MOTNJE POZORNOSTI S HIPERAKTIVNOSTJO (ALI BREZ
HIPERAKTIVNOSTI) [1]
Izraz motnje
pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti) se uporablja za
označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi: zgodnji nastanek
(navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri
dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost in težnja k prehajanju od ene
dejavnosti k drugi, ne da bi bila katera koli od teh dejavnosti dokončana,
skupaj z dezorganizirano, slabo usmerjeno in pretirano dejavnostjo.
Vzroki motenj so v
nevrokemičnih posebnostih (zlasti v delovanju nevrotransmiterjev), ki vplivajo
na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo pretirano, brezciljno dejavnost
(hiperaktivnost), odkrenljivo pozornost ali impulzivnost. Težave so lahko zelo
raznovrstne, odvisno od prisotnosti ali različnih kombinacij značilnih
simptomov (hiperaktivnost, odkrenljiva pozornost, impulzivnost) in vzajemnega
delovanja različnih bioloških in psihosocialnih dejavnikov (težave v okolju
lahko vzdržujejo ali zaostrujejo moteče in neučinkovito vedenje otrok z motnjo
pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti).
ZNAČILNOSTI IN PREPOZNAVANJE OTROK Z MOTNJO POZORNOSTI
IN HIPERAKTIVNOSTI
Učenci z motnjo
pozornosti niso vedno tudi hiperaktivni. Učenci z motnjo pozornosti s
hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti imajo pogosto, ne pa vedno tudi
specifične učne težave. Hiperaktivni (impulzivni) otroci zahtevajo, da se jim
takoj posveti pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko
čakajo, da pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo,
slabo predvidijo posledice svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne
kontrolirajo svojih izdelkov ipd. So učno manj uspešni in imajo slabo
samopodobo.
Slabša pozornost
ima največji vpliv na težave pri:
-
poslušanju in pomnjenju informacij;
-
zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost,
vztrajanje);
-
dokončanju nalog;
-
prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);
-
organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;
-
izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari,
pozabljanje nalog).
Hiperaktivnost se
najbolj značilno kaže v:
-
gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju
med poukom);
-
pretiranemu gibanju (npr. prekomernem tekanju);
-
stalnem, nezaustavljivem govorjenju.
PRIPOROČILA PRI UČENJU IN NUDENJU POMOČI
Pri učenju in
nudenju pomoči učencu z motnjo pozornosti s hiperaktivostjo ali brez
hiperaktivnosti je zelo pomembno:
-
organizirano, strukturirano okolje z jasno izraženimi
pravili;
-
bližina starša, učitelja, ki mu predstavlja model;
-
omogočati miren kotiček, v katerem učenec samostojno in proč
od motečih dejavnikov rešuje naloge;
-
omogočati očesen kontakt, ko mu posredujemo pomembne
informacije;
-
da proces učenja poteka zanimivo in smiselno, je treba
otroku na zanimiv način posredovati informacije (vključiti slikovno gradivo,
gibalne dejavnosti, menjavanje višine glasu …);
-
informacije morajo biti kratke in razumljive;
-
prilagoditi obseg nalog (domačih nalog) učenčevi sposobnosti
pozornega sledenja (do 20 minut je max. sledenje), potem narediti kratek
gibalni premor ali pa naloge razdeliti na posamezne dele oziroma korake;
-
navajati učenca na samokontrolo;
-
nuditi takojšnje informacije;
-
veččutno učenje in posredovati vprašanja po več čutnih poteh
(npr. po vidni, slušni poti);
-
učenje strategij pomnjenja;
-
vključiti več učnih in tehničnih pripomočkov (slike,
računalnik …);
-
poklicati učenca po imenu, ko ga nekaj vprašamo;
-
organizirati več odmorov in usmerjenega gibanja za učenca,
ki ima tovrstne težave;
-
preprečiti učenčeve vedenjske težave (npr. postavitev jasnih
pravil, ki se jih držimo; spremljanje domačih nalog; kontrola vedenja tudi med
odmorom, ki ga ima učenec v šoli ali doma; preprečevanje situacij, ki
pripeljejo do nemira; ne zmerjati učenca pred drugimi);
-
izboljšati učenčevo samopodobo, kar dosežemo z razumevanjem
njegovih težav, z realnimi pohvalami dobro opravljenega dela in dobrega
rezultata, lovljenjem uspehov, s pogostimi razgovori z učencem in starši, z
iskanjem učinkovitih strategij učenja.
Viri:
-
Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z
dodatno strokovno pomočjo – Primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Zavod
RS za šolstvo, 2008.
-
Kesič Dimic, K. (2008) ADHD, ALI DEKLICE HITIJO DRUGAČE,
Društvo Bravo.
-
Strokovna skupina za pripravo koncepta dela z učenci z
učnimi težavami, KONCEPT DELA UČNE TEŽAVE V OSNOVNI ŠOLI, osnutek; november
2005, Ministrstvo za šolstvo in šport.
-
Passolt, M. (2002) HIPERAKTIVEN OTROK: PSIHOMOTORIČNA
TERAPIJA, Zveza Sožitje.
-
Sindrom AD(H)D - Attention Deficit (Hyperactivity) Disorder
(Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno
pomočjo – Primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Zavod RS za šolstvo,
2008).
Zapisala Melita Mihevc
Povezave: