| VTISI, POROČILA O OBISKU LJUBLJANE,
ŽELEZNIŠKE POSTAJE IN MUZEJA
Okrog 8:10 smo se učenci zbrali v avli naše šole. Tam smo pričakali naše učiteljice. Vsi smo se oblekli zelo, zelo toplo, saj je bilo zunaj 20 stopinj Celzija pod ničlo. Prišel je čas odhoda. Z avtobusom smo se odpeljali na Trato. V čakalnici je bilo zelo živahno, saj smo bili skupaj stisnjeni štirje razredi. Nekateri učenci so naredili intervju z vlakovnim odpravnikom. Potem je prišel že dolgo pričakovani vlak. Na poti nas je sedelo bolj malo. Večina se nas je dolgočasila. Prišli smo na železniško postajo v Ljubljani. Bila je veliko večja od tiste na Trati. Napotili smo se proti muzeju. Ko smo šli čez štiri prehode naenkrat, je Boris rekel, da smo stisnjeni kakor hamburger. Ko smo prišli k muzeju, smo morali kar dolgo časa čakati, preden so ga odprli. Nato nas je prijazen gospod popeljal po muzeju in nam razkazal razvoj tračnic, železniških prevoznih sredstev, prog in ostale železniške opreme. Potem smo šli ven v garaže, v katerih so bile stare lokomotive. Med njimi je bila tudi najstarejša v Sloveniji. Na vse smo lahko splezali in si jih natančno ogledali. Gospod nam je še pripovedoval o starih lokomotivah. Bližal se je čas odhoda in morali smo se posloviti. Na železniški postaji so nekateri naredili intervju z določenimi uslužbenci na železniški postaji. Na koncu smo se pa po zaslugi naše odlične učiteljice še privoščili slasten obed v Mc`Donaldsu. Zadovoljni smo šli na vlak, kjer nas je kar dosti sedelo in zato je bilo zelo veselo. Vsi utrujeni in navdušeni smo se končno vrnili nazaj v Škofjo Loko. Jaka Demšar
V muzeju smo si ogledali vagončke na moč človeških mišic in pa proge, po katerih so se takrat vozili. Vodič nam je pokazal tudi kako so proge takrat gradili. V naslednjem prostoru smo videli uniforme iz takratnih let. V tretjem prostoru smo videli sistem, po katerem je kretničar vedel katero kretnico naj premakne. V zadnji sobi vzdolž hodnika smo videli nekaj delov vlaka, videli pa smo tudi model vlaka. Potem smo šli v zelo velik prostor. Tukaj smo videli nekaj stvari, ki smo jih videli že prej in dva varnostna sistema. Prvi varnostni sistem sta bili dve zapornici rdeče in bele barve. Drugi varnostni sistem pa je bil pokrov. Če je bil pokrov dvignjen, vlak ni smel naprej, če pa je bil pokrov spuščen je vlak lahko nadaljeval pot. Ponoči pa je tam gorela luč, da je strojevodja videl signal. Ko smo prišli iz tega prostora, smo imeli malico. Po kratkem premoru smo si ogledali delavnico, v kateri so popravljali vlake. Vodič nam je dovolil, da smo šli v lokomotive, ki so bile zapeljane v delavnico. To je bil najlepši trenutek, saj nimaš priložnosti vsak dan sedeti v parni lokomotivi. Rok Oblak
Z vlakom in avtobusom v Ljubljano Učenci tretjih razredov Osnovne šole Petra Kavčiča smo se odpravili na ogled Železniškega muzeja v Ljubljani. Odpeljali smo se z avtobusom izpred avtobusne postaje do železniške postaje na Trati, kjer smo se tisti dan prvič srečali z železnico. Od tam naprej je bil ves dan železniški, saj smo že pot v Ljubljano nadaljevali z vlakom. Vlak je prišel točno in po pol ure zanimive vožnje skozi manjše kraje ob progi smo zagledali Ljubljano, po še kratki vožnji skozi predmestja Ljubljane pa smo izstopili na glavni železniški postaji v Ljubljani. S perona smo nekaj minut peš hodili do Železniškega muzeja, ki je v veliki nizki beli zgradbi. Vstopnice smo imeli že od prej in smo tako lahko takoj vstopili v svet zgodovine železnice. Z mojo skupino smo si najprej ogledali vozila, narejena za vožnjo po tirih: motor, kolo, avto, drezina in dva delovna vozička. V muzeju smo videli tudi, kako so včasih gradili proge ter kakšne so bile uniforme železničarjev. Vodič nam je po muzeju razkazal še naprave in sisteme za zveze, stare svetlobne in mehanične semaforje ter druge signalno-varnostne naprave. Od teh mi je bila posebej zanimiva naprava, imenovana postavljalo, s katero je lahko prometnik iz prometne pisarne dajal navodila prometnikom na progi. V naslednjem prostoru smo si ogledali slike in modele različnih lokomotiv, dele lokomotiv in orodja, vodič pa nam je razložil, kako nastane para, ki poganja parno lokomotivo. Zame je bil najbolj zanimiv ogled ranžirne postaje, ki je nedaleč od muzeja. Ranžirna postaja je mesto, kjer se sestavljajo vlaki in razporejajo lokomotive po različnih tirih in v različne smeri. Tam so v garažah shranjene tudi lokomotive, ki jih je treba popraviti, pa tudi tiste, ki jih sploh več ne uporabljajo. Natančno smo si lahko ogledali pet takih starih lokomotiv, najstarejša bo naslednje leto stara 140 let. Za konec smo na Ljubljanski železniški postaji obiskali še McDonnalds kot zadnjo zanimivost. Potem smo se z vlakom odpravili domov. Luka Dolžan
Zjutraj ob 8.00 uri smo se učenci 3.razredov zbrali v avli naše šole. Ko so prispele učiteljice, smo odšli na avtobusno postajo. Tam smo se vkrcali na avtobus. Ta nas je odpeljal do železniške postaje na Trati. Tam smo nekaj časa počakali na vlak. Ko je prispel smo vstopili. Na vlaku smo stali do Ljubljane, ker so bili vsi sedeži zasedeni. S prijatelji smo se vso vožnjo pogovarjali. Ker je vlak peljal hitro, nas je premetavalo levo in desno. V Ljubljani smo se ustavili. Izstopili smo. Nekaj časa smo hodili do železniškega muzeja. Ko smo prispeli, smo morali malo počakati. Nato nas je sprejel uslužbenec v muzeju. Popeljal nas je po muzeju in nam razlagal, kar smo videli. Nekaj časa se nam je zdelo zanimivo, nato smo se začeli dolgočasiti. Najbolj mi je ostala v spominu stara lokomotiva, ki je imela dimnik in kolesa večja od mene. Ogled muzeja se je kmalu bližal koncu. Bili smo lačni. Učiteljica nas je peljala v restavracijo MC DONALDS. Jedli smo hamburgerje in pili kokakolo. Nato smo šli nazaj do železniške postaje. Vstopili smo na vlak. Dva sošolca sta šla v kabino, kjer sta imela intervju s strojevodjem. Vprašanja zanj smo pripravili že v šoli. LUKA PLANTARIČ
OBISK ŽELEZNIŠKEGA MUZEJA V LJUBLJANI Hladnega zimskega jutra smo se odpravili z avtobusom in vlakom v Ljubljano. Najprej smo šli v Železniški muzej. Tam smo si ogledali, kako so se razvijale železnice in z njimi železniški promet. Vodič nam je najprej pokazal oddelek, kjer sta prikazana gradnja in vzdrževanje prog. V naslednjem oddelku so bile razstavljene uniforme. S tem, ko so železničarji nosili uniforme so se ločili od potnikov in od drugih poklicev. V muzeju je tudi poseben prostor, kjer je postavljen prometni urad. V uradu smo videli star telefon, telegraf, teleprinter in ure,ki so tudi zelo pomembne v železniškem prometu, saj morajo vse kazati isti čas. Zato so vse ure povezane z matično uro, ki poganja druge, tako da vse enako kažejo. V zadnjem prostoru pa smo si ogledali signalno varnostne naprave, ki omogočajo varno vožnjo po železniških tirih. Zatem smo si šli ogledat prave lokomotive, ki so včasih vozile po tirih. Lokomotive smo primerjali med seboj in ugotavljali po čem se razlikujejo. Potem smo šli nazaj na železniško postajo in povprašali blagajničarko za katero smer prodajo največ vozovnic, katerih potnikov se največ vozi z vlakom, koliko vozovnic prodajo na dan in podobno. Ker nas je že pošteno zeblo, nam je učiteljica dovolila, da smo šli v McDonalds, kjer smo se pogreli in najedli. Na vlak proti domu smo morali že pohiteti. Z vlakom smo se pripeljali do železniške postaje na Trati, tam smo se presedli na avtobus in se z njim pripeljali do šole. Bil je lep in poučen naravoslovni dan. Simona Marguč 3.a
Z vlakom in avtobusom na naravoslovni dan V sredo, 26. januarja 2000, smo imeli naravoslovni dan. Šli smo v Ljubljano v Železniški muzej. Ob 8.10 smo se dobili v avli in od tam nadaljevali pot do avtobusne postaje na Kapucinskem trgu. Od tam nas je avtobus pripeljal do železniške postaje na Trati. Počakali smo vlak za Ljubljano. Ko je pripeljal smo vstopili in se srečno pripeljali do Ljubljane, nato pa peš odšli do Železniškega muzeja. Tam smo nekaj časa čakali in zmrzovali, potem pa smo vstopili. Neki gospod nam je razlagal kako je nastala železnica, kot smo si tudi ogledali. Stopili smo v hodnik z mnogimi sobami. V prvi sobi smo videli strojevodniške uniforme in stare svetilke. V drugi sobi smo si ogledali blagajničarjevo pisarno. V tretji sobi smo videli različne telefone, v četrti sobi pa signalne naprave. Nato smo šli v večji prostor. Tam smo se pogovorili o parni lokomotivi. Ogledali smo si tudi leseno maketo parne lokomotive, narejene brez enega samega žebljička. Po drugem hodniku smo se vrnili nazaj v prvi prostor. Tam smo malicali, nato pa si v drugi stavbi ogledali še stare lokomotive. Tam mi je bilo najbolj všeč, ker smo lahko plezali po njih. Naredila sem nekaj posnetkov, nato pa smo se odpravili na železniško postajo. Nekaj učencev je intervjuvalo blagajničarko in natakarja, potem pa smo se skupaj odpravili v McDonald's. Pojedli smo, nato pa “ŠVRC” na peron. Počakali smo vlak in vstopili. Učiteljica je prosila strojevodjo, če ga lahko nekaj učencev intervjuva. Rekel je, da ga lahko, ampak naj stopijo za njem. Vsi smo bili zadovoljni, eni, ker smo dobili intervju, in drugi, ker so videli sprevodnikovo in ker so bili v McDonald'su. ZARES JE BILO LEPO!!! TJAŠA MARTINŠEK 3.A
|
