Aprilski planinski izlet nas je popeljal na Kras, kjer smo prehodili
tematsko krožno pot devetih kalov v okolici Kobjeglave in Tupelč.
Z avtobusom smo se pripeljali do Kobjeglave, ki je znana po
slikovitih, v gruče strnjenih in iz kamna sezidanih hišah, nanizanih
na gričku okrog cerkvice. Poleg arhitekture zgradb, značilne samo za
Kras, dajejo vasi poseben čar dvorišča pred hišami, imenovana
»borjači«. Središče borjača je bil hišni vodnjak, imenovan »štirna«,
ki je dajal družinam za Kras najpomembnejšo dobrino vodo. Pod vodstvom
lokalnih vodičev smo si ogledali pot, ki zajema devet starodavnih
vodnih virov v okolici vasi Kobjeglava in Tupelče, namenjen pa je
spoznavanju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine Krasa. V
poldrugi uri lahke hoje smo spoznali, kako pomembni so bili kali za
preživetje kraških vasi nekoč in kako nanje gledamo danes. Slabih šest
kilometrov poti je speljane večinoma po gozdu, v prijetnem zavetju
borovcev, manjši del pa po asfaltnih cestah v vasi. Ogledali smo si
vseh devet kalov (Lokva, Kal pri Čotnih, Stari kal, Ilovca, Dolc,
Počivala, Lukvica, Tupelski kal in Zavrhk).
Lokalna vodiča sta nam na svoji poti pokazala še:
spomenik NOB,
ki je svojevrstno oblikovan spomenik, ki predstavlja kraško hišo,
cerkev nadangela Mihaela,
ki je današnjo podobo dobila v 17. stoletju,
kalune
(kamniti portali), ki odpirajo vhode v kraške borjače,
štirne
(kraški vodnjaki) le te spadajo med najlepše kamnoseške izdelke, kar
pove o njihovi pomembnosti in odnosu do vode.
Smolarjenje
imenujejo pridobivanje smole iz borovega lesa, najprej so jo
uporabljali za izdelovanje bakel, kasneje v kemični industriji.
Menhirji
(monoliti) so pokončni nezglajeni kamni nesmrtnosti, ki so jih po
starih verovanjih postavljali v znak večnega življenja v spomin na
umrlega.
Nemčo jamo,
ki je po podatkih ustnega izročila dobila ime po prebivališču
ljudi iz prazgodovine.
Za zaključek pa je vse planince prijazen domačin pogostil z domačimi
potičkami.
Planinski pozdrav!
Blaž, Žiga, Jure, Miha, Gal in mentorica Lidija Abramič
