Ko
je Severnica napotila Komet proti ozvezdju Leva, je ta po dolgem potovanju prispel tja, ni
pa našel svoje Andromede in se je šele po dolgem času zavedel, da ga je Severnica
opetnajstila. Bil je sam sredi vesolja, izgubljen med neznanimi zvezdami, v Levov brlog pa
si ni upal. Vse zvezde okoli njega so svetile z zastrupljajočo svetlobo, kot bi bile iz
diamantov in podobnih drugih kamnov.
Bile so tudi
univerzalnih oblik. Ena izmed zvezd, ki je sijala z rubinasto rdečo barvo, je imela
obliko srca. Ko je Komet ogovorila, je spregovorila z mehkim glasom : "Kaj pa si ti?
Kako da si sploh prišel v kraljestvo Leva?"
"Komet sem.
Sploh pa, kaj to tebe briga, kdo sem! Sonce me pošilja sem in tudi v vsako drugo
kraljestvo si upam vstopiti," se ji je Komet bahavo zlagal.
"Resnično? Ali
si potem res upaš vstopiti tudi v kraljevo palačo? To si pa pogumen!" ga je
podražila rubinasta zvezda.
"Seveda! Celo v
črno luknjo!" se je še vedno bahal Komet.
"Ampak, ali
sploh veš, kdo sem jaz?" je spregovorila zvezda. Ne veš, kajne da ne? Si že
slišal za Rdeče srce? Jaz sem med drugim tudi vladarjeva hči, zato bi se lahko obnašal
bolj spoštljivo."
"Ampak,
resnično, gospodična."
"Nič ampak! V
črno luknjo z njim! Kako predrzno je govoril s princeso Rdeče srce! To je
nezaslišano!" je zvezda čisto znorela. Njen glas je bil zdaj vreščav in grob,
nekoliko pa je spominjal tudi na levje rjovenje.
Iz brloga so na ukaz
pritekli štirje levčki, na pogled popolnoma nenevarni, dokler se nisi zazrl v njihove
krvoločne oči. Vsi so oddajali zlatorumeno svetlobo. Zgrabili so ga in odpeljali stran.
Z njim so tekli proti črni luknji. Zdaj zdaj jih bo posesalo vanjo. Tik pred luknjo pa so
se sunkovito ustavili. Kometa je odneslo naprej. Posesalo ga je v črno luknjo. Onesvestil
se je.
Ko se je zavedel, je
videl nad sabo nebo. Stal je na tleh. Ni mogel več leteti proti soncu. Zdaj je bil le
negiben kamen, ki je ležal na tleh. Brez vrednosti. Brez pomena.
Helena Mejač
Kolka, 6. a, OŠ Franca Kranjca Celje
|