MOTNJE POZORNOSTI S HIPERAKTIVNOSTJO (ALI BREZ HIPERAKTIVNOSTI) [1]

 

 

 

 

Izraz motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti) se uporablja za označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi: zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost in težnja k prehajanju od ene dejavnosti k drugi, ne da bi bila katera koli od teh dejavnosti dokončana, skupaj z dezorganizirano, slabo usmerjeno in pretirano dejavnostjo.

 

Vzroki motenj so v nevrokemičnih posebnostih (zlasti v delovanju nevrotransmiterjev), ki vplivajo na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo pretirano, brezciljno dejavnost (hiperaktivnost), odkrenljivo pozornost ali impulzivnost. Težave so lahko zelo raznovrstne, odvisno od prisotnosti ali različnih kombinacij značilnih simptomov (hiperaktivnost, odkrenljiva pozornost, impulzivnost) in vzajemnega delovanja različnih bioloških in psihosocialnih dejavnikov (težave v okolju lahko vzdržujejo ali zaostrujejo moteče in neučinkovito vedenje otrok z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti).


 

ZNAČILNOSTI IN PREPOZNAVANJE OTROK Z MOTNJO POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI

 

 

 

Učenci z motnjo pozornosti niso vedno tudi hiperaktivni. Učenci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti imajo pogosto, ne pa vedno tudi specifične učne težave. Hiperaktivni (impulzivni) otroci zahtevajo, da se jim takoj posveti pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo, slabo predvidijo posledice svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne kontrolirajo svojih izdelkov ipd. So učno manj uspešni in imajo slabo samopodobo.


 

Slabša pozornost ima največji vpliv na težave pri:

-         poslušanju in pomnjenju informacij;

-         zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje);

-         dokončanju nalog;

-         prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);

-         organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;

-         izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog).

 

Hiperaktivnost se najbolj značilno kaže v:

-         gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju med poukom);

-         pretiranemu gibanju (npr. prekomernem tekanju);

-         stalnem, nezaustavljivem govorjenju.


 

PRIPOROČILA PRI UČENJU IN NUDENJU POMOČI

 

 

 

Pri učenju in nudenju pomoči učencu z motnjo pozornosti s hiperaktivostjo ali brez hiperaktivnosti je zelo pomembno:

 

-         organizirano, strukturirano okolje z jasno izraženimi pravili;

-         bližina starša, učitelja, ki mu predstavlja model;

-         omogočati miren kotiček, v katerem učenec samostojno in proč od motečih dejavnikov rešuje naloge;

-         omogočati očesen kontakt, ko mu posredujemo pomembne informacije;

-         da proces učenja poteka zanimivo in smiselno, je treba otroku na zanimiv način posredovati informacije (vključiti slikovno gradivo, gibalne dejavnosti, menjavanje višine glasu …);

-         informacije morajo biti kratke in razumljive;

-         prilagoditi obseg nalog (domačih nalog) učenčevi sposobnosti pozornega sledenja (do 20 minut je max. sledenje), potem narediti kratek gibalni premor ali pa naloge razdeliti na posamezne dele oziroma korake;

-         navajati učenca na samokontrolo;

-         nuditi takojšnje informacije;

-         veččutno učenje in posredovati vprašanja po več čutnih poteh (npr. po vidni, slušni poti);

-         učenje strategij pomnjenja;

-         vključiti več učnih in tehničnih pripomočkov (slike, računalnik …);

-         poklicati učenca po imenu, ko ga nekaj vprašamo;

-         organizirati več odmorov in usmerjenega gibanja za učenca, ki ima tovrstne težave;

-         preprečiti učenčeve vedenjske težave (npr. postavitev jasnih pravil, ki se jih držimo; spremljanje domačih nalog; kontrola vedenja tudi med odmorom, ki ga ima učenec v šoli ali doma; preprečevanje situacij, ki pripeljejo do nemira; ne zmerjati učenca pred drugimi);

-         izboljšati učenčevo samopodobo, kar dosežemo z razumevanjem njegovih težav, z realnimi pohvalami dobro opravljenega dela in dobrega rezultata, lovljenjem uspehov, s pogostimi razgovori z učencem in starši, z iskanjem učinkovitih strategij učenja.


 

Viri:

-         Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo – Primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Zavod RS za šolstvo, 2008.

-         Kesič Dimic, K. (2008) ADHD, ALI DEKLICE HITIJO DRUGAČE, Društvo Bravo.

-         Strokovna skupina za pripravo koncepta dela z učenci z učnimi težavami, KONCEPT DELA UČNE TEŽAVE V OSNOVNI ŠOLI, osnutek; november 2005, Ministrstvo za šolstvo in šport.

-         Passolt, M. (2002) HIPERAKTIVEN OTROK: PSIHOMOTORIČNA TERAPIJA, Zveza Sožitje.

-         Sindrom AD(H)D - Attention Deficit (Hyperactivity) Disorder (Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo – Primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Zavod RS za šolstvo, 2008).

 

Zapisala Melita Mihevc

 

 

Povezave:

http://www.drustvo-bravo.si/

http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/ministrstvo/Publikacije/Navodila_Primanjkljaji_podrocja_ucenja.pdf

 

 

 

   

 



[1] Sindrom AD(H)D  - Attention Deficit (Hyperactivity) Disorder