Solkancem
je velik trn v peti SIA ( solkanska industrija apna )
VARSTVO
OKOLJA
Na celotnem območju Solkana povzroča
solkanska industrija apna (okrajšano SIA) veliko zaprašenost in onesnaženost okolja. V
okolici kamnoloma in delovnih obratov so stanovanjske hiše ter narava prekrita z belim
prahom. Prah, ki se nabira na cesti, povzroča tudi spolzko cestišče in s tem prometne
nesreče. Solkanci se že nekaj desetletij borimo proti onesnaževanju, a prizadevanja ne
obrodijo sadov.
Problem onesnaževanja prihaja iz treh
virov:
- Prevoza med hidrarno in kamnolomom, ki obremenjuje solkanske
ulice in jih onesnažuje z apnenim prahom.
- Iz peči in kamnoloma, ki povzročata ropot, prah in
tresljaje.
- Iz hidrarne, kjer hidrirajo apno v neprimernem okolju in s
slabo tehnologijo, ki je že zastarela.
Velik problem pa je tudi
gostota prometa, ki poteka skozi Solkan. Solkanci smo zahtevali obvoznico, ki bi delno
rešila problem, nakar smo opozorili z zaporo ceste. Rešitve, ki bi rešila ta kraj, pa
še vedno ni.
Andrej, 7. a
|
ALI
BOM PRIŠLA NA CILJ?
Četrtek je. S kolesom se odpravim
proti Bevkovi knjižnici. Na glavo si poveznem čelado, nadenem si nahrbtnik s knjigami,
še enkrat pogledam kole in se odpeljem.
Do Ulice Milojke Štrukelj se ne
ustavljam. Šele tu se ob znaku stop ustavim, prepričam se, kako je s cesto in jo
prečkam. Po stranskih uličicah pripeljem do Ulice XXX. divizije, kjer prvič naletim na
semafor.
Čakam na zeleno luč. Pešci in
kolesarji imamo prosto. Končno! Že hočem zapeljati čez prehod, ko z leve strani z vso
hitrostjo pridrvi avto. Oblije me znoj! Če bi že bila na prehodu, bi me avto gotovo
podrl!
Z nekoliko mehkimi koleni nadaljujem
pot. Ulica Gradnikove brigade. Tu spet nameravam prečkati cesto ob prehodu za pešce,
toda ne morem. Avtomobili dirjajo kot nori na vse strani. Ko se križišče le izprazni,
starejši gospod ustavi svoj avto pred prehodom. V nekaj sekundah sem na njem in počasi
peljem naprej. Pred sabo zagledam skupino hrupnih srednješolcev.Nekoliko si oddahnem, saj
vem, da bom z njimi prečkala cesto. Vsaj pet minut že čakamo, toda avtomobili drvijo
mimo. Vsaj petdeset voznikov nas sploh ne vidi. Za njih smo zrak! Nekaj pogumnih fantov se
odloči “ skočiti na cesto” in prisiliti lastnike jeklenih konjičkov, da nas
opazijo. To seveda vžge!
Prečkam še Bevkov trg in zopet sem
v križišču. Tukaj imam več sreče. Ustavi mi prijazna gospa, ki me z nasmehom spremlja
čez cesto.
Pred občinsko stavbo “parkiram”
kolo, naredim še par korakov, preskočim par stopnic in že sem v knjižnici. Tukaj sem
skoraj vsak dan, tu se odlično počutim. Hodim med “prijateljicami”, brskam po njih
in med njimi, ugotavljam, katero si bom sposodila.
Tu sem srečna! Pozabim na hrup in
gnečo, ki sta ostali pred vrati.
Tanja, 7.a |
