|
Nekoč sem na nebu zagledala nekaj zelo lepih zvezdic. Bile so zelo
drugačne od vseh drugih.
Vprašala sem mojo
svetovalko Luno, naj mi pove, kako to, da je nebo tako svetlo. In ta mi je povedala:
" Ko sem hodila še v prvi razred nam je učiteljica povedala, da v našem vesolju
obstajajo ozvezdja, ki se veliko bolj lesketajo in jih še nobeden od prebivalcev naših
ozvezdij in planetov ni obiskal. To so čarobna ozvezdja. Tam prebivajo zvezdice, ki so
podobne našim kometom. Naša učiteljica je povedala, da se je nekoč temu ozvezdju že
zelo približala, vendar je zagledala tako smešne in hkrati tako grozne hiše, da je raje
zbežala. Te hiše so spominjale na gromozanske pošasti s tremi glavami in s sedmimi
repi. V vsakem repu je stanovala ena zvezdica. Tako je lahko v eni hiši prebivalo deset
zvezdic. Učiteljica nam je povedala tudi to, da v tem ozvezdju še danes prebiva tudi
zadnja skrivnostna čarovnija sveta. Rekla nam je še, naj nikar ne odkrivamo teh ozvezdij
in ne stopamo nanje, saj bo sicer čarovnija za vedno izumrla."
Spet sem se zazrla v
nebo in opazovala te svetle zvezdice. Luni sem pomahala v pozdrav, zase pa obdržala
skrivnost.
Metka
Pirih, OŠ Cerkno
|