GRAD RAČE - CASTLE RAČE - SCHLOSS RAČE Grad Rače (Kranichsfeld) je med letoma 1528 in 1533 pozidal ptujski meščan Gregor Regall iz prvotnega dvora, omenjenega leta 1403. Zadnji lastnik je bila rodbina Bachler z Dunaja. Zgornja razglednica je iz leta 1902. Grad Rače (Kranichsfeld) leži sredi istoimenskega trga južno od Maribora. V prvi polovici 16. stoletja, ko so ga med letoma 1528 in 1533 pozidali, je bil obdan z visokim nasipom (v njem je bil zidan vhod s portalom, jarek pa je premoščal mostiček) in zavarovan še z vodnim jarkom, ki ga je obtekal z vseh strani. Morda je tam že v 14. stoletju stal dvor, saj je leta 1329 omenjen vitez Fridreich von Raetz, leta 1403 pa dvor (hof ze Raycz). Vas je omenjena že leta 1240 (villa Rats). Med lastniki so bili ptujski meščan Gregor Regall (pred letom 1542), v začetku 17. stoletja, ko so v obdobju protireformacije Regalli pobegnili na Švedsko, baron Offo Teuffenbach, leta 1628 ga je kupil baron Erazem Trebniški s Štatenberga in Švarcenštajna pri Velenju, le dve leti je grad imel grof Ivan Erazem Tattenbach (Rače je kupil leta 1669), potem pa srečamo še Boštjana Haydta pl. Haydtegga (od leta 1671), barona Jožefa Ludvika Werdenberga (od leta 1723), Gottfrieda Rainerja pl. Lindenbühla (Rače je kupil leta 1814), Karla pl. Denikeja (1824), Terezijo Straff (od leta 1884), inž. Jožefa Kalasa (Kalascha) z Dunaja, od leta 1898, ko ga je kupil tovarnar Vincenc Bachler, do konca druge svetovne vojne pa je grad imela rodbina Bachler. V drugi polovici 19. stoletja je bila v novejšem delu gradu tovarna za kavne nadomestke. V donedavna zanemarjenem, pred časom pa lepo obnovljenem poslopju so stanovanja in sedež občine ter krajevne skupnosti. Zadnje predelave je grajska stavba doživela konec 19. stoletja, ko je Kalas podrl severno krilo novejšega dela grajske stavbe, odstranil četverokotni obrambni stolp na severozahodnem vogalu, zasul obrambni jarek in tam uredil lep park, na južni strani gradu pa ribnike; leta 1915 pa so Bachlerji prezidali trinadstropni osrednji stolp (morda se v njegovem pritličju skrivajo ostanki prvotnega dvora). Prvotnemu renesančnemu štiritraktnemu enonadstropnemu poslopju so kmalu prizidali še dodatna poslopja in stolpe, tako da je nastal velik grajski kompleks, sestavljen iz dveh polovic. Mlajši (vzhodni) del gradu je iz prve polovice 17. stoletja in ga zamejujeta okrogla dvonadstropna vogalna stolpa, opasana z močno polkrožno kordonsko palico, v njem je tristrano sklenjena grajska kapela Janeza Nepomuka, in se odpira v nekdanji grajski park. Starejša polovica (iz prve polovice 16. stoletja), v kateri so stanovanja in gospodarski prostori, pa je opremljena z arkadnimi hodniki, nastalimi v baročni dobi. Nekoč so notranje dvorišče na treh straneh obtekali dvoetažni arkadni hodniki, sedaj so arkade, razen v nadstropju zahodnega trakta, kjer slonijo na toskanskih stebrih, zazidane in predrte z okni in vrati. Pritlični prostori so obokani in služijo kot kleti. Iz starejšega dela gradu (v njem se skriva prvotni dvor) vodi pod mogočnim stolpom obokan prehod v novejšo polovico grajske stavbe. Tudi tu so arkade zazidane in jih predirajo okna, vogal ostanka severnega krila pa poudarja okrogel neobaročen pomolni stolpič. Osrednji stolp in razgibani vzhodni del starejše polovice gradu krasi vogalna rustika, stolp je bil do druge svetovne vojne pokrit s šotorasto streho, na vseh straneh pa so v atičnih nastavkih bile kar štiri ure. V najstarejšem (zahodnem) delu stavbe je ohranjenih več gotskih in renesančnih polkrožno sklenjenih portalov, strelnih lin in starejših oken, v svečani dvorani (t. i. »bela dvorana«) je ohranjena lepa baročna štukatura. Še do začetka 19. stoletja je bila v gradu tudi viteška dvorana, v kateri je grof Erazem Tattenbach z grofoma Nikolo Zrinjskim in Krstom Frankopanom koval zaroto proti cesarju. (Povzel Rolando Lašič (Sto gradov na
slovenskem,(Ivan Jakič),
|
|