SSKJ pravi, da je ekologija veda o
odnosu organizmov do okolja. Tak odnos se
pojavi, ko otrok dobi svojo sobo. vas zanima, kako so solkanski učenci orisali svoje
sobe? Le preberite!
Hodim po kratkem in ozkem hodniku. Med potjo opazujem
slike, ki visijo na steni. Vstavim se pred velikimi hrastovimi vrati. Pogumno poprimem za
kljuko in jih odprem. Zagledam svojo razmetano sobo. Ob pogledu na ta nered me kar stisne
pri srcu in zamislim si: "Treba jo bo pospraviti!" Od nereda mi pogled zdrsne
navzgor proti steni. Najprej mi v oči padejo posterji z najrazličnejšimi športniki,
pevci in drugimi znanimi osebnostmi. Veliko pozornost pa mi vzbudi moja bleščeča ura,
ki se važno šopiri med vsemi posterji kot kakšen pav. Pogled mi zdrsne na njeno pisano
številčnici in slike različnih ptic. Te ob vsaki polni uri prepevajo moji sobi, tudi ko
me ni.
Stopim nekaj korakov naprej in se spotaknem ob vso
šaro. S težavo se prebijem do mize in se, obupan nad neredom, zvrnem na udoben
pisarniški stol. Ta se prijetno zaziblje in mi daje občutek, da sem na morju. Pogledam
po mizi in tam opazim različne sestavne dele daljinskega avtomobila. Nato vse sestavne
dele primem in jih zložim v škatlo ter odprem veliko temno rjavo omaro. Vrata prijetno
zaškripljejo in pokaže se njena notranjost. Znova me zagrne val obupa. Nered v omari je
še hujši kot na tleh sobe. Škatlo vržem v omaro in nato glasno zaloputnem z vrati. Da
bi se malo sprostil stopim na drugo stran sobe in tu z dolge knjižne police, na kateri se
šopiri mnogo znanih knjig, izvlečem eno. Vržem se na udobno posteljo, prekrito s modro
odejo, ki me vsako jutro uklešči v svoj objem in me ne izpusti. Popravim si mehak bel
vzglavnik in se lotim branja. A moti me ura in tako knjigo z močnim tleskom zaprem. |
Ves jezen se odpravim do knjižne police,
vrnem knjigo na prejšnje mesto, a mi pade na tla. Ko mi pogled zdrsne na tla, zagledam
čudovito preprogo, ki ima narisane ceste, travnike in mesta. Spomini me odpeljejo nekaj
let nazaj in prav dobro se spomnim, kako sem se z avtomobilčki igral na njej. Spomini mi
počasi bledijo in vrnem se v sedanjost. Zavrtim se in glasno odkorakam do stola. Usedem
se nanj in zagledam glasbeni stolp. Pogledam navzgor in v oči mi pade kopica CD plošč.
Malo se zamislim, sežem po eni izmed njih, odprem glasbeni stolp in vanj vstavim CD. Z
roko potujem preko številnih svetlečih gumbov in se ustavim pri tistem, na katerem piše
play. Pritisnem nanj in po sobi se razleže čudovita melodija. Zazdi se mi, da imajo tudi
stene ušesa in z velikim veseljem poslušajo glasbo. Obrnem se k mizi, zagledam zavese in
na misel mi pride, da bi jih odgrnil, stopil k oknu in malo prezračil sobo. Odločim se,
da bom to naredil. Vstanem, ampak pri tem moja glava zadene ob nekaj trdega, Ozrem se
navzgor in zagledam luč. Kislo se nasmehnem in jo začnem opazovati z zanimanjem. Gledam
njene štiri žarnice in njen lep lesen okvir. Napotim
se proti oknu, odgrnem temno modre zavese in se zazrem skozi okno. Vreme je lepo in zato
okno odprem. Veter mi nežno poboža obraz in razkuštra lase, sonce pa me s svojo toploto
nežno oblije. Nekaj časa postojim, gledam nebo, hribe in opazujem ptice. V trenutku me
prešine misel, da bi moral sobo pospraviti. Obrnem se, napotim na sredino sobe in
pričnem z delom.
Upam, da bo oče vesel, ko bo videl mojo sobo.
Andrej, 7. a |