IZDELALI SMO KNJIGO VELIKANKO

Poznate Oscarja Wilda? Oscar Wilde je angleški pisatelj irskega rodu, ki se je rodil 16. oktober 1854 v Dublinu in umrl 30. novembra 1900 v Parizu. Že v mladosti je bil zelo razgledan in se je zanimal za umetnost. Študiral je na oxfordski univerzi, bil pa je tudi umetnostni in literarni proučevalec ter kritik in je pisal v različne angleške mesečnike. Pokazalo se je, da Oscar Wilde ni zaverovan v eno smer, temveč da je pisatelj širokega razpona. Ni obstal pri mladostnem pesnikovanju, ampak je znal pisati tudi dobro pripovedno prozo; med zvrstmi je obvladal pravljico, novelo in roman, komedijo in tragedijo in nenazadnje tudi elegantno oblikovan esej. V podaljšanem bivanju 4. in 5. razreda smo se z deli Oscarja Wilda in drugimi irskimi pisatelji dobro seznanili. Prebirali smo njihova dela, najbolj pa se nam je vtisnil v spomin Sebični velikan, zato smo se odločili, da bomo izdelali pravo knjigo velikanko, ilustrirali pa jo bomo sami. Med obiski šolske knjižnice ob ponedeljkih smo veselo ustvarjali in kar nekaj časa je trajalo, da je knjiga nastala. A s končnim rezultatom smo zelo zadovoljni. Preberite tudi vi »našo« knjigo in spoznajte velikana pisane besede Oscarja Wilda. Ilustrirali smo učenci OPB - iz 4. a: Tjaša Trafela, Domen Bajec, Viktorija Močić, Brina Bašič, Beno Volavšek in iz 4. b - Lan Oberžan, Laura Tomažič in Izak Jenko.                                                                                                                       Mentorici: Jelka Pahor in Urška Sotler OSCAR WILDE Sebični velikan Vsako popoldne, ko so se otroci vračali iz šole, so zavili na velikanov vrt in se tam igrali. To je bil velik in prijazen vrt, pokrit z mehko zeleno travo. Tu in tam so bile, kakor zvezde, med travo posejane lepe rože. Na vrtu je raslo tudi dvanajst breskovih dreves. Te breskve so vsako pomlad zacvetele v nežnih rožnatih in bisernih cvetovih, jeseni pa so bogato obrodile. Ptice so posedale po vejah in prepevale tako sladko, da so otroci večkrat obstali sredi igre in jih poslušali. »Kako srečni smo tukaj!« so govorili drug drugemu.                               Nekega dne pa se je velikan vrnil domov. Obiskal je svojega prijatelja, velikana ljudožerca iz neke daljne dežele, in ostal pri njem polnih sedem let. Ko je sedem let minilo in ko je povedal že vse, kar je imel povedati, to pa ni bilo kaj dosti, se je odločil, da se vrne na svoje posedtvo. Ko je prišel domov, je zagledal otroke, ki so se igrali na vrtu. »Kaj pa počnete tukaj?« je zakričal z zelo grobim glasom in otroci so se razbežali na vse strani. »To je samo moj vrt!« je kričal velikan. »To morajo vsi vedeti in samo jaz se smem igrati na njem! »Vrt je obzidal z visokim zidom in postavil tablo z napisom: VSTOP PREPOVEDAN! Bil je zelo sebičen velikan. Ubogi otroci niso vedeli, kje bi se igrali. Poskusili so na cesti, toda cesta je bila prašna in kamnita ter jim ni bila všeč. Po koncu pouka so krožili okrog obzidja in se pogovarjali o lepem vrtu, ki je bil za zidom. »Kako smo bili srečni,« so govorili. Potem je prišla pomlad in po vsej deželi je bilo polno lepega cvetja ter drobnih ptic. Le na vrtu sebičnega velikana je bila še vedno zima. Ptice niso marale prepevati v njem, ker tam ni bilo otrok, in drevje je pozabilo cveteti. Nekega dne je lepa rožica pokukala iz tal, toda ko je zagledala napis, so se ji otroci tako zasmilili, da je smuknila nazaj v zemljo in zaspala. Le sneg in mraz sta bila zadovoljna. »Pomlad je pozabila na ta vrt,« sta rekla, »zato bova lahko ostala tukaj vse leto.« Sneg je pokril travo s svojim debelim belim plaščem, mraz pa je s srebrnim ivjem obarval vse drevje. Nato sta povabila na obisk še severno burjo in tudi ta je prišla. Do ušes je bila zavita v kožuhovino in je ves dan rjovela po vrtu ter prevračala dimnike s strehe. »To je pa res prijeten kotiček,« je dejala. »Še točo bi bilo treba povabiti v goste!« In tudi toča je prišla. Vsak dan je po tri ure tolkla po strehi hiše, dokler ni zdrobila vse opeke, potem pa je drvela sem ter tja po vrtu, kar so jo nesle noge. Oblečena je bila v  sivo obleko in njena sapa je bila ledena. »Res ne razumem, zakaj pomlad letos zako zamuja, »je dejal velikan, ko je sedel pri oknu in gledal po svojem mrzlem, belem vrtu. »Upam, da se bo vreme kmalu spremenilo.« Toda pomlad in poletje sploh nista prišla. Jesen je obdarila vse vrtove z zlatim sadjem, na velikanovem vrtu ga ni bilo. »Tako sebičen je,« je dejala jesen.                       In tako je bila v vrtu zmeraj zima, burja, toča in sneg pa so plesali pod drevjem. Ko je nekega jutra velikan buden ležal v postelji, je zaslišal čudovite zvoke. Tako sladka je bila glasba, da se mu je zazdelo, da mimo njegovega okna korakajo kraljevi godci. Toda to je bila je sinička, ki je prepevala pod oknom. In ker je minilo že toliko časa, odkar je velikan zadnjič slišal ptičje petje v svojem vrtu, se mu je to zdela najlepša glasba tega sveta. Toča je nehala ropotati po strehi, burja je končala s svojim divjanjem in čudežni vonj je prihajal skozi odprto okno. »Mislim, da se vrača pomlad!« je dejal velikan. Skočil je iz postelje in pogledal skozi okno. In kaj je videl? Videl je nekaj čudovitega. Skozi majhno luknjo v zidu so se prikradli otroci in so sedeli na vejah po drevju. Na vsakem drevesu, kar jih je videl, je sedel otročiček. Drevesa so bila tako zadovoljna, ker so se otroci vrnili, da so se zopet odela s cvetjem in rahlo valovala z vejami nad otroškimi glavami. Ptice so letale po vrtu in radostno žvrgolele, cvetje je kukalo skozi zeleno travo in se smejalo. Bil je čudovit prizor. Le v enem kotičku vrta se je še stiskala zima. Umaknila se je v najbolj oddaljem kot in tam je stal majhen deček. Tako majhen je bil, da mu ni uspelo doseči vej, zato je krožil okrog drevesa in bridko jokal. Ubogo drevo je bilo še vedno pokrito s snegom in ivjem, nad njim pa je pihal in tulil severni veter. »Splezaj name, fantek!« je dejalo drevo in na vso moč sklanjalo k njemu svoje veje. Toda deček je bil premajhen.                  Ko je velikan to videl, se mu je odtajalo srce. »Kako sebičen sem bil!« je dejal. »Zdaj vem, zakaj ni bilo pomladi. Malega dečka bom posadil na vrh drevesa, nato bom porušil zid in moj vrt bo za vse večne čase otroško igrišče.« Prav res mu je bilo žal, da je bil tako sebičen. Po prstih se je spustil po stopnicah, tiho odprl velika vrata in stopil na vrt. Toda ko so ga otroci zagledali, so se ga tako prestrašili, da so takoj poskakali z dreves in zbežali, zima pa se je vrnila. Le mali deček ni zbežal, zakaj njegove oči so bile vse v solzah in ni videl, da prihaja velikan. Velikan se mu je potihoma približal, ga narahlo vzel v roke in ga posadil na drevo. Naenkrat se je drevo ogrnilo s cvetjem, ptice so priletele in prepevale, mali deček pa je stegnil ročice, objel velikana okrog vratu ter ga poljubil. Ko so drugi otroci videli, da velikan ni več hudoben, so spet pritekli na vrt in z njimi se je vrnila pomlad. »To je zdaj vaš vrt, otroci!« je dejal velikan in vzel velikansko sekiro ter do tal podrl obzidje. Ko so ljudje opoldne šli na trg, so opazovali, kako se velikan igra z otroki v najlepšem vrtu, kar jih je kdaj videlo človeško oko. Ves dan so se otroci igrali in zvečer so se veselo poslovili od velikana. »Kje pa je vaš mali prijatelj,« je vprašal velikan, »deček, ki sem ga posadil na drevo?« Velikan ga je imel najraje, ker ga je deček poljubil. »Ne vemo,« so odgovorili otroci, »odšel je!« »Recite mu, naj jutri zagotovo pride!« je rekel velikan. Toda otroci so povedali, da ne vedo, kje stanuje, in da ga prej še nikoli niso videli. Velikan je bil zelo žalosten. Vsako popoldne, ko so se vračali iz šole, so otroci radi zavili na vrt in se tam igrali z velikanom. Toda majhnega dečka, ki ga je imel velikan tako rad, ni bilo več. Velikan je bil z vsemi otroki zelo prijazen, a vendar je hrepenel po svojem malem prijatelju in je večkrat govoril o njem. »Kako rad bi ga videl!« je vzdihoval. Leta so minila in velikan se je postaral ter oslabel. Ni se mogel več igrati, zato je sedel v velikanskem naslanjaču, gledal otroke pri igri in občudoval svoj vrt. »Mnogo lepih rož imam,« je govoril, »toda otroci so najlepše rože sveta!«                  Ko se je nekega zimskega jutra oblačil, je pogledal skozi okno. Zdaj ni več sovražil zime, ker je vedel, da je to samo tisti čas, ko pomlad spi in rože počivajo. Naenkrat si je ves začuden otrl oči in strmel in strmel. Videl je čudovit prizor. V najbolj oddaljenem kotu vrta je stalo drevo, posuto s krasnim belim cvetjem. Njegove veje so bile zlate, na njih so viseli srebrni sadeži, pod njimi pa je stal tisti deček, ki ga je imel velikan tako rad. Z veliko radostjo se je velikan spustil po stopnicah in stekel na vrt. Hitel je po trati in se bližal otroku, toda ko je bil že čisto blizu njega, mu je od jeze kri šinila v obraz. »Kdo je bil tako predrzen, da te je ranil?« je vzkliknil velikan, ker sta bili na dlaneh malega dečka rani od žebljev, sledi žebljev pa so bile tudi na njegovih drobnih nogah. »Kdo je bil tako predrzen, da te je ranil?« je ponovno vprašal velikan. »Povej mi in vzel bom svoj meč ter ga ubil!« »Nikar,« je odgovoril otrok, »to so rane ljubezni«. »Kdo si?« je vprašal velikan in neko čudno čustvo ga je obšlo, da je pokleknil pred otrokom. Deček se je nasmehnil velikanu ter mu dejal: »Nekoč si mi dovolil, da sem se igral v tvojem vrtu, danes pa boš ti gost na mojem vrtu, ki je na nebu.« In ko so tisto popoldne otroci pritekli na vrt, so našli mrtvega velikana, ki je ležal pod drevesom, posut z belim cvetjem.