Na prvi dan pomladi smo se odpravili v Ljubljano na prvo skupno srečanje z našimi slovenskimi partnerji iz Ljubljane.

V Ljubljano smo se odpravili že ob 7.00 zjutraj in pršili še pred deveto. Z odprtimi rokami so nas sprejeli. Najprej smo se pogovorili z dežurno učenko, ki nas je peljala do učiteljice Đuljane. Zmotili smo jo ravno, ko je imela razred s kontrolkami. Nato smo spoznali naše partnerje. Razkazali so nam celo šolo. Različne razrede, celo najbolj sodobno opremljen razred. Nisem mogla verjeti svojim očem prav vsaka reč je bila avtomatska oz. na gumbke. Ta razred je bil učilnica geografije. Tam so tudi nas, Solkance zamenjali za Sudance. Le od kje njim to? Pa tudi angleščina jim ni šla od rok v učilnici geografije.

Nato smo se srečali s celim razredom. Zelo so bili prijazni njihova razredničarka pa tudi. Zelo mi je bila všeč, takšna simpatična oseba. Z zelo zanimivo igrico smo se spoznali. Moram priznati da naši partnerji so zelo odlični peki. Pripravili so nam piškote in tudi torto. Zelo je bilo okusno. Tam smo jim tudi predstavili na kratko Solkan in našo šolo, čeprav le na fotografijah. Naslednjo uro smo se posvetili našemu projektu. Vstopili smo v spletno učilnico MAJ. Izmenjevali smo si različna mnenja na forumu in odprli nov forum narečnih izrazov. Bilo je prav zabavno. Nato pa so nas popeljali v kuhinjo kjer so nas pogostili kot kralje. Počutili smo se malce čudno, pa vendar. Kosilo je bilo odlično.

Nato so nas popeljali na kratek sprehod po Ljubljani. Predstavili so nam različne znamenitosti. Ogledali smo si NUK, križanke, še zadnje ostale vrtičke v Ljubljani,čeprav so bili pod snežno odejo. Dan je bil prekrasen. Spoznali smo veliko prijaznih ljudi. Imeli smo se zelo dobro in upam da bomo  to še ponovili, ko bodo prijatelji prišli k nam.

Pogrešamo vas. 

Kristina Batič 

Na prvi pomladni dan smo se ob 7h zjutraj (sicer še precej zaspani) odpravili s kombijem v Ljubljano, da bi obiskali naše sovrstnike iz OŠ Trnovo. Z njimi namreč sodelujemo v projektu Maj.

 Med vožnjo smo se pogovarjali in ponavljali našo predstavitev, najbolj važno pa je, da smo bili dobre volje. Po nekaj več kot uri vožnje smo prispeli in si ogledali šolo, ki je (po mojem) veliko bolj zanimiva od naše in tudi precej boljše opremljena. Med sprehajanjem po šoli smo si ogledali učilnice slovenščine, računalniško učilnico, učilnice nižjih razredov, telovadnice, zares ogromno jedilnico, najzanimivejša pa je bila učilnica geografije, v kateri je bilo vse ''na daljinca'' – od zaves pa do platen za projekcije. Mi smo bili seveda navdušeni, enotni pa smo bili tudi v tem, da bi taka učilnica prišla zelo prav učiteljici geografije, gospe Vidmar. Ko smo končali z ogledom, smo odšli v matično učilnico 7.c razreda, kjer smo se z igro med sabo bolje spoznali. Bilo je zabavno, ampak kmalu je bil čas za našo predstavitev Solkana. Bilo je prisotne nekaj nervoze, vendar smo (mislim, da) predstavitev mojstrsko ''zvozili''. Sledila je pogostitev z domačo torto in piškoti, ki so jih v slogu kuharskih mojstrov spekli učenci in učenke 7.c. Čas je potekel in po načrtovanem urniku smo odšli v računalniško učilnico, kjer smo novim prijateljem pokazali, kako se dela v spletni učilnici, jim naročili, naj se predstavijo, pisali smo seveda mnenja o projektu in hkrati tudi mesecu z istim imenom, ...

Bilo je zelo zanimivo in kaj kmalu je bil čas za kosilo, ki je bilo vsaj zame preveliko. Če mene vprašate, bi imel vse te hrane dovolj za en teden. Nato smo se siti odpravili na ogled Ljubljane, ki je bil poučen in zanimiv. Videli smo najrazličnejše zanimivosti, od Plečnikove hiše pa vse do znamenith Križank. Presenitil me je ''turistični vodič'' iz 7.c (sicer si nisem zapomnil, kako mu je bilo ime), ki si je zapomnil vse podatke do potankosti, zato pa si je lahko drugi ''vodič'' Teo privoščil namesto razlage – kepanje. Seveda pa se po Ljubljani nismo obirali sami, ampak nas je spremljala gospa knjižničarka. Po ogledu smo prišli nazaj v šolo, in ker je bila ura že nekaj čez dve, smo se morali posloviti in oditi proti domu. Kombi je že čakal in kmalu smo se odpravili proti Solkanu, kamor smo prispeli po dobri uri vožnje.

Srečanje mi je bilo zelo všeč, ker smo se kaj novega naučili, spoznali nove prijatelje, pa še zabavno je bilo. Seveda ne smem pozabiti omeniti, da mi je bil dan všeč, ker nismo imeli pravega pouka J. Upam, da se bomo še čim večkrat tako dobili in malce poklepetali.

Luka Pavlin, TJA 8/3

Po ogledu šole so nas popeljali še v njihov razred, kjer smo se končno seznanili s celotnim razredom.

Da bi se z njimi bolje spoznali smo se igrali igrico, pri kateri je nekdo opisal svojega prijatelja, ostali pa so morali uganiti kdo to je. Zares zabaven način da spoznaš novega prijatelja.

Ko smo se vsi dodobra spoznali smo uredniki OŠ Solkan pričeli s predstavitvijo naše šole s pomočjo Power Pointa. Vsak izmed nas je povedal nekaj informacij o šoli, njen izgled pa smo jim poskušali približati še s fotografijami.

V zameno za njihovo vljudnost in topel sprejem smo jim podarili leseno pručko, ki predstavlja Solkan, saj je naš kraj zelo znan po mizarjih. Za učence pa smo prinesli tudi nekaj bonbonov s katerimi smo se na koncu posladkali kar vsi. Nismo pa bili edini, ki smo pripravili sladko presenečenje, tudi oni so se potrudili, saj so kar sami spekli piškote in torto. Vse je bilo izvrstno. Vse pohvale kuharju.

Potem pa je bil že čas, da smo skupaj z uredniki OŠ Trnovo odšli v računalniško učilnico, da bi jih podrobneje seznanili s spletno učilnico Joomla.

Tina in Špela

Opisala vam bom sredo, 21. marca 2007, ko smo se nekateri učenci uredniki z učiteljico Viljenko Šavli odpravili proti Ljubljani.

Ob 7. uri zjutraj smo s kombijem zapustili šolo. Ko smo prišli do OŠ Trnovo, smo izstopili in se odpravili proti vhodu v šolo. Ob vstopu nas je prijazno sprejela dežurna učenka in nas odpeljala do učilnice učiteljice Julijane, koordinatorice projekta MAJ. Počakali smo jo pred vrati učilnice, kjer smo klepetali o njihovi šoli. Imela je veliko nadstropij, kjer je bilo ogromno izdelkov učencev. Najprej smo se uredniki iz Solkana in Ljubljane skupaj zbrali v računalniški učilnici, kjer smo se tudi spoznali. Nato smo spoznali tudi razredničarko 7.c, našega partnerskega razreda. 7 učencev nam je razkazalo celotno šolo in lahko smo vstopili v vse učilnice. Najbolj mi je ostala v spominu geografska učilnica; večino stvari je imela namreč na daljinsko upravljanje (zavese, zemljevidi,…). Ravno takrat so imeli pouk 9. razredi, ki so nas zamenjali celo za Sudance… :-) Vse učilnice so bile odlično opremljene in imele so lep razgled. Na šolskih hodnikih je bilo tudi nekaj plakatov, kjer so učenci lahko svobodno risali. Pozneje smo se zadržali v učilnici 7.c razreda, kjer smo Solkanci Ljubljančanom v Power Pointu predstavili Solkan, še prej pa smo se predstavili pred celim razredom. Nekateri učenci so nam pripravili tudi slastne piškote in torto. Imeli smo se odlično. Ujeli smo se čudovito, saj smo se med seboj kar hitro začeli pogovarjati. J Kmalu je bil čas kosila. Dobili smo ogromno kosilo, ki ga je bilo zelo težko pojesti. Čakala nas je tudi sladica, ki sem jo komajda spravila vase. :-) Kosilo je bilo odlično, po njem pa so nas učenci v spremstvu šolske knjižničarke peljali na sprehod po trnovskemu delu Ljubljane. Videli smo veliko starih objektov, npr. cerkve, NUK, Prešernov spomenik,… Edino, kar mi v tem dnevu ni povsem ugajalo, je bil mraz. Ko smo se sprehajali po ulicah, je bilo ob cestah veliko snega, kar je bilo zelo neprimerno za mesec marec, a bilo je vseeno čudovito! :-)

Ta dan je zame minil zelo hitro in upam, da bo takih dni še veliko. Že se veselim, da bodo tudi partnerji videli naš čudovit kraj, Solkan!

Nastja Humar, 8.a (TJA83)

Potem, ko smo v osnovni šoli Trnovo pojedli kosilo, smo se skupaj s knjižničarko in učenci iz OŠ Trnovo odpravili na izlet po Ljubljani. Ker je bilo mesto zasneženo in ni bilo prav toplo, smo si oblekli bunde. Med potjo smo videli veliko lepih zgradb in njihovi učenci so nam skoraj za vsako od njih povedali, kdaj in zakaj je bila zgrajena. Šli smo skoraj po celi Ljubljani, mimo NUK-a in Križank, potem smo si ogledali še Prešernov spomenik in relief Ljubljane. Ker pa smo imeli zelo malo časa, smo se kmalu morali obrniti nazaj proti šoli. Na poti nazaj smo se pogovarjali o računalniških igricah in si pravili vice. Z ljubljanskimi učenci smo se dobro razumeli, saj so vsi bili zelo prijazni. Ko smo prispeli nazaj v šolo, smo v računalniški učilnici pobrali vsak svoje stvari in se poslovili od Ljubljančanov. Spravili smo se v kombi in se počasi odpravili proti domu. Naš obisk Ljubljane mi je bil zelo všeč in upam, da ga bomo še kdaj ponovili.