Solkan je naselje, ki je poznano v Sloveniji in v tujini. Soča, lepotica planin, je po preboju skozi kanjon med Sabotinom in Skalnico ustvarila rodovitno Goriško ravnino.

LEGA:

Na severu in jugu obdajajo ravnino kraške planote:

• Banjška z najglobjim kraškim breznom,
• Trnovska s snežnimi in ledenimi jamami,
• Tržaško - komenski kras s številnimi kraškimi pojavi, oziroma zibelka krasoslovja.

Na zahodu, obrobljajo ravnino flišnata Goriška brda, poznana po prvih češnjah. Sadjarsko tradicijo dopolnjuje še vinogradniška proizvodnja z odličnimi vini.

Državna meja z Italijo prečka Brda in Goriško ravnino ter se čez Kras spušča v Slovensko Primorje. Tu so številni maloobmejni prehodi in dva mednarodna - Rožna Dolina in Vrtojba. Sodobna avtocesta bo povezala Goriško z Razdrtim, oziroma Ljubljano in omogočila nemotem pretok blaga in idej. Potekala bo po rodovitni Vipavski dolini.

ZGODOVINA SOLKANA:

Arheološke najdbe segajo že v prazgodovino - starejšo kameno dobo (kameno orodje, grobovi z okostji, lončene posode,...).

• Leta 1001 se Solkan prvič omenja kot CASTRUM SILICANUM. Prvo naselje je bilo v okolici cerkve Sv. Štefana. Hiše so bile razporejene v obliki podkve. Fara je vključevala tudi Gorico dobrih 200 let.
• V 13. stoletju so vse hiše v Solkanskem gradu pogorele v spopadih med Oglejskimi patriarhi in Goriško grofijo.
• 1370. leta se Solkan omenja kot ZELKONN.
• 1460. leta je bila občina Solkan vključena v Goriško deželno sodnijo.
• V 15. stoletju - 1477 je tod taborilo približno10.000 Turkov in ropalo po okolici.
• 1705 . leta se je v Solkanu rodil Marko Anton Plenčič, po njem se imenuje trg pred cerkvijo.Bil je medicinec, strokovnjak za konserviranje žita.Umrl je 25. novembra 1786 na Dunaju.
• Leto 1713 je bilo v znamenju Tolminskega punta.
• Leta 1797 pa so skozi Solkan šli Francozi pod vodstvom Napoleona.
• 19. stoletje je v znamenju SLOVENSTVA.
• 1825. leta so začetki šolstva.
• 1867. leta je dr. Karel Lavrič ustanovil 21.čitalnico na Slovenskem- Solkanska čitalnica. Do svoje smrti 1875 jo je vodil politik in župan Matija Doljak.

SOLKANSKI MIZARJI

V slovenskem prostoru je bilo mizarstvo vse povsod razširjeno. Posebno pa sta izstopali dve skupini in sicer:

skupina šentviških in vižmarskih mizarjev skupina SOLKANSKIH MIZARJEV

Že leta 1852 je bila ugotovljena dobro razvita obrt. Za začetek združevanja solkanskih obrtnikov pa štejemo leto 1898, ko je dr. Henrik Tuma zbral 28 mizarjev. Ustanovili so ZADRUŽNO PRODAJALNO MIZARJEV V GORICI

Med obrtniki in dr. Tumo je prišlo do nesoglasij, zato je leta 1908 podjetje zašlo v finančne težave. Leta 1912 pa je dokončno propadlo.

Prva svetovna vojna je bistveno spremenila način življenja v Solkanu - begunci. Po končani vojni pa so spet začeli snovati zadružno organizacijo in leta 1921 organizirali PRODUKTIVNO ZADRUGO SOLKANSKIH MIZARJEV, ki je vključevala 30 obrtnikov. Odprli so trgovino v Solkanu in Gorici.

Sledila je svetovna gospodarska kriza in močan pritisk fašizma. Veliko domačinov je emigriralio v Jugoslavijo in druge države. Tisti, ki pa so ostali ,so leta 1932 ustanovili COMUNITA ARTIGIANA MOBILIERI - CAM. Zadruga je ugodno vplivala na razvoj, saj so se mizarji prilagajali potrebam italjanskega tržišča. Na razstavah so dobivali visoka priznanja. Po drugi svetovni vojni so združenje preimenovali v ZDRUŽENJE SOLKANSKIH OBRTNIKOV - ZMO.

V letu 1948 so ustanovili četrto zadrugo - OBRTNIŠKO MIZARSKA NABAVNO PRODAJNA ZADRUGA. Leta 1980 so zadrugo ponovno registrirali kot OBRTNO ZADRUGO - ZMO SOLKAN. Danes je stoletna mizarska obrt v Solkanu le še spomin in nostalgija na nekdanje dni.

SOLKANSKI MOST- SIMBOL KRAJA

Leta 1901 je izšel zakon o gradnji najkrajše železniške povezave Dunaja z morjem. Železniška proga je pomenila gradnjo stoletja. Načrtovana je bila preko Alp, Baške grape in Soške doline do Trsta. Najzahtevnejši objekt, ki je bil načrtovan, je bil 220 m dolgi kamniti most čez Sočo pri Solkanu. Glavni lok naj bi imel razpon 85 m, oba obrežna viadukta pa naj bi bila dolga po 41m. Že takrat je veljal za najdaljši kamniti most.

Most je služil svojemu namenu do avgusta 1916. Avstrijska vojska je na Soški fronti doživljala poraze, zato je dobila povelje za umik in nalogo porušiti vse mostove za seboj. Leta1918 so Avstrijci začeli z obnovitvenimi deli, usposobili so ga za počasno vožnjo. Kasnejša italjanska oblast se je odločila, da ga usposobi za normalno vožnjo. Dela so trajala od leta1925-1927.

15.5.1945 so ga zavezniška letala v bombardiranju poškodovala. V nekaj dneh so ga ponovno usposobili za promet, dokončno pa so ga obnovili delavci goriškega gradbenega podjetja leta 1954. Adaptacija je morala biti temeljita, saj je mostu grozilo, da se bo celo porušil. Gradbincem pa je uspelo most ohraniti do današnjih dni. Nedavno so ga osvetlili tako, da je lepo viden tudi ponoči.

Gradnja novega cestnega mostu je bila dogovorjena po Osimskih sporazumih med Italijo in takratno Jugoslavijo. Cesta naj bi povezala Goriška brda z Novo Gorico in pomenila najkrajšo povezavo Brd z Goriško ravnino. Cesta, znana kot SABOTINSKA, poteka po pobočju Sabotina tik nad kanjonom Soče, nadaljuje se približno v 1km dolgem pasu čez ozemlje Italije do Huma.

Fotografija: dr. R.Podobnik

Most je betonski in delno kopira idejne zamisli starega mostu. Prav gotovo ste si že vsi, vsaj na televizijskih  ekranih ogledali skoke z elastiko iz solkanskega cestnega mostu (bungee jumping) v valove Soče.

ZNANI SOLKANCI - ŠPORTNIKI

Solkan pa ni znan le po kulturno - zgodovinskih znamenitostih, ampak tudi po uspešnih športnikih. Tu je doma kajakaštvo. Prav Solkanci so med najboljšimi v tem športu. Odlične pogoje za treninge jim omogoča reka Soča, ki je znana po svojih brzicah. Znani kajakaši in kanuisti so:

• Jožko Kancler,
• Jernej Abramič, (na slikah)
• Fedja Marušič,
• Andrej Grobiša.

V neposredni bližinji šole je doma tudi olimpijski junak, smučar,  Jure Franko.

ZAKLJUČEK

Za zaključek naj povemo, da sta Solkan in Nova Gorica predstavljala eno naselje vse do leta 1992. Solkanci smo se začeli ponovno zavedati skoraj tisočletne zgodovine in z vztrajnostjo dosegli vrnitev krajevnega imena SOLKAN, ter ločitev od Nove Gorice.

Pripravili: Saša Pervanja in Kristina Humar, članici geografskega krožka

Mentorica geografskega krožka: Vesna Vidmar Birsa