|
Nekega
zimskega večera, ko sem se ravno od pravila spat, je posvetila polna Luna v mojo
razmetano sobico. Zaprla sem oči in se prepustila sanjam.
S sošolko
Karino sva lebdeli v neskončnem vesolju. Kar naenkrat naju je nekdo vprašal, če bi šli
z njo na potep okoli Zemlje. Obe sva se prestrašili hitro ozrli in zagledali lepo, debelo
ter zelo svetlo Luno. Seveda sva brez obotavljanja privolili saj sva vedeli, da bo zelo
zanimivo.Vzela naju je v naročje. Ves čas smo krožili, ona pa nam, da se ne bi
dolgočasili, pripovedovala o svojem nastanku, nastanku Zemlje, Marsa,Venera in Neptuna.
Najbolj zanimiv je bil opis Venere in Marsa , saj je bil zelo napet in smešen. Ko smo
naredili že trinajsti krog, je Karina vprašala Luno, če gremo lahko še v drugo smer
ali pa se vsaj ustavimo, ker nama je že postalo slabo. Luna pa naju je opozorila, da se
lahko podre cel vesoljski sistem. Se pravi, da bi se ves svet postavil na glavo.
Nadaljevala je s pripovedovanjem raznih zgodbic o planetih in svojem otroštvu. Ker sem
bila že pošteno zaspana od stalnega kroženja, sem si zapomnila le to, da je Zemlja
tretji planet v oddaljenosti od Sonca. S Karino sva od utrujenosti zaspali. Luna pa nam je
zapela njeno najljubšo uspavanko.
Ko se luna
prebudi,
Zaspancem zapre oči.
Popelje nas v neskončne sanje,
kjer se pravljice nikoli ne bodo končale.
Tam srečamo zveri, Sneguljčico in palčke.
Tam vse mogoče znance.
Ko pa iz sveta pravljic odhitimo,
Pridemo v današnji svet, ker vse pusto je spet.
Sanjali sva o
vsem mogočem in ko sem bila med najzanimivejši dogodki, me je nekdo prijel za roko in
rekel:" Polona vstani danes gremo k babici.
No, sanje so res lepe še lepše pa bi bile, če bi se uresničile.
Polona Piltaver, 5.b, OŠ Hinka Smrekarja,
Ljubljana
|