V krasnem majskem dnevu smo se 7c odpravili na obisk v Solkan. Veselili smo se temu, ker smo vedeli, da bomo spoznali vse naše partnerje, njihovo šolo in sam Solkan, o katerem smo veliko slišali.

Čisto na začetku poti nas je zalil hladen tuš – strogi šofer nas ni nič pustil in je ves čas nekaj zahteval. Pa še nesreča je bila na cesti, da smo padli v gnečo. Potem se je odprlo in prav kmalu smo se peljali po čudoviti pokrajini Primorske.

Pred šolo si nas pričakali učitelji in učenci v špalirju. Počutili smo se tako pomembne. Ogledali smo si razstavo, ki so jo pripravili prvošolčki ob 150. obletnici OŠ Solkan. Videli smo lutke, oblečene v stara oblačila, stare klopi in stare zvezke in šolski pribor – zelo poučno.

Potem smo dobili malico – slastne primorske češnje in jagode, kar sline so se nam pocedile. Potem smo si ogledali prireditev, ki so jo za nas pripravili učenci 8c. Imela je naslov Beseda. Zanimivo nam je bilo, kako se Solkanci veliko bolj zavedajo pomena slovenščine in kako ponosni so, da govorijo slovensko in da so Slovenci. Mogoče bi se morali tudi mi zgledovati po njih. Tudi lepo so zaplesali, oblečeni v stara oblačila, ko so nam predstavljali Povodnega moža. In kako lepo so zapeli, da je pesem segla kar v srce. Vsi so se potrudili tudi pri deklamacijah različnih slovenskih pesmi. Tudi Power Point z različnimi slikamo so vključili v predstavitev in tako lepo zaokrožili v celoto. Bravo, Solkanci!

Šli smo v telovadnico in se razdelili v skupine. Po navodilih smo iskali skriti zaklad – skrinjice z bomboni. Bombone smo takoj pojedli, skrinjice pa pospravili, da jih odnesemo v Ljubljano. V telovadnici smo se tudi igrali stare otroške igrice. Dirkali smo naokrog, Tudi učiteljica Viljenka je hitro tekla. Ogledali smo si šolo: terarij, učilnico za angleščino, tehniko in knjižnico, kjer nam je prijazna knjižničarka tako lepo predstavila delo v njihovi knjižnici.

Potem smo imeli kosilo, ki je bilo obilno. Stregli so nam njihovi učenci v jedilnici, ki je bila lepo pripravljena: pogrnjeni prti in pripravljen pribor. Kako je to prijazno. Prav potrudili so se, da bi delovali kot pravi natakarji. In tudi so. Tako smo se najedli, da smo mislili, da bomo počili. In tudi pri kosilu so bile češnje.

Učenci so nas popeljali po Solkanu. Ogledali smo si palačo, cerkev, solkansko čitalnico in Solkanski most. Vse so nam lepo povedali – o zgodovini in pomenu teh spomenikov. Če si poslušal, je bilo zanimivo, toda kaj, ko nismo prav vsi poslušali – bilo je vroče in smo komaj čakali, da se osvežimo. Solkanski most čez Sočo je prav impresiven: visok čez reko, ki se vsa zelena vije med bregovi. Tako lepo naravo imajo.

Šli smo do Soče. Tako lepo barvo ima. Slišali smo, kako je nevarna in hladna, polna vrtincev. Pred kratkim se je nekdo utopil v njej. Nekateri med nami so si zmočili noge. Brrrr, res je hladna, ta lepa Soča. V senci dreves smo se pogovarjali o koncu šolskega leta, o tem, kaj smo delali v tem šolskem letu. Ugotovili smo, da vsi želimo isto: konec šolskega leta.

Pri Soči so nam prinesli malico in šli smo na sladoled, ki nam je tako teknil v tej vročini. Skupaj smo ga pojedli, potem smo se poslovili in šli na avtobus. Žal nam je bilo, da smo se morali posloviti, toda vedeli smo, da bodo kmalu prišli v Ljubljano in da bomo spet skupaj.

Za nami je bil lep dan. No, ja, morali smo še priti do Ljubljane, saj veste, šofer. Toda, v spominu nam bo ostala prijaznost solkanskih učencev in učiteljev, njihova prijazna šola, prireditev, lepo mesto, Soča in sladoled. Hvala za lep dan.

Teo