnišnice v Ljubljani, Kandiji pri Novem mestu, Gorici, Brežicah in Trstu, najdenišnici v Ljubljani in Trstu.

Sprva so vodili matične knjige kronološko po datumu rojstva, poroke in smrti. Leta 1784 so določili, da za vsak kraj v okviru župnije posebej vpisujejo matične podatke, a se tega niso držali. Leta 1812 so župniki oddali cerkvene matice županom (merom), ti so vodili civilne matice od 1812 do 1814, ko so znova prevzeli vodenje matic župniki, nekateri župniki so vodili matične knjige tudi v času 1812 - 1814.

Evangeličanski pastorji augsburške veroizpovedi so vodili matične knjige od 1782, a brez javnopravne veljave. Pravno veljavo so imeli le vpisi protestantov v rimskokatoliških knjigah. Zato so pastorji morali vsako leto pošiljati župnikom podatke. Od 1829 so pisali za svoje območje tudi dvojnike, ki so jih pošiljali rimskokatoliškemu župniku. Ta jih je hranil in overil. Od 1849 so tudi protestantske matice imele isto pravno moč kakor rimskokatoliške.

Židje so vodili knjige obrezovanj po odloku od leta 1779. Leta1784 je predpisano vodenje tudi židovskih matičnih knjig. Dokazno moč so dobile šele 1868. Do tedaj je kontroliral, overavljal in izdajal izvlečke rimskokatoliški župnik. Židje Koroške, Kranjske in Štajerske so od leta 1894 vodeni v matičnih knjigah židovskih cerkvenih občin Gradec, Gorica, Trst, Beltinci, Lendava in Murska Sobota. Od 1929 so Židje v Sloveniji vpisani v matičnih knjigah židovskih občin Murska Sobota in Dolnja Lendava.

Grškokatoliška cerkev (unijati)n njene župnije so bile v krajih Draga, Kašt, Radatoviči; spadali so pod grškokatoliško škofijo v Križevcih, za druge unijate po Sloveniji je vodil matične knjige župnijski urad sv. Cirila in Metoda v Zagrebu.

Starokatoliška cerkev je vodila matične knjige od njenega priznanja leta 1877. Sprva je bilo ozemlje Slovenije pod starokatoliško župnijo na Dunaju. Od 1918 je bila pristojna župnija v Zagrebu, od 1936 pa novoustanovljena župnija v Ljubljani. Leta 1942 je bila župnija v Ljubljani razpuščena in ponovno je pristojna župnija v Zagrebu. Župniji sta bili tudi v Celju in Mariboru.

Baptistična cerkev je od leta 1905 javno priznana. Cerkvena občina je bila v Mačkovcu.

Srbska pravoslavna cerkev. V AvstroOgrski je bila priznana 1864. Župnije so bile v Bojancih, Marindolu, Ljubljani, Mariboru in Celju. Od 1932 so spadali srezi Ljutomer, Murska Sobota, Dolnja Lendava in mesto Ormož pod župnijo v Varaždinu.

Muslimanska veroizpoved. Vodenje matičnih knjig je določila uredba iz leta 1927. V Ljubljani je bil imamat džemata od leta 1934 z vojaškim kuratom, ki je vodil matične knjige.

Matične knjige so vodile tudi vojaške enote od 1770 dalje, od 1816 dalje pa tudi dvojnike. Vojaške matice so vodili v miru vojaški župniki in kaplani v krajih, kjer sta bila nastanjena vsaj dva bataljona in kurati v bolnišnicah. Vojaški župnik je imel sedež za slovensko ozemlje v Gradcu. V vojni pa so vodili matične knjige vojaški duhovniki za vsako vojaško enoto ali zavod. Vojaške matične knjige so vodili v Avstro Ogrski in Jugoslaviji v Celju, Mariboru in Ljubljani (garnizijska bolnišnica).

Za orožništvo so vodili matične knjige v letih 1887-1904 vojaški župniki, in sicer v Trstu za deželno orožniško poveljstvo št. 7, v Ljubljani za orožniško poveljstvo št. 12, v Gradcu za orožniško poveljstvo št. 6.

Za pripadnike deželne brambe so v miru vodili matične knjige v letih 1876-1918 pristojni matični uradi, ki so vodili knjige za civilne osebe, v vojni pa vojaški duhovniki.

Vodenje matičnih knjig za vojno mornarico. Od 1870 so vodili matične knjige mornariški župnik v Puli, kurat bolnišnice v Puli in kurat pomorske akademije na Reki. Mornariški kaplani na ladjah so vodili le protokole. Vsi vojaški duhovniki so bili podrejeni apostolskemu vojaškemu vikariatu na Dunaju.

Na avstrijskih trgovskih ladjah so od leta 1866 vodili protokole rojstev, krstov in smrti. Podatke so pošiljali pristojni politični oblasti (kamor je bil pristojen umrli ali oče ali nezakonska mati), ki jih je dalje poslala vodji matic.

Rojstna knjiga

Leta 1614 je rimski obrednik predpisal naslednji obrazec: Leta Gopodovega .. dne, .. meseca, sem jaz, župnik te cerkve v .... krstil otroka, rojenega od zakonskih staršev .... župnije .... , iz kraja .... Otroku je dano ime ..... Boter je bil .......

V letu 1770 so uvedli tabelarične vpise, leta 1784 pa je bil vpeljan nov obrazec z naslednjimi stolpci: datum, kraj, ime, vera, spol, zakonski ali nezakonski, starši, botri.

Od leta 1812 dalje je vpisan datum rojstva pred datumom krsta, leta 1895 je uveden nov formular. Pri najdenčkih so vpisovali priimek očeta ali nezakonske matere, če so ga mogli ugotoviti, sicer je že od 1929 dalje dalo priimek okrajno glavarstvo.

Sprememba priimka je bila dovoljena od 1859, od 1871 le pri spremembi vere. To je dovolila sprva civilna oblast do 1918, nato pa ministrstvo za notranje zadeve.

Priimek se je spremenil pri prestopu iz židovske v katoliško vero. Spremembo priimka pri pridobitvi plemstva in v drugih primerih je dovolil od 1826 cesar, neplemiškim družinam od 1866 deželna vlada.

Sprememba imena je bila možna od 1929 dalje pri pozakonitvi, posvojitvi, poroki ali po posebni odločbi banovine. V času Avstrije je razvezana žena smela obdržati možev priimek ali svojega dekliškega, če je bil zakon razvezan po moževi krivdi, sicer je možev priimek obdržala le po pristanku moža.

Vpis imena nezakonskega očeta v rojstni knjigi je od 1770 dalje le na očetovo zahtevo. Rojstvo nezakonskih otrok so sprva vpisali v posebno knjigo, imenovano liber arcanum ali pa v posebnem oddelku v rojstni knjigi, od 1784 dalje v običajni knjigi. Nezakonski oče je bil vpisan od 1788 dalje le, če je privolil ali če je bil prisoten in priznal očetovstvo. Naknadni vpis nezakonskega očeta je od 1884 dalje možen ob izjavi očeta z dvema pričama.

če imena nezakonske matere nista potrdili dve priči, so od leta 1813 pri imenu matere pristavili opombo 'angeblich' (domnevno).

Pozakonitev otrok po poroki je bila odvisna od predhodnega priznanja očetovstva, zato so vpisali podatke iz poročne knjige. Pozakonitev je lahko dovolil tudi vladar.

Od 1816 je bil v rojstne knjige vpisan tudi krstitelj, od 1825 babica, od leta 1911 se je vpisal v ljubljanski škofiji v rojstno knjigo tudi datum poroke staršev. V opombah je bila navedena pozakonitev oziroma priznanje očetovstva.

če je otroka krstil duhovnik, ki ni bil pristojen za področje rojstva, ga je vpisal v rojstno knjigo, a mu ni dal zaporedne številke. Pristojni duhovnik je tudi vpisal rojstvo otroka v matično knjigo in mu dal zaporedno številko.

Poročna knjiga

Obrazec poročne knjige leta 1614: Leta Gospodovega ....., dne ...., meseca .... po oklicih, izvršenih v treh zaporednih prazničnih dnevih in ko se ni razkril noben zakonski zadržek sem jaz N.N., župnik te cerkve v mestu .... sina N., ki ima ... let iz župnije in hčer ali vdovo, ki ima ... let iz župnije poročil. Navzoče so bile znane priče ....

Obrazec iz leta 1784 je imel naslednje stolpce: leto, mesec, dan, bivališče, priimek in ime ženina, vera, starost, stan; priimek in ime neveste, vera, starost, stan; priče: imena in poklic.

Ločitve so vpisovali v poročne knjige od 1895 dalje.

Mrliška knjiga

Obrazec iz leta 1614: Leta Gospodovega, dan ..., mesec ... je umrl N.N. sin, (hči, žena) v starosti ..., kraj ...., pokopan kdaj in kje.

Obrazec iz leta 1784: leto, mesec, dan smrti, hišna št., ime, vera, spol, starost, bolezen. V mrliško knjigo so vpisovali tudi mrtvorojene otroke, ponesrečence, umrle nasilne smrti, obsojence in tiste, ki niso bili cerkveno pokopani.

Mrtvega so vpisali v knjigo župnije, kjer je umrl. če je bil pokopan drugje, so ga vpisali tudi tam, a brez zaporedne številke. Datum najdenja umrlega je vpisan kot datum smrti.

Bolnišnice, porodnišnice, kaznilnice in prisilne delavnice so vodile mrliške knjige, župniki iz kraja pokojnikov so tudi vpisali umrlega, a brez zaporedne številke.

Rimskokatoliške župnije vodijo dvojnike rojstnih in poročnih matičnih knjih v ogrski polovici države od 1828, v avstrijski polovici od 1835 dvojnike rojstnih in poročnih knjig, od 1836 pa še mrliških. Evangeličanske župnije vodijo dvojnike od 1829, židovske od 1894 in starokatoliške od 1877.

Od 1. aprila 1946 dalje v Sloveniji vodijo matične knjige matični uradi, s tem dnem je prenehala pravna veljavnost cerkvenih matičnih knjig.

Civilne matične knjige

Civilne matične knjige so vodili v času Ilirskih provinc, statutarne občine in okrajna glavarstva od 1868, na ozemlju Ogrske od 1894 in Julijske krajine od 1924 in na območju okupiranem od Nemcev in Madžarov 1941 - 1945.

1. septembra 1812 so začeli voditi v Ilirskih provincah matične knjige župani - meri. Knjige so vodili v dveh izvodih, enega je imel mer, drugega pa sodišče I. stopnje. Vodili naj bi jih do 1. julija 1814, dejansko pa so prenehali že 1813.

Vodili so rojstno, oklicno, poročno in mrliško knjigo. Najprej je matičar sestavil listino, ki jo je prebral in vpisal v knjigo, nakar so se podpisali matičar in priče.

Statutarne občine in okrajna glavarstva

Leta 1868 je dovoljena poroka pred svetno oblastjo, če je duhovnik odklonil oklice ali ni hotel dovoliti poroke iz razlogov, ki jih državna zakonodaja ni priznavala. Odslej so za take primere vodili oklicno in poročno knjigo.

Od 1870 so vodili te knjige tudi za osebe, ki niso pripadale nobeni zakonsko priznani veroizpovedi.

V Prekmurju so v času od 1894 do 1918 in za časa madžarske okupacije 1941-45 vodili matice po matičnih okrajih. Od 1904 so bili matični okraji velike občine in okrožni notariati. Vodja matičnih knjig je bil notar. Vodili so rojstno, poročno in mrliško knjigo. Obrazec rojstne knjige: priimek, ime, poklic, bivališče prijavljitelja, kraj, leto, mesec, dan, uro rojstva, ime, spol otroka; ime. priimek, vera, poklic, bivališče, kraj rojstva in starost staršev. Nezakonskega očeta so vpisali le, če je ta sam pred matičarjem dovolil ali pa je bilo priznanje očetovstva v javni listini.

Leta 1904 je bil spremenjen obrazec: dan vpisa, datum rojstva, ime spol, vera otroka, priimek, ime, poklic in bivališče staršev, kraj otrokovega rojstva.

Obrazec poročne matične knjige: ime in priimek in uradni naziv uradnika, ime, priimek, poklic, starost, vera, rojstni kraj, bivališče poročencev; ime, priimek, bivališče staršev; ime, priimek, starost, poklic, bivališče prič.

Leta 1904 se je spremenil obrazec mrliške matične knjige: datum vpisa, čas smrti, priimek in ime še živečega, umrlega, razvezanega, ločenega zakonca, priimek in ime staršev, kraj in vzrok smrti. Vodili so tudi dvojnike.

2. oktobra 1919 so v Prekmurju ukinili vodenje civilnih matičnih knjig. V času okupacije od avgusta 1941 do aprila 1945 so jih ponovno vodili.

Julijska krajina in zavezniška vojaška uprava v Slovenskem Primorju

Leta 1924 so bile uvedene civilne matične knjige na podlagi zakona iz leta 1865. Rojstna knjiga je bila 1924 sestavljena iz dveh delov. Prvi je imel tiskan obrazec: zaporedna številka vpisa, datum prijave, ime, priimek, naziv matičarja, ime, priimek, starost, poklic, bivališče prijavitelja; datum, kraj, spol, ime in priimek rojenca, ime priimek, starost in poklic prič. V drugem delu A so bile vpisane rojstne listine drugih občin in v delu B rojstva najdencev, pozakonitve, posvojitve, priznanje nezakonskih otrok, spremembe priimka.

Obrazec je bil spremenjen leta 1939, imel je dva dela: I.A je vseboval izjavo o rojstvu, I.B, izjavo o rojstvu po 10 dneh, II.A spise o rojstvu iz drugih občin, II.B spise o rojstvih v tujini ali na potovanju.

Oklicna knjiga je bila sestavni del prilog k poročni knjigi.

Poročna knjiga. Leta 1930 se je po konkordatu spremenil obrazec, ker je imel zakon pred župnikom iste pravne posledice kakor civilni zakon. V del I.A so vpisali poroke, sklenjene pred matičarjem, v II.A je prepis poročnih spisov rimskokatoliških duhovnikov iz iste občine, B isto iz drugih občin, C vpisi porok, sklenjenih v smrtni nevarnosti, razveljavitev zakona. Leta 1939 je bil nov obrazec.

Mrliška knjiga je sestavljena iz dveh delov: 1. spis o smrti, 2. spisi in izjave, ki jih je dobival matičer od drugih matičnih uradov.

Leta 1939 je bil spremenjen obrazec, v delu 1 je izjava o smrti, v 2A so spisi o smrti izven bivališča pokojnika, v 2B prijava smrti bolnišnice, v 2C smrti v tujini in na potovanjih. Matične knjige so pisali v dveh izvodih, hranile so jih občine in sodišča. Te matične knjige so bile v veljavi od 1943 do 1945 v Operacijski coni Jadransko Primorje in na ozemlju Zavezniške vojaške uprave do leta 1947.

Nemško okupacijsko ozemlje. 15. junija 1941 so uvedli civilne matične knjige. Rojstne in mrliške knjige so vodili na občinah, poročne knjige pa politični komisar okrožja na Gorenjskem in Koroškem. Na Spodnjem Štajerskem so uvedli civilne matice 1. oktobra 1941. Matične knjige so vodili župani. Poročne knjige so vodili že od junija 1941. Uporabljali so isti obrazec kot v rajhu in pisali so knjige v dveh izvodih do maja 1945.

Vojaške poroke v NOB so vpisovali v poročne zapisnike, knjig niso vodili. Te poroke so morali po 1.4.1946 v enem letu vpisati v poročne matične knjige. 

Na vrh