Iz popisa leta 1830, ki je služil v vojaške namene, izvemo, da so se ljudje takrat največ ukvarjali s kmetijstvom. Pridelovali so žita, krompir, repo, zelje, stročnice in druge pridelke za lastno oskrbo, nekaj pa so jih prodajali na trgih v Kamniku, Kranju in Ljubljani. Še po drugi svetovni vojni so polja obdelovali samo z vprežno živino, na ravnini največ s konji, na revnejših kmetijah pa z volmi in kravami, ki so jih sicer imeli za prirejo mesa in pridelavo mleka. Prvi traktorji so se na njivah pojavili po drugi svetovni vojni, predvsem z nastankom velikih družbenih posestev. Država je po letu 1961 z raznimi pritiski kmetom odvzela obdelovalno zemljo in jo združila v velika kmetijska posestva. Izguba polj za domačine niti ni bila tako boleča, saj so bile ugodne možnosti za zaposlitev v bližnjih industrijskih obratih. Tako se je delež kmečkega prebivalstva zelo hitro zmanjšal. Po vojni je kmetijstvo zaposlovalo okrog 40 % aktivnega prebivalstva, leta 1991 pa manj kot 3 % (povprečno 1,9 %). Najmanj zaposlenih v kmetijstvu je v Spodnjih Jaršah (0,7 %) in Zgornjih Jaršah (0,9 %), največ pa na Rodici (3,5 %) in Srednjih Jaršah (3,4). V vseh naseljih je v kmetijstvu zaposlenih manj aktivnega prebivalstva, kot je slovensko povprečje (4,3 % leta 1993).