DISLEKSIJA
Specifične motnje branja in pisanja poimenujemo
tudi z izrazom specifične bralno-napisovalne motnje, legastenija ali z, v
zadnjem času vse bolj uveljavljenim izrazom, disleksija. Motnje so lahko komaj zaznavne ali pa močno izražene.
Težave otrok z disleksijo se odražajo na področjih in pri dejavnostih, ki
zahtevajo prevajanje in ravnanje s simboli (branje, pisanje, matematika,
glasba).
Disleksija je notranje (nevrofiziološko) pogojena motnja, ki jo spremljajo motnje
oz. posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja. Gre za motnjo, pri kateri gre
za skupek simptomov, ki se pojavljajo pri približno 10 odstotkih povprečno ali
nadpovprečno inteligentnih otrok.
Možganska zgradba in živčne povezave, ki so
potrebne za procesiranje informacij, se pri osebah z disleksijo namreč lahko
razvijajo drugače. Moteni so procesi predelovanja posameznih jezikovnih
informacij, kar povzroča težave pri prepoznavanju posameznih glasov in težave s
sintetiziranjem, analiziranjem ter odstranjevanjem glasov in drugih enot
govornega toka. Vse to pa ne pomeni, da
imajo ti otroci v primerjavi z vrstniki manjši potencial za učenje, pač pa da
se učijo drugače, kar od njih zahteva več truda. Motnje z leti ne izginejo, so vseživljenjske;
je pa pri osebah z disleksijo pogosto opaziti nadarjenost, ki se lahko kaže v
odličnem vizualnem predstavljanju, ustvarjalnosti ali inovativnosti.
Znake disleksije lahko opazimo že v predšolskem
obdobju. Čim več naštetih oblik vedenja ima predšolski otrok, tem verjetneje se
bo v šoli spopadal s težavami opismenjevanja (T. Žerdin, 2003):
Ø Otrok začne pozno govoriti, pozneje kot večina
drugih otrok začne izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari ter oblikovati
povedi.
Ø Nekatere glasove
(najpogosteje sičnike in šumnike) dlje časa izgovarja popačeno, zamenjuje
samoglasnike a in e ter o in a.
Ø V nekem obdobju lahko
začne otrok močno jecljati, kar mine samo po sebi ali pa se ponovi.
Ø Poslušanje zgodb ga ne
zanima, lahko pa ga za dlje časa pritegne gledanje televizije ali druga lastna
dejavnost.
Ø Je pozabljiv.
Ø Počasi se odziva na
določene naloge.
Ø Knjige ga ne zanimajo.
Ø Ne zanima se za črke, ne
sprašuje, kako se kakšna črka imenuje ali kaj kje piše.
Ø Ne preizkuša se v
prerisovanju črk.
Ø Nespretno uporablja
pisalo.
Ø Dolgo časa dela se ne ve,
ali je otrok desničen ali levičen.
Ø Težave ima pri nalogah,
ki zahtevajo finomotorične spretnosti (zavezovanje vezalk).
Ø Hitro se naveliča
dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost, usmerjeno pozornost; lahko pa dolgo
vztraja pri kakšni gibalni dejavnosti.
Ø Pri dejavnosti, ki ga
pritegne, se ne utrudi, pri drugih pa zelo hitro obnemore.
Starši takšno vedenje v predšolskem obdobju velikokrat
prezrejo, zato se težave odkrijejo šele v šoli, takrat, ko bi se moral otrok
naučiti brati in pisati, pa mu to povzroča precejšnje težave. Motnjam pri
branju in pisanju so pridruženi še pomanjkanje pozornosti, težave pri delu s
simboli, slaba jezikovna razvitost, dezorientacija, motnje v doživljanju časa
in prostora ter slabo pomnjenje zaporedij.
Vsak otrok z disleksijo ima drugačne simptome,
zaradi česar je motnjo včasih težko prepoznati. Psiholog Gavin Reid navaja
nekaj specifičnih značilnosti zanje na posameznih področjih (iz Učenci s specifičnimi
učnimi težavami, str. 22, 23):
Govor
Ø zamenjevanje podobnih
glasov;
Ø slaba izgovorjava;
Ø težave pri povezovanju
glasov v besede;
Ø slabo zavedanje rime;
Ø slabe slovnične
strukture;
Ø težave pri poimenovanju.
Črkovanje
Ø težko si zapomnijo
pravila črkovanja;
Ø pri črkovanju delajo
fonološke napake (npr. »k« namesto »g«);
Ø črke niso v pravilnem
zaporedju;
Ø nedosledna raba
nekaterih črk s podobnimi glasovi (npr. »s« in »z«);
Ø težave s končnicami
(npr. »u« namesto »l«);
Ø zamenjevanje ali
spuščanje samoglasnikov;
Ø težave pri besedah z
dvojnimi soglasniki ali dvojnimi samoglasniki (npr. oddaja, priimek).
Branje
Ø težave pri prepoznavanju
glasov v besedah;
Ø težave s pravilnim
zaporedjem glasov in številk v besedah;
Ø zamenjava besed med glasnim
branjem (npr. prebere miza namesto zima; kolomotiva namesto lokomotiva);
Ø težave pri ustvarjanju
rim, težko si zapomnijo rime in njihovo zaporedje;
Ø lahko imajo težave, ko
želijo izgovoriti posamezne glasove v besedi;
Ø obračajo, izpuščajo ali
dodajajo črke;
Ø pri branju se »izgubi«;
Ø težave z navajanjem
zaporedja črk v abecedi;
Ø težave pri izgovarjanju
večzložnih besed;
Ø slabše veščine
prepoznavanja besed;
Ø branje je običajno
počasno, neritmično, zatikajoče;
Ø odpor do branja;
Ø razumevanje prebranega
besedila je običajno boljše kot branje posamezne besede.
Pisanje
Ø včasih neobičajna drža
pri sedenju ali neobičajen prijem pisala;
Ø počasno pisanje;
Ø odpor do pisanja
daljšega besedila;
Ø nedosledna raba velikih
in malih začetnic;
Ø nedosleden stil pisanja;
Ø težave pri pomnjenju
pravopisnih pravil.
Spomin
Ø slab kratkoročni spomin
(npr. težko si zapomnijo sezname podatkov);
Ø slab dolgoročni spomin,
ki je lahko posledica slabe pozornosti med učenjem ali slabih organizacijskih
strategij.
Organizacija
Ø slabe organizacijske
strategije pri učenju;
Ø slabo načrtovanje
urnikov, organiziranja pripomočkov, potrebščin, ki so potrebne za učenje.
Gibanje
Ø slabša koordinacija;
Ø pogosto spotikanje,
padanje, zaletavanje v pohištvo v razredu.
Poznavanje težav otrok z disleksijo nam omogoča
zgodnejšo diagnozo. Če težave odkrijemo dovolj zgodaj, lahko ustrezno ukrepamo
in na razvoj vplivamo z ustrezno obravnavo ter tako preprečimo hujše posledice.
Zavedati se moramo, da otrok, ki je sicer na nekaterih področjih uspešen, ne
more pa se naučiti brati in pisati tako hitro kot vrstniki, ni len, pač pa za usvajanje
veščin potrebuje več časa in posebne
metode in oblike dela.
KAKO
POMAGATI?
Šola otroku z disleksijo predstavlja utrujajočo
izkušnjo, ves čas mora izvajati dejavnosti, ki so zanj težke. Zato je še toliko
bolj pomembno, da razumemo naravo njegovih težav.
Ključni dejavnik uspešnega učenja je pozitiven občutek
lastne vrednosti. Otroku moramo omogočiti doživeti uspeh, pridobiti pozitivno
izkušnjo. Pri težjih oblikah disleksije je otroka mogoče usmeriti kot otroka s
posebnimi potrebami, s čimer mu omogočimo prilagajanje podajanja, utrjevanja in
preverjanja znanja (npr. preverjanje po manjših sklopih, ustno ocenjevanje),
uporabo pripomočkov (npr. pisanje na računalnik, uporaba tabel, preglednic) ter
individualno dodatno strokovno pomoč na šoli.
Izvajalci dodatne strokovne pomoči (defektologi
oz. specialni pedagogi) razvijajo otrokova močna področja, kompenzatorne
funkcije, s pomočjo raznih besednih iger razvijajo besednjak ter jezikovne
funkcije, pomagajo učencu pridobivati ustrezne strategije učenja in reševanja nalog,
izvajajo vaje sproščanja in usmerjanja pozornosti, predlagajo prilagoditev
gradiva, učnih pripomočkov in vzgojno-izobraževalnega procesa ter svetujejo
učiteljem in staršem.
Starši pa lahko otroku veliko pomagajo že s tem,
da ga cenijo takšnega, kot je, da razumejo njegove težave, so potrpežljivi, mu
nudijo vso podporo ter partnersko sodelujejo s šolo. Pomembno je, da ustvarijo
takšno domače okolje, ki spodbuja otrokovo motivacijo, ustvarja pozitiven odnos
do šole in do učenja nasploh. Koristno je, da vedo, kaj se v šoli dogaja, kaj
se otrok uči in da v sodelovanju s šolo ugotovijo, katere dejavnosti so za
otroka koristne in jih nato izvajajo tudi doma,
npr: urjenje pozitivnega mišljenja, branje v paru, predstavitev novih
informacij v majhnih korakih, povezava novega
s predznanjem, pomoč pri iskanju ključnih točk snovi, utrjevanje novega
gradiva na različne načine (spominske igre, miselni vzorci), upoštevanje
otrokovega stila učenja …
Ne smemo pa pozabiti, da je ob vseh vajah zelo
pomembno krepiti ostala otrokova močna področja, na katerih se lahko dokazuje
in tako sprejema in dojema sebe tudi kot sposobno osebo.
Gavin Reid pravi: »Rezultati se bodo pokazali – morda bo trajalo dolgo in bodo prišli
nepričakovano – toda pokazali se bodo, kajti uspeh JE dosegljiv za vse otroke
in odrasle z disleksijo.«
Nekaj
internetnih naslovov, ki so vam lahko v pomoč pri iskanju informacij o
disleksiji:
http://www.drustvo-bravo.si/web/
http://www.ldac-taac.ca/index-e.asp
http://www.dyslexiaaction.org.uk/
Viri:
Davis,
R. D., Braun, E. M. (2008): Dar
disleksije. V.B.Z. Ljubljana.
Kavkler,
M., Košak Babuder M., Magajna, L., Reid, G., Viola, S.G. (2007): Učenci s specifičnimi učnimi težavami:
Skriti primanjkljaji – skriti zakladi.
(Reid, G.: Disleksija: Napotki za učitelje in starše). Bravo Društvo za
pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Ljubljana. Str.
18–72.
Koncept dela Učne težave
v osnovni šoli (2005). Ministrstvo za šolstvo in šport. Urad za razvoj šolstva.
Ljubljana.
Reid,
Gavin (2002): Nekaj v prijateljsko pomoč.
Vodnik za starše otrok z disleksijo. Bravo Društvo za pomoč otrokom in
mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Ljubljana.
Specifične učne težave
otrok in
mladostnikov (2002). Prepoznavanje,
razumevanje, pomoč. (Černe,T.: Obravnava otroka in mladostnika s specifično
motnjo branja in pisanja). Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Ljubljana. Str. 135–154.
Žerdin,
T. (2003): Motnje v razvoju jezika,
branja in pisanja. Kako jih odkrivamo in odpravljamo. Svetovalni
center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana in Društvo Bravo. Ljubljana.
Pripravila
Suzana Erjavec