 Gledališče je prav nenavaden kraj, kajti v njem se združujejo niti
besede, giba, glasbe, v njem se igrajo različni odtenki luči - za vsem tem pa je
človek.
Pred desetimi leti sem prišla na solkansko osnovno šolo in priznati moram, da mi ni bilo
lahko. Prej sem bila namreč zaposlena na OŠ Dobrovo, ki pa je v primerjavi z OŠ Solkan,
precej manjša šola, z manj učitelji in manj učenci. Torej je prvo leto pomenilo zame
prilagajanje na vseh koncih in krajih. Tisto leto sem prevzela skrb za učence v 6.b
razredu.
Še danes mi je toplo pri srcu, ko se spominjam Kaje, Andreje, Mojce, Tine, Kristjana, Boruta in
Gregorja.Zakaj ? Njihove oči so zažarele, ko sem jim predlagala, da bi pripravili
gledališko predstavo, s katero bi nastopali pred sošolci. Seveda so bili prvi koraki
skromni, toda navdušenje nas je gnalo naprej. Tako smo pripravili Mojco Pokrajculjo.
Seveda smo igrico kar nekajkrat zaigrali pred učenci nižjih razredov, obiskali smo Zavod
za invalidne otroke v Vipavi, igrali smo tudi za ZPM Nova Gorica.
Kakorkoli že, zastrupili smo se in strup se je začel pretakati po naših žilah. Že v
naslednjem šolskem letu smo se zbrali in se dogovorili za igrico z naslovom Deklica in
veter.Vrstile so se predstave na naši šoli, igrali smo na Policijski postaji v Novi
Gorici, pa na pediatričnem oddelku bolnišnice v Šempetru ter v bolnišnici v Stari
Gori.
Ti "moji otroci" so pristali v osmem razredu in so rekli : " Tovarišica,
dajmo eno s čarovnico, saj gledališče brez
čarovnice sploh ni pravo gledališče!"
Rečeno storjeno, kajti odločili smo se za igrico z naslovom O čarovnici, ki ni mogla
biti zlobna. To je bila res super igrica, saj smo jo zaigrali kar enajstkrat. Prvič smo
tudi sodelovali na Srečanju otroških gledaliških skupin v Novi Gorici.
Sledilo je obdobje "lenobe v gledališki skupini", kajti z mojim zdravjem ni
bilo vse v redu.
V šolskem letu 94/95 smo spet poprijeli za delo. Odločili smo se, sedaj že z novo
skupino "gledališčnikov", za priredbo Bevkovega bontona Spodobno se obnašaj.
Igrico smo seveda večkrat zaigrali in tudi sodelovali na Srečanju.
Naše želje so rastle, želeli smo še več, tako smo se odločili za igrico Štirje
fantje muzikantje.Tu pa ni šlo le za igranje, saj smo igro združili z živo glasbo.
Sledili so seveda nastopi in tudi Srečanje.
 V lanskem šolskem letu smo spet pripravili igrico,
tokrat smo se odločili za Gledališče živalskega vrta. Šestkrat smo se predstavili na
šoli, spet sodelovali na Srečanju otroških gledaliških skupin v Novi Gorici,
sodelovali na državnem srečanju skupin na Vrhniki in igrico posneli za TV Primorka.
Pregovor sicer pravi, da je lastna hvala, cena mala, toda lahko vam zaupam, da smo bili
kar uspešni.
Tudi v letošnjem šolskem letu smo začeli z delom že v oktobru.Čare gledališkega dela
je pripravljeno spoznavati kar petnajst učencev.Vsi, razen treh, ki so učenke 8.a
razreda, so učenke in učenci 8.b razreda. Pripravljamo namreč pubertetniško srhljivko
Lahko noč, hudoba. In kaj
naj rečem še za konec ?
Rada delam z mladimi, lepo mi je v njihovi družbi, veliko se od njih naučim. Zato jih
spoštujem, saj je življenje velik daj dam.
Mentorica: Dea Susič, Solkan,
december l997
|
