France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v vasici Vrba v kmečki družini. Lepi so pesnikovi spomini na brezskrbno mladost in preprosto vaško življenje, a usoda je hotela, da se je moral odpraviti v svet. Ljudsko šolo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v Ljubljani. Uka žeja ga je gnala naprej.
 
Leta 1820 se je proti materini volji odrekel duhovniškemu poklicu in odšel študirat pravo na Dunaj. Žal mu je bilo, da je razočaral mater, a nekaj ga je nezadržno vleklo k odvetniškemu poklicu. Leta 1828 so ga razglasili za doktorja prava.

Že prva leta v Ljubljani je Prešernova pesniška moč naglo dozorevala in ustvarjalna volja mu je narekovala pesem za pesmijo: Dohtar, Prva ljubezen, Turjaška Rozamunda, Nova pisarija, Apel podobo na ogled postavi in še in še. Družil se je s prijateljem Matijem Čopom, skupaj sta kovala načrte, kako bi bilo mogoče slovensko slovstvo dvigniti na raven drugih evropskih literatur.
 
Leta 1832 je Prešeren opravil odvetniški izpit in želja po neodvisnosti ga je spodbudila, da je oktobra tega leta že prvič zaprosil za samostojno odvetniško mesto. Zavrnili so ga in s tem se je začelo štirinajstletno obdobje, ko je zaman poskušal, da bi se poklicno osamosvojil in si zagotovil primernejše življenjske razmere.

Novo življenjsko upanje je raslo s silno ljubeznijo do Julije Primic, hčerke ljubljanskega trgovca. Verzi, namenjeni ljubljanskemu dekletu, se prepletajo s soneti velike domovinske ljubezni. Upanje, da bo s sonetnim vencem pri Juliji zbudil zanimanje, je bilo prazno. Vendar upati in pesniti ni prenehal.
 
V bolečini ob bridki izgubi prijatelja Čopa je nastala velika pesnitev Krst pri Savici. Leta 1846 je pesnik po šestih zavrnjenih prošnjah slednjič dobil odvetniško mesto v Kranju. V njem je vse bolj dozorevala misel, da bi pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Poezije so izšle leta 1846.

Bolezen se je neizprosno oglašala. 8. februarja 1849 je France Prešeren umrl.

To je bil drugi del našega skupnega projekta Praznujemo z branjem.