|
Luni je bilo
všeč, da so jo vsi občudovali. Ni pa prenesla, če se je kdo zagledal v koga drugega.
To je bilo
tudi takrat, ko se je Komet odpravljal proti Zemlji, da jo preleti. Tam je požel veliko
navdušenje. Ko je Luna to izvedela, jo je pretreslo. Razjezilo jo je in hkrati
razžalostilo. Umaknila se je v senco in pričela jokati. Jokala je in jokala, da je imela
čisto rdeča lica. Potem je pogledala na zemljo in videla, da so ljudje celo veseli, če
joka. Tedaj ji je prekipelo. Stopila je iz sence, da jim pove, kar jim gre. Ravno ko je
hotela začeti, so ljudje razočarani odšli v hiše. Luna jim je vse odpustila. Menila
je, da je razočaranje dovolj huda kazen.
Spet je
tekala po vesolju, vesela, da je ugnala ljudi. Tedaj jo je poklicala zvezda Severnica in
jo poučila, da ni prav, kar dela, da ni sama v vesolju, da ne zbuja pozornosti le ona,
temveč jo lahko tudi drugi. Luni je bilo žal. Hotela se je opravičiti ljudem, vendar so
ji že odpustili.
Tako je Luna
dopustila, da so ljudje občudovali tudi druge in ne samo nje. Občudovancem je prav
privoščila. Še naprej je tekala po neskončnem vesolju in skoraj ni več mrknila, saj
imajo vsi veliko raje veselo Luno.
Dominik
Šurc, 5.b, OŠ Solkan |