Šli smo v Šolski muzej. V garderobi smo se oblekli v uniforme. Dečki v brezrokavnike,deklice v predpasnike. Stopili smo v učilnico. Za naše čase je bila videti stara. Posedli smo se v klopi. Ta dan sta bila dežurna Ajda in Luka. Ajda je stala pri vratih in za učiteljico zapirala vrat, Luka pa je brisal tablo. Moral je tudi prebrati datum 15. gruden 1911. Ko je prišla učiteljica v razred, smo vsi vstali in rekli: Bog daj gospodična učiteljica. Učiteljica je bila stroga. Imela je spete lase,dolgo krilo in srajco z dolgimi rokavi. V učilnici so bile lesene mize, učiteljičina miza, majhna tabla, majhen umivalnik in slike. V pomoč učenju je bil številčni trak in abeceda. Kazen zaradi neprimernega vedenja  je bila šiba, oslovska klop, osel za na ramena in klečanje na koruzi. V tistih časih so pisali s kredo na tablico. Za konec pa se naj poslovim tako, kot so se učenci poslavljali od učiteljice pred 100 leti : Z bogom gospodična učiteljica!                                                                                                            Jena Knez, 4. a   Najprej smo se oblekli v posebna oblačila. Fantje v brezrokavnike, dekleta pa v predpasnike. Reditelja sta bila Ajda in Luka. Luka je moral povedati datum, Ajda pa je morala za učiteljico zapreti vrata in povedati, če kdo manjka. Ko je učiteljica prišla v razred, smo jo pozdravili »Bog daj« gospodična učiteljica. Učiteljica je morala biti oblečena vedno v krilu in dolgih rokavih, ne glede na letni čas. Lase je morala imeti vedno spete. Ko smo bili vprašani, smo morali vstati, povedati svoje ime in odgovarjati v dolgih stavkih. Brali smo šolske postave in razložili njihov pomen. Učiteljica je nekajkrat udarila s palico po mizi, ker smo klepetali. V kotu učilnice, je bila koruza in oslovska klop. K sreči, ni bilo nikomur potrebno klečati na koruzi. Na koncu nam je gospodična učiteljica razdelila šolske postave in sličice. Gospodična učiteljica je bila resnična, kot v »stari časih«. Stroga in strašna. Srečni smo, da imamo našo učiteljico.                                                                                                           Laura Benkovič, 4. a Ko smo prišli v Šolski muzej, smo si dekleta oblekla predpasnike, fantje pa brezrokavnike. Dekleta in fantje smo morali sedeti ločeno. Ko je prišla učiteljica v razred, smo jo morali pozdraviti z bog daj, gospodična učiteljica. Učiteljica je bila zelo stroga. Ves čas je imela v rokah šibo. Vsi smo se je tako bali, da smo bili pridni in je šiba lahko počivala. Dežurni učenec je razdelil ŠOLSKE POSTAVE ali ŠOLSKA PRAVILA. Ko je bil kakšen učenec vprašan, je moral vstati in reči, gospodična učiteljica, ime mi je ... Učenci, ki so brali, so morali brati glasno in razločno. Teh petinštirideset minut je zelo hitro minilo. Meni je bilo zelo všeč, če je bilo drugim, pa ne vem. Vem pa, da si takšne šole ne želim.                                                                                                           Lina Knez Štorman, 4. a   V četrtek smo se odpeljali z vlakom v Ljubljano. V  šolskem  muzeju  smo  dečki  nosili  brezrokavnike  deklice  pa predpasnike. Ko smo se oblekli v stara oblačila, smo stopili  v  razred. V razredu so bile zelo stare stvari,  kot  pred  100  leti. Pisali  smo  na  tablice s kredo  in  brisali  z  gobo. Učiteljico  smo  pozdravili: BOG  DAJ  GOSPODIČNA  UČITELJICA. Dečki  so  sedeli na levi  strani, deklice  pa  na  desni  strani.  Spraševala  nas  je,  kaj  je  ura  lepega  vedenja. Aljaž, Martin  in  Marcel  so  se  pogovarjali medtem, ko  nam  je  učiteljica  razlagala. Vsi trije so morali  vstati. Reditelja  sta  bila  Luka  in   Ajda.  Povedala  sta  datum  in  zaprla vrata. Tam  smo  bili  45  min.  Ura   je zelo  hitro  minila. Imeli  smo  se  zelo  lepo. Ko smo  končali, smo se  preoblekli. Gospa Tanja  me  je  slikala  z  lutko učitelja, da imam spomin na šolski muzej v Ljubljani.                                                                                                            Troy Fonda, 4.a

Kolaž 4.b o ekskurziji po Ljubljani   V četrtek smo šli v Ljubljano. Ob sedmih smo se dobili pred šolo. Z vlakom  smo se odpeljali do Zidanega Mosta, nato pa smo prestopili v vlak za Ljubljano. Na vlaku smo sedeli skupaj z drugimi potniki. Z Rebeko sva gledali skozi okno in videli tovarno, kjer delajo POLI salame. (Lena Grasselli)   Po dveh urah vožnje smo izstopili in odšli proti centru mesta. Pri Prešernovem spomeniku smo se ustavili, si ga ogledali in opazili tudi njegovo Julijo. Potem smo pomalicali. (Andraž  Mlinar)   Nato smo se odpravili proti Hiši eksperimentov. Pot nas je peljala čez  Tromostovje, tržnico in čez  Mesarski most. Tam pari obešajo ključavnice za srečo, ključke pa vržejo v Ljubljanico. (Žan Blatnik)                                                                                                   V Hiši eksperimentov  je veliko različnih eksperimentov, ki smo jih lahko sami preizkusili. Lahko smo upravljali avto, se peljali s kolesom, brenkali na struno, spuščali milne mehurčke, legli na posteljo iz žebljev… Najboljša mi je bila pikajoča postelja iz žebljev. Ulegel si se nanjo in te ni prav nič pikalo. Zelo hitro je minila ura in že smo morali dalje. (Zala Zanoškar in Ajda Šarman)   Ker nam je do ogleda Šolskega muzeja ostalo še nekaj časa, smo si ogledali stavbo Državnega zbora. Nato smo se odpravili v veliko dvorano Državnega zbora. Gospa nam je povedala, da tam ministri in poslanci ter predsednik parlamenta sprejemajo za nas pomembne odločitve. Po ogledu smo odšli proti muzeju. ( Liam Mesarec in  Nuša Vornšek).   Tam smo se razdelili v dve skupini. Ajevci so šli k učni uri lepega vedenja, mi pa na ogled muzeja. Najprej smo si ogledali šolanje v starem veku, nato v srednjem in novem veku.  Spoznali smo pomembneže, ki so skrbeli da danes vsi hodimo v šolo, da imamo učbenike,… Nato smo si ogledali pouk nekoč. Učili so se o stvareh, ki so jim prišle prav vsak dan. Po tem smo se še mi odpravili na uro lepega vedenja.  (Špela Bošnjak, Patricia Petrej Črešnar)   Ko je v razred prišla učiteljica, smo morali vstati in jo pozdraviti. Zastavila nam je nekaj vprašanj o lepem vedenju. Ugotoviti smo morali tudi, kako še drugače rečemo lepemu vedenju. Gospodična učiteljica je bila zelo stroga in je kregala učiteljici Tanjo in Andrejo. Pouk je potekal kot v starih časih, zato smo s kredami pisali na tablice in imeli roke na hrbtu. ( Špela Bošnjak, Ajda Šarman)   Po končani uri smo na hitro odšli na železniško postajo. Na vlaku smo se z Janom K., Leno, Rebeko zabavali. Popoldne smo se vrnili v Celje, kjer so nas pričakali starši.    Nad ekskurzijo smo bili navdušeni, saj smo izvedeli veliko novega! (Liam Mesarec, Jan Koren)   Z vsem tem se strinjajo tudi Bilal, Albin, Arsim, Ana, Jan D., Luka, Relja, Nik in Rebeka.