FRAN LEVSTIK IN ZIDARJEVA TONA
Krajevna
skupnost Gabrovka leži na jugovzhodu občine Litija, na meji med Dolenjsko in
Posavskim hribovjem, njena površina je
Pokrajina je zelo slikovita. V to se lahko prepričaš, ko se pripelješ na preval Javorski Pil, od koder se ti odpre čudovit pogled na Moravško polje, na Gabrovko, na Moravško Goro, posejano z vinogradi in zidanicami ter vse bolj številnimi vikendi. Seveda ob jasnem vremenu seže pogled daleč preko meja naše občine, tja do Gorjancev.
Ozemlje sedanje krajevne skupnosti je bilo naseljeno že zelo zgodaj. Tod je prebivalo ljudstvo že 1000 let pr. n. št., kajti prav iz tega časa imamo precej arheoloških dokazov. Ljudje so verovali v posmrtno življenje, zato so spoštovali mrliče in jim v grobove dajali lepe predmete, kot so nakit, posoda, orožje. Najdeni predmeti so zelo podobni, kar potrjuje domnevo, da je tod prebivalo enotno prebivalstvo. V pretežni meri je najdbe pridobil Prirodoslovni muzej na Dunaju, nekaj pa jih hrani tudi Narodni muzej v Ljubljani. In kdo so bili prebivalci po naših krajih? Nekateri menijo, da so bili Kelti, drugi jih prištevajo k Ilirom. Izkopavanja kažejo, da so bili naši kraji pred več kot tisoč leti pred Kristusom domala tako gosto naseljeni kot danes. Ker je skozi naše kraje tekel živahen promet iz Akvileje (Ogleja) skozi Emono, se je tod zelo zgodaj razširilo krščanstvo.
Na področju današnje krajevne skupnosti je bila pred drugo svetovno vojno samostojna občina, imenovala se je Sveti Križ pri Litiji. Po omenjeni vojni je bil najprej formiran krajevni odbor, leta 1952 pa je bila ponovno ustanovljena samostojna občina, ki je dobila novo ime, in sicer Gabrovka. Že leta 1955 pa so bile majhne občine ukinjene. Tako tudi občina Gabrovka. Celotno ozemlje je bilo tedaj priključeno litijski občini. In tako je ostalo vse do danes, kljub poskusom, da bi se KS Gabrovka priključila novoustanovljeni Občini Šmartno pri Litiji.
Med NOB so Gabrovko najprej zavzeli Italijani, po letu 1943
pa Nemci. Gabrovčani in okoličani so se že leta 1941 priključili osvobodilnemu
gibanju. Mnogi so žrtvovali tudi svoja življenja (Lojze Hostnik – Jovo), o
čemer danes pričajo številna partizanska obeležja: v Gabrovki, na Klancu in
Rojah, v Moravški Gori in na Javorskem Pilu. Gabrovčan Jože Borštnar je narodni
heroj.
V preteklosti so se tod ukvarjali predvsem s kmetijstvom, tj. s poljedelstvom, živinorejo (govedoreja in prašičjereja, tudi vzreja konj)), sadjarstvom in vinogradništvom, pomembna je bila tudi žganjekuha, z gozdarstvom. Razširjena je bila tudi obrt; med obrtniki so bili čevljarji, krojači, kovači, mizarji, sodarji, trgovci, peki, gostilničarji, lesni trgovci, obratovalo je več žag, največ pa je bilo mlinarjev. Poznali so tudi oglarjenje, apnenice, ljubiteljsko so se ukvarjali z lovom.
Delovne sile je bilo veliko. Mlajši so odhajali tudi na sezonsko delo: gradit ceste, obirat hmelj, tudi služit denar izven meja domovine. Edine zaposlitve izven kmetijstva so bile zaposlitve, kot so občinski tajnik, žandar, financar, učitej in cestar.
Danes je podoba precej drugačna. Ljudje se sicer še vedno ukvarjajo s kmetijstvom, vendar v manjši meri, saj kmetov, ki bi živeli samo od kmetijstva, tako rekoč ni več. Obdelanih polj je vse manj, žita ljudje skoraj ne sejejo, več je travnikov, ki jih večkrat na leto kosijo, saj je način shranjevanja drugačen (baliranje).
Za okolico Gabrovke so značilna vinorodna pobočja, zaradi
prisojne lege, in sicer so ta v Moravški Gori, Orešju, v Gobniku, Gabrski Gori,
Kamnem Vrhu in Štorovju. Vendar se je s časom spremenila tudi njihova podoba.
Veliko je opuščenih vinogradov, največ v Moravški Gori. Podatek iz l. 1957
pove, da je bilo tedaj 72 87
Večina prebivalcev je zaposlenih, pred leti so bile to službe v domačem kraju, v Gabrovki, sedaj je teh doma le malo, največ se jih vozi na delo v druge večje kraje, vse več pa je samostojnih podjetnikov, ki se ukvarjajo z različnimi obrtnimi dejavnostmi.
NASELJE |
LETO |
|||
1869 |
1948 |
1993 |
2002 |
|
KS Gabrovka |
2000 |
2132 |
1307 |
1301 |
Brezje |
39 |
49 |
15 |
10 |
Brezovo |
99 |
123 |
64 |
54 |
Brglez |
34 |
32 |
21 |
17 |
Čateška Gora |
80 |
49 |
26 |
22 |
Gabrovka |
153 |
180 |
241 |
252 |
Gabrska Gora |
107 |
167 |
52 |
51 |
Gobnik |
71 |
96 |
88 |
86 |
Gornje Ravne |
64 |
57 |
32 |
16 |
Hohovica |
47 |
43 |
22 |
24 |
Javorje |
76 |
67 |
40 |
37 |
Kamni Vrh |
58 |
71 |
40 |
41 |
Klanec |
50 |
39 |
30 |
37 |
Kržišče |
45 |
48 |
16 |
15 |
Laze pri Gobniku |
47 |
40 |
30 |
31 |
Lukovec |
46 |
37 |
13 |
14 |
Moravče |
233 |
239 |
184 |
211 |
Moravška Gora |
106 |
171 |
88 |
83 |
Nova Gora |
109 |
94 |
52 |
71 |
Okrog |
75 |
72 |
20 |
14 |
Pečice |
40 |
41 |
28 |
28 |
Podpeč |
38 |
59 |
6 |
15 |
Tihaboj |
160 |
170 |
104 |
88 |
Tlaka |
82 |
80 |
39 |
33 |
Vodice |
141 |
108 |
46 |
41 |
Kumpolje |
|
|
|
10 |
Prebivalci
Gabrovke in njene okolice delujejo tudi v različnih društvih. To so:
KUD Fran Levstik Gabrovka,
Prostovoljno gasilsko društvo Gabrovka,
Prostovoljno gasilsko društvo Tihaboj,
Društvo podeželskih žena,
Društvo upokojencev,
Športno društvo Presad,
KO Rdečega križa,
Društvo prijateljev mladine Gabrovka,
Lovska družina Gabrovka,
KO ZZB Gabrovka.
Na področju Krajevne skupnosti Gabrovka je znanih nekaj pohodnih poti.
Pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža (leta 2005 že 19. po vrsti), na martinovo soboto (skozi Gobnik, Moravče, Okrog), je najbolj znan, čeprav le del poti poteka po KS Gabrovka.
Po obrobju moravške in gabrovške doline
Izhodišče je v Lazah pri Gobniku (Turistična kmetija Pr' Posilnc). Pot poteka skozi naslednje vasi (zaselke): Cerkno, Gabrska Gora, Gora, Tlaka, Brezje, Kumpolje, Orešje, Vodice, Velika Goba, Javorje, Javorski Pil, Nova Gora, Laze pri Gobniku. Pohod (6-8 ur) je zadnjo soboto v septembru.
Med gabrovškimi vinogradi
Izhodišče:
igrišče pri OŠ Gabrovka. Pot poteka mimo Jančkove zidanice v Moravški Gori,
naprej na Vodice, najprej Zgornje, nato Spodnje. Zaključek pri Mrharjevi
zidanici v Moravški Gori in nato spust v dolino, v Gabrovko. Pohod traja 2,5
ure brez večjih postankov, poteka pa drugo soboto v juniju.
Je že tradicionalni, v letošnjem letu je bil že 27. po vrsti, organizira pa ga Športno društvo Presad. V preteklosti 27. aprila, v zadnjih letih pa v soboto pred dnevom upora proti okupatorju.
Tek je uvrščen v akcijo olimpijskega komiteja SLOVENIJA TEČE ZA ZDRAVJE, izvaja se tudi kot promocija športa za vse pod okriljem Sokolske zveze Slovenije v akciji S ŠPORTOM JE ŽIVLJENJE LEPŠE.
Tek poteka po gozdnih poteh in makadamu med drevesi in travniki, ob potoku in nima večjih vzponov, umakne se asfaltu in večjim krajem.
Start: Gabrovka (Prodajni center Gabrovka).
Proga za moške -
Proga za ženske -
Proga za mlajše kategorije - 500 m-
Gabrovka
je razloženo naselje na vinorodnih pobočjih doline, po kateri teče potok
Gabrovščica, ki izvira pod Vodicami v dolini Taška, ob cesti Litija-Mirna.
Nadmorska višina kraja je
Naselje je razdeljeno na dva dela, spodaj, v dolini, je novejši del, zgoraj, okrog cerkve, pa starejši del z župniščem, pošto, šolo. Poleg tega je kar nekaj domačij, ki so posejane po pobočju Moravške gore, v Orešju in na Pretržju.
Ozemlje Gabrovke in njene okolice je bilo naseljeno že l. 1000 pr. n. št. Kot kažejo podatki iz preteklosti, je bilo število prebivalcev desetletja nižje kot v sosednjih Moravčah, tudi še l. 1966, potem pa se je slika začela spreminjati.
Od kod obe imeni: Sveti Križ in Gabrovka?
Od l. 1596 je v pražupniji Trebnje obstajal vikariat Sv. Križ v Gaberniku. To prvotno ime se je kasneje verjetno popačilo in se počasi spremenilo v Gabrovko. Z imenom Sv. Križ je bilo poimenovano le naselje na griču okoli župne cerkve sv. Križa z vsemi upravnimi poslopji, sedežem občine, pošto, šolo, prosvetno dvorano, župniščem. Naselje pod cerkvijo pa je nosilo ime Gabrovka.
Cerkev
sv. Križa se omenja že l. 1452, nova cerkev v baročnem slogu pa se je
zidala v presledkih od l. 1798–1800 in od 1813–1824, kapeli prozidani l. 1913.
Cerkev ima tri oltarje, orgle, tri zvonove. Zvonik obnovljen l. 2006. Ob cerkvi
je seveda tudi pokopališče in ob njem nova mrliška vežica.
Leta 1979 je bil zgrajen nov zdravstveni dom, v katerem se je, žal, do pred kratkim, odvijal le delček zdravstvenih storitev v primerjavi s tistimi, ki so se odvijale v prvih letih po odprtju. To pomeni seveda tudi, da v Gabrovki že nekaj let ni stalnega zdravnika. Zdravstveni dom je zaprt, Zdravstveni dom Litija namreč ni imel več interesa za opravljanje zdravstvenih storitev v kraju. Prostore sedaj uporablja Osnovna šola Gabrovka, v njih so oddelki podaljšanega bivanja, tudi pouk glasbene vzgoje, svoj prostor pa ima tudi potujoča knjižnica, oddelek Matične knjižnice dr. Slavko Grum iz Litije.
Za kraj je pomemben tudi gasilski dom. Zgrajena je bila tudi nova pošta, in sicer leta 1991.
V času KZ Gabrovka-Dole je imela Gabrovka v samem kraju eno trgovino, po letu 1990 dve zasebni (Utenkar in Merčun)), vse od naštetih so zaprle svoja vrata. Nekoč znanih gostiln, ki so ponujale hrano (PRI METODI, HUČ), ni več. Kmetijska zadruga Trebnje je l. 2004 zgradila novo samopostrežno trgovino s prehrambenimi izdelki, poleg tega tudi trgovino s tehničnim blagom, gradbenim materialom in kmetijskimi stroji oz. pripomočki.
Začetki
šole v Gabrovki segajo v leto 1825. Takrat je bila sezidana cerkvena hiša,
mežnarija, v njej pa je bila tudi šolska soba, ki je služila svojemu namenu od
l. 1839 naprej, dokler ni bilo l. 1875 sezidano novo šolsko poslopje. Med
vojno, oktobra 1943, je bila šola požgana, vendar se je pouk po enoletnem
premoru spet nadaljeval. Leta 1978 pa je bil zgrajen nov prizidek k stari šoli,
v katerem so poleg učilnic in kabinetov tudi telovadnica ter večnamenski
prostor za kulturne prireditve. V letih 1982-1992 je bila v Gabrovki
organizirana celodnevna šola za učence razredne stopnje, l. 1999 je steklo
poskusno uvajanje devetletne šole v prvem krogu, leta 2003 pa redno devetletno
šolanje.
Jeseni l. 2004 se je začela gradnja prizidka in nadomestnih
prostorov ter adaptacija že obstoječih, zaradi potrebe devetletke. Dela so
potekala še v letu 2005, septembra se je pouk v šoli že začel, čeprav vsa dela
še niso bila dokončana. V času gradnje je namreč pouk potekal v prostorih
zdravstvenega doma, učenci predmetne stopnje pa so se nekaj časa vozili na
podružnično šolo na Dole. Februarja 2006 pa je bila otvoritev novih in
obnovljenih prostorov.
Kaj pa imena?
Šola se je do l. 1952 imenovala Osnovna šola Sveti Križ pri Litiji, od 1952-1962 Osnovna šola Gabrovka, od 1962-1994 Osnovna šola Lojze Hostnik - Jovo, spet Osnovna šola Gabrovka od 1994-1998, Osnovna šola Gabrovka-Dole pa od 1998 naprej.
Kaj pa število učencev?
V šol. l. 1945/46 je obiskovalo pouk 307 učencev, v šol. l. 1978/79 163 učencev, v letu 1999/2000 139 učencev, letos, v šol. l. 2005/06, 140 učencev.
V okviru osnovne šole deluje tudi vrtec. Vzgojno-varstvena enota Čebelica ima svoje prostore v stanovanjskem bloku, zgrajenem 1982. leta. Vzgoja in varstvo potekata v oddelku, v katerem je trenutno 21 različno starih otrok.
Med vojno je bilo veliko zgradb v Gabrovki požganih, med njimi tudi župnišče. Po vojni je bila ustanovljena Obnovitvena zadruga. Nosilec obnovitvenih del je bila mladina. Za obnovo porušenih objektov so bile organizirane prostovoljne akcije. Prvi samoprispevek je bil uveden leta 1973 samo za krajane Gabrovke. Drugi samoprispevek je bil namenjen gradnji cest na območju Gabrovke, Moravč, Tihaboja in Brezovega, prav tako tudi tretji. Četrti samoprispevek je bil namenjen za urejanje komunalnih zadev, pokopališča. Programi samoprispevkov so bili v celoti realizirani. Poleg teh sta bila še občinska samoprispevka. Oba sta trajala po 4 leta. Omogočila sta zgraditev šole (1978), vrtca in zdravstvenega doma.
Elektriko je dobila Gabrovka kmalu po vojni. Prvi vodovod s
Hohovice je bil zgrajen leta 1957, leta 1982 je pritekla voda po novem vodovodu
z Velike Preske, v sklopu tega je bil zgrajen tudi rezervoar. To je omogočilo,
da je Gabrovka dobila vodo s prostim padcem. Leta 1983-1984 so na Hohovici
povečali zajetje. Leta 1985 je bil zgrajen rezervoar s
KZ Gabrovka je bila ustanovljena 1946. leta. Takratna zadruga je imela obrtne delavnice: mizarstvo, čevljarstvo, krojaštvo, sodarstvo in posebno panogo gostinstvo. Leta 1960 se je KZ Gabrovka združila s KZ Dole. Dobila je naziv KZ Gabrovka-Dole. Poleg kmetijstva so bile v zadrugi zastopane še naslednje dejavnosti: predelava sadja v sadne sokove, trgovinska dejavnost, gostinska dejavnost, papirnokonfekcijska dejavnost.
Začetki
predelave sadja segajo v leto 1955. Trije delavci so začeli najprej s sušenjem
sadja, nato pa še s kuhanjem žganja in predelavo sadja v sadne sokove in
sirupe. Delo je seveda potekalo ročno. Za to novo dejavnost so izbrali ime
PRESAD (predelava sadja). Leta 1957 je zrasla nova zgradba in v
njej prostori za stiskanje sadja, pasteriziranje, etiketiranje steklenic in
sušilnica. Proizvodnja je naraščala in zato so bile potrebne posodobitve oz.
zidava novih proizvodnih prostorov. Dela so se začela že l. 1962 (del poslovne
stavbe, skladišče za steklene balone, nakup stiskalnice za sadje), nato spet
1970-1972 (proizvodni prostor za predelavo sadja, kurilnica s kotlovnico, dve
hladilnici, polnilnica, sestavljalnica, priročno skladišče), tudi 1981
(skladišče za končne izdelke) in 1985 (odprto skladišče embalaže). V novih
prostorih so pretežno ročno delo zamenjali sodobni stroji, nove polnilne
linije. Leta 1981 je bila odkupljena stanovanjska hiša za potrebe uprave. Ta se
je l. 1982 v prostore tudi vselila, preurejeno pa je bilo tudi parkirišče za
delavce.
Do l. 1960 je Presad deloval pod okriljem KZ Gabrovka,
v letih 1960-1995 pa v okviru KZ Gabrovka-Dole. KZ je imela poleg Presada še
osem dejavnosti. Med drugimi tudi gostinsko in trgovinsko (trgovine v Gabrovki,
v Moravčah in na Dolah). V teh letih je bilo v zadrugi zaposlenih cca 240
delavcev, od tega v samem Presadu 120. Kmetijska proizvodnja je bila razdeljena
na lastno kmetijsko proizvodnjo in kooperacijo. Z zadrugo je redno sodelovalo
približno 240 kmetov kooperantov.
Presad je doživel zlato dobo v letih 1988-1991. Razpad Jugoslavije pa je v podjetju povzročil veliko krizo zaradi izgube južnega trga. Proizvodnja se je zmanjšala, konkurenca je postajala vse hujša. Velike investicije, prezaposlenost, vse to je povzročalo velike težave v poslovanju in privedlo KZ Gabrovka-Dole l. 1995 v stečaj. Ustanovljena je bila družba Presad. Le-to je skupaj z večino delavcev v proizvodnji vzelo v najem podjetje Gusto Avgust Gregorčič z Mirne, in sicer l. 1996, leta 1997 pa je Presad odkupilo. Podjetje Gusto je poslovalo do l. 2001, ko se je pripojilo k podjetju Greda d. o. o. z Mirne. Presad zdaj obratuje kot proizvodna enota podjetja Greda in ima samo 23 zaposlenih. Proizvodni program zajema proizvodnjo sadnih in zelenjavnih sokov, še vedno teče tudi proizvodnja alkoholnih pijač, vendar v manjšem obsegu. Dodan je še program mirnih in gaziranih pijač v PET-embalaži.
Začetki Mizarstva segajo v leto 1950, ko je delovalo kot sodarsko podjetje v okviru Kmetijske zadruge Gabrovka. Izdelovali so predvsem kletarsko posodo za potrebe kraja. Leta 1959 je bilo ustanovljeno Mizarstvo Gabrovka kot samostojna delovna organizacija. Izdelovali so pohištvo, stavbno pohištvo, imeli so tudi oddelek kolarstva. Spremljali so dogajanje na tem področju in razvijali novo, svojo tehnologijo. Tehnologija izdelave stavbnega pohištva jim je omogočala, da so se enakovredno kosali z na tržišču največjimi izdelovalci tovrstnega pohištva, kot so bili Hoja, Jelovica itd. Sodelovali so pri gradnji večjih objektov, kot so vrtci, šole, poslovne zgradbe in stanovanjski bloki. Les so kupovali doma, preko KZ Gabrovka in njenih kooperantov, ter tudi v tujini, preko večjih podjetij. V najboljših časih je bilo v podjetju zaposlenih 40 delavcev.
Nekaj
ljudi je torej še zaposlenih v Presadu, potem v OŠ Gabrovka-Dole, ki trenutno
zaposluje 43 delavcev, na pošti. Poleg že omenjenega je v Gabrovki kar nekaj
zasebnikov oz. samostojnih podjetnikov, in sicer na področju mizarstva (Mizarstvo
Kotar), tudi avtoprevozništva (
Vas
Brezje leži južno od Gabrovke, na majhnem hribu, in je s treh strani obrasla z
gozdom. Skozi vas pelje kolovozna pot, po dolini pa teče potok, ki predstavlja
mejo med Brezjem in Tlako.
V vas prideš, če se iz Gabrovke odpraviš v smeri proti Mirni in na križišču za Dole zaviješ desno, lahko pa tudi s ceste Gabrovka-Čatež, če nekaj metrov pred Lazarjem zaviješ levo.
V vasi je 5 hiš s kmetijami. Od teh pa obdelujejo zemljo samo 3 domačije. Dve sta opuščeni, ker ni ljudi, ki bi obdelovali zemljo. Ljudje se največ ukvarjajo s kmetijstvom, poleg tega hodijo še v službo. Dve hiši imata samo po enega prebivalca, pri dveh pa jih je več. Ena hiša je že čisto opuščena.
Cesta, ki povezuje Gabrovko z Lazarjem, je še iz rimskih časov - rimska cesta. Brezje je med 2. sv. vojno, 1943. leta, pogorelo. Nemci so s Tlake izstrelili 1000 ognjenih nabojev. Na Tlaki so tedaj ubili 7 ljudi in še 7 iz bližnje okolice. Pokopavale so jih domače ženske iz vasi. V Brezjah tedaj ni bilo žrtev, ker je eden izmed domačinov govoril nemško in mu je uspelo, da je Nemce prepričal, da niso partizani. Zaminirali so tudi grad Turn, požgali so hleve, kozolec na Marofu, kjer je bilo pred leti smetišče. Do vsega tega je prišlo zaradi tega, ker so partizani Nemcem podrli dva lesena mostova, da niso mogli naprej, zato so se obrnili nazaj proti Tlaki in se maščevali nad ljudmi. 1944. leta je v Brezjah spet gorelo. Prišlo je tudi do boja med Nemci in partizani.
V vasi je tudi kapelica, ki je bila zgrajena leta 1902.
Nad
Moravško Goro leži vas Brezovo, na nadmorski višini
Vas ima 36 hiš, od teh je 8 počitniških, kar nekaj novih ali obnovljenih. Samo v 24 hišah ljudje stalno prebivajo, ostale so prazne in nekatere niso več primerne za bivanje.
Ljudje še vedno po malem kmetujejo, hodijo v službo, nekateri pa se ukvarjajo z obrtnimi dejavnostmi. Andrej Bajc postavlja ostrešja na stanovanjske hiše in gospodarska poslopja, Logarjevi se ukvarjajo s cvetličarstvom (cvetličarno imajo sicer v Šmartnem pri Litiji).
Zemljišča
so pretežno pašniki oziroma travniki, obdelanih njiv je vse manj. Pokrajina je
podobna kraškemu svetu. V okolici je tudi nekaj pravih vrtač. V eni izmed njih,
ki ima tudi ime Vrtače, izvira in ponikne voda.
Brezovo ima tudi cerkev sv. Nikolaja in kapelici, ki sta bili obnovljeni leta 1993. Cerkev pa je bila nazadnje obnovljena 2005. Dokler ni bilo vodovoda, so vaščani vodo črpali iz dveh vodnjakov, ki pa nista več uporabna, ker se vanju izteka gnojnica. Vas ima tudi peskokop.
Je
majhna vas, ki leži med Tihabojem in Mirno. Iz kraja se nam odpira čudovit
pogled na Pečice.
Vaščani še vedno kmetujejo, brez služb pa ne gre. Anton Perko, mlajši, se prav tako kot njegov oče pred leti ukvarja s postavljanjem ostrešij. Frizerski salon pa ima Zdenka Vodenik. Svojo dejavnost opravlja v Gabrovki.
Čateška
Gora je dobila ime po bližnjem kraju Čatež. Naselje je razmetano po hriboviti
pokrajini, od tod ime Gora. Do nje pridemo, če s ceste, ki pelje iz Gabrovke
proti Čatežu, malo pred odcepom za Tlako, zavijemo desno. Poslopja v vasi so že
kar stara, na eni izmed zidanic najdemo letnico 1867.
Prebivalci v večini hodijo v službo, obdelujejo pa tudi zemljo. Ljudje se po malem ukvarjajo s poljedelstvom, živinorejo, vinogradništvom. Med vinogradi je nekaj zidanic. Nekatere opuščene vinograde in tudi zidanice ponovno prenavljajo.
Gabrska
Gora leži zahodno od Moravč, je razloženo naselje na pobočju in slemenu istoimenske
vzpetine. Vas se začne že pri razvalinah nekdanjega gradu Turn, kjer stoji hiša
s hišno številko 1. Sicer pa v vas pelje cesta, ki pri
Aparovcu v Moravčah zavije na levo, če se peljemo iz Gabrovke proti Litiji.
Prebivalci obdelujejo svoje kmetije: kmetje imajo vinograde, malo živine, ukvarjajo se s poljedelstvom in sadjarstvom. Kraševčevi imajo v Gabrski Gori precej velik sadovnjak, jabolka prodajajo, ukvarjajo se tudi s pridelovanjem jagod. Večina ljudi hodi tudi v službo, saj kmetijstvo ne prinaša dovolj zaslužka.
Včasih so bili na tem področju trije gradovi: Turn, grad
Šentjurjeva gora in graščina Gabrje. Grad Turn je stal nad sotočjem Turnske
Cerknice in Mirenščice. Lastniki so bili grofje Gallenbergi, pozidali so ga
sredi 16. stol., nato baroni Zoisi, grofovska rodbine Pace, pred 2. sv.
vojno graščakinja Marina Porca iz Italije. Vse do 2. sv. vojne je bil še
obljuden, po vojni pa je prazna stavba propadala, zato so jo porušili in
obdelani kamen porabili za zidavo hiš. Tu je bil za domačega učitelja tudi
pesnik in pisatelj Fran Levstik. Na gričku nad cerkvijo sv. Marije na Gabrski
Gori ("na Gori") so razvaline gradu Šentjurjeva gora, grad je imel
tudi obzidje. Njegovi lastniki so bili Gallensteini, že v začetku 14. stol.
Graščina Gabrje - Gallenhoff pa je stala pod strnjenim naseljem Gabrske Gore,
nastala je okoli l. 1600, ko so se vanjo preselili Gallensteini z razpadajočega
gradu Šentjurjeva gora.
Danes o graščini Gabrje ni več sledu.
Na
Gori sta tudi dve cerkvi. Večja je Marijina cerkev oz. cerkev Matere
Božje, prvič zidana že v 15. stol. Druga je kapela sv. Jurija, ki
je najstarejši sakralni objekt na območju KS Gabrovka. Zidana je bila verjetno
v 12. ali 13. stoletju, stoji pa nekaj metrov stran od cerkve Matere Božje
proti zahodu. Z Gore vodi po gozdu do Turna in še naprej po dolini pot, ki se
je nekoč imenovala Tlačanska pot. Na njej še dandanes stoji kapelica. V Gabrski
Gori stoji še ena kapelica, poleg nje pa je sušilnica. V njej so kmetje včasih
sušili sadje ("škrebeljne").
Gobnik
se deli na Spodnji in Zgornji Gobnik, hiše niso strnjene, ampak so razmetane in
prepredene z več potmi. Do naselja lahko pridemo iz Moravč (odcep pri
Aparovcu), lahko pa na Javorskem Pilu zavijemo na Novo Goro in se pripeljemo v
vas z druge strani.
Zaradi ugodne lege so na južni in zahodni strani Gobnika vinogradi. Med njimi so njive in košenice. Na severni strani pa je gozd. V Gobniku je veliko vikendov in zidanc, gradijo tudi nove stanovanjske hiše.
Večina odraslih prebivalcev hodi v službo, poleg tega pa se ukvarjajo tudi s kmetijstvom. Po večini so tu le majhne kmetije. Najstarejše hiše v vasi so stare okoli 120 let. Med samostojnimi podjetniki je znan Andrej Pavlin, ki se ukvarja z zidarstvom in teracerstvom.
Včasih je bilo v vasi okrog 30 hiš in pri vsaki hiši je bilo več ljudi, kot jih je danes. Hiše so bile pokrite s slamo, prav tako tudi gospodarska poslopja. Zidana so bila večinoma iz kamna, lesa in tudi blata. Nekoč v vasi ni bilo elektrike in vodovoda. Včasih so svetili le s petrolejkami. Po vodo so hodili v studenec, domov so jo nosili v škafu, na glavi, škaf pa so podložili s svitkom. V studencu so napajali tudi živino. Tudi perilo so prali na studencu, kjer so imeli perivnik – to je bil velik kamen, ob katerega so perice udarjale z mokrim perilom.
V
vasi je bil doma tudi Tone Petrič, vaški posebnež. Hotel se je izučiti za
slikarja, ker pa niso imeli denarja, se je izučil za čevljarja. Že v osnovni
šoli je pokazal talent za slikanje in rezbarjenje. Delal je kipce, denar in
slike. En, še ohranjen kipec apostola, je v gabrovški cerkvi pri stranskem
oltarju. Zelo lepo je znal portretirati obraze ljudi. Denar je delal predvsem
za bogate ljudi, pa tudi revežem ga je rad dajal. Bil je eden najmočnejših mož
v okolici. Svojo moč je pokazal tako, da si je dal med zobe železno
palico, na vsako stran palice se je obesil en človek, on pa se je s takim
bremenom vred vrtel. Ko se je začela druga svetovna vojna, je šel v partizane,
nekaj časa pa je bil tudi zaprt. Proti koncu vojne so ga ustrelili Nemci.
Najstarejši prebivalci kraja se spominjajo, da je vasi ime Gobnik že zelo dolgo, saj so to ime uporabljali že predniki. Domačini vasi rečejo kar Gobjek. Verjetno je vas dobila ime Gobnik po gobah.
Gornje
Ravne ležijo na vzpetini, kilometer oddaljene od glavne ceste Litija-Trebnje,
na meji med občinama Litija in Trebnje, med sotočjem Mirne in Gabrovščice, na
nadmorski višini okoli
Pred dobrimi 15 leti je vas štela 12 hiš, danes pa jih šteje le še šest, ker se je takratni zaselek Kumpolje odločil za samostojno vas. Od šestih hiš so samo 4 stalno naseljene, ena je prazna, ena pa je le občasno naseljena.
Prebivalci v Gornjih Ravnah se ukvarjajo s kmetijstvom, najbolj sta zastopani živinoreja, ovčereja in tudi čebelarstvo. Hodijo pa tudi v službo v bližnje kraje. To so Čatež (TEM), Štefan (IST), Velika Loka (Veriga Trebnje d. o. o).
V letih med
Vas ima tudi smučišče z vlečnico, ki pozimi deluje vsak dan, če je seveda sneg.
Hohovica
je majhna vas, ki leži kilometer daleč od Moravč. Če se peljemo iz Gabrovke
proti Litiji, v Moravčah, pri kapelici, zavijemo desno in nadaljujemo pot po
dolini ob potoku Mirna.
Naselje sestavljata dva hriba. Prvi se imenuje Gradišče, na katerem je ena domačija s stalnimi prebivalci, dve zapuščeni domačiji in trije vikendi. S tega hriba je lep razgled na vas Moravče. Ob vznožju se začne moravška dolina, ki je bila nekoč last bratov Viljema in Marina Pace iz graščine Turn. Drugi hrib se imenuje Hovca in ima tri domačije. Ljudje obnavljajo stare hiše oz. gradijo nove.
Vaščani se ukvarjajo s kmetijstvom, imajo živino, obdelujejo polja. Na Hohovici je veliko gozda, največ mešanega, ki se razteguje od Moravč do Javorskega Pila. Kmetovanje ni dovolj donosno za preživetje, prebivalci so tudi zaposleni.
Pod Gradiščem stojijo trije zapuščeni mlini, in sicer ob potoku Mirna. Ob njem je kraški izvir. Kadar je vreme suho, je na izviru samo kamenje. Ob močnem deževju izpod kamenja začne bruhati voda. Potok Mirna je tu še popolnoma čist, se pa onesnaži, ko priteče v Moravče in naprej.
Med
Posebnost Hohovice so mlini na vodo, ki pa so žal že skoraj vsi propadli. Samo en mlin je še ohranjen, vendar tudi ta ne melje več. Ob cesti Moravče-Hohovica so našli rog jamskega jelena, ki ga hranijo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Lovšetov
mlin je na potoku Mirna tretji po vrsti v dolini tega potoka, če gledamo od
izvira na prej. Na tem mestu je stal mlin že v prejšnjem stoletju, okrog leta
1928 pa je bil popravljen oz. sezidan na novo. Tega dela se je lotil Franc
Lovše, doma z Gradišča. To je zaselek na hribu nad mlinom. Mlin je imel dva
para kamnov in stope. Mlinar je mlel za kmete iz bližnje okolice, nekoliko manj
po letu 1950, ko je v te kraje prišla elektrika. Sicer pa je bil mlin v
"pogonu oz. teku" še približno pred 20 leti.
In kaj vse se je mlelo v mlinu? Predvsem ječmen, ajda, koruza in pšenica. Kmetje so zmešali več vrst žita za krušno moko, iz katere so potem pekli zmesni kruh. To mešano žito se je mlelo na "črnem" kamnu, imenovanem tudi "zmesnem". "Beli" kamen pa je služil predvsem za mletje pšenice za beli kruh in tudi za mletje ajde. Včasih so mleli tudi koruzo za žgance. V mlinu se je tudi "stopalo", in sicer proso za kašo in ječmen za "ješprenj". Pred mletjem pa je bilo potrebno "obstopati" tudi ajdo, da se je le-ta očistila (socvetja).
Poleg mlina je Franc Lovše, ki je bil tudi zadnji aktiven mlinar oz. lastnik tega mlina, leta 1938 zgradil še stanovanjsko hišo, v kateri je živel s svojo družino vse do leta 1989, do svoje smrti.
Tretje poslopje, ki stoji poleg prvih dveh, pa je počitniška hiša in je last Franca Lovšeta, mlajšega, sina zgoraj omenjenega mlinarja. Franc Lovše je po poklicu orodjar, sedaj je že upokojen in se ukvarja z lesom in ne s kovino. Njegov hobi je namreč izdelovanje drobnih lesenih izdelkov, zanimivih z etnografskega vidika oz. vidika kulturne dediščine. Izdeluje sklednike, pručke, žličnike, zajce za sezuvanje škornjev, držala za rezanje pršuta, starinske kmečke stole - z naslonjalom in brez, stojala za rože, ure ...
Franc Lovše dela te izdelke po naročilu, za darila. Svoje izdelke tudi razstavlja. Poleg tega je Franc Lovše tudi zbiratelj starin, v njegovi hiši lahko vidimo marsikaj zanimivega: stare ključavnice, otko, svitek, petrolejke ...
Javorje
je gručasto naselje na prostrani planoti, dostopno pa je z Javorskega Pila, s
ceste, ki povezuje Gabrovko z Litijo, v vas pa lahko pridemo tudi z druge
strani, z Velike Gobe, iz vasi v KS Dole. Javorje je imelo v preteklosti slabo
cestno povezavo. S skupnim delom in ob pomoči krajevne skupnosti so cesto
razširili, tako da ni bila več podobna gozdni poti. Leta 1992 so jo tudi
asfaltirali.
Vasi Javorje pripada tudi zaselek Mrežjek. Javorčani obnavljajo svoje hiše, iz opuščenih kmetij so zrasli vikendi, ki jih mestni ljudje radi obiskujejo. Mladi hodijo v šole, kmetije pa ostajajo brez naslednikov, a zemljo še obdelujejo, čeprav je delo zelo težko, košenice so v bregu, njive na pobočju Javorskega hriba pod naseljem. Večina prebivalcev Javorja se vozi na delo v druge kraje, v Šmartno, v Litijo. Nekateri so tudi samostojni podjetniki, eden izmed njih (Zagorc) se ukvarja s kamnoseštvom, drugi s pleskarstvom (Zavrl).
Na
majhnem gričku nad vasjo stoji cerkev sv. Jerneja, njen nastanek sega v
14. stol. Cerkev je zidana v renesančnem slogu in ima samo en oltar s
Med drugo sv. vojno je bil kraj na mejnem nemškem okupacijskem ozemlju, kjer je prišlo večkrat do bojev med partizani in Nemci. Vas je bila izseljena 1. 12. 1941. Nemci so jo požgali. Nad cesto pri Javorskem Pilu je spomenik NOB. Pod njo v globeli je grobnica padlih borcev.
Kamni Vrh leži na podolgovatem hribu. Vas je zelo dolga, hiše so na obeh straneh ceste. Začne se že na nižjem hribčku Mazovnik, nadaljuje pa se ob cesti po celem hribu do vrha, kjer leži vas Laze. Na severni strani hriba je gozdnata Grmada, na SV ležijo Laze, na jugu Gabrska Gora, vzhodno od Kamnega Vrha pa leži vas Moravče. Od glavne ceste je oddaljen približno en kilometer. Po dolini teče majhen potok, ki se pozneje zliva v Mirno.
Prst je peščena in lapornata. Tu uspeva veliko sadja. Najbolj pogosta drevesa so jablane, hruške, češnje, slive, orehi. Tu rade rastejo tudi gobe in razni gozdni sadeži. Spomladi in jeseni pride v Kamni Vrh veliko ljudi, ravno zaradi gozdnih sadežev. Sem hodijo na počitnice tudi vikendaši. Tudi vinogradniki iz drugih vasi imajo tukaj svoje zidanice, saj tu uspeva tudi vinska trta.
Če Fran Levstik ne bi zašel, bi Levstikova pot potekala skozi Kamni Vrh.
Klanec
je strnjena vasica na hribčku ali prelazu med moravško in gabrovško dolino, na
obeh straneh ceste, ki povezuje Gabrovko z Moravčami.
Klanec je stara naselbina, ki v zadnjih letih spreminja svojo podobo. V zadnjem času so zrasle nove stanovanjske hiše, nekatere zelo velike. Ljudje si služijo kruh v službah, obdelujejo svojo zemljo, s prevozi pa se kot samostojni podjetnik ukvarja Jože Oven.
Nekaj je precej starih zgradb. Nenaseljena je Grebenčeva hiša, ki je popolnoma iz lesa, postavljena je na kamnitih temeljih. V notranjosti ima samo en prostor, okna so zelo majhna. Nenaseljena je tudi Pekova domačija. Družine so bile včasih zelo številne, preživljali so se z obdelavo zemlje, z živinorejo, deli v gozdu. Vas je imela šiviljo, prevoznika pošte, rudarja, "špenglarja" (izdelovalec žlebov) in peka. V pekarni so pekli kruh do leta 1940. Prodajali so ga v pekarni doma in ga v koših nosili prodajat tudi na Dole, Gobo, Presko ... Za Marselovo hišo je bila včasih tudi sušilnica lanu. Pri Marselovih so ob dobrih letinah v vinogradu organizirali doma prodajalno vina (za mesec ali dva) - to so imenovali "PUŠENŠANK". Nekaj kmetij je bilo kar velikih in močnih. Dedovale so se iz roda v rod vse do danes, vendar danes nihče ne živi izključno od kmetijstva, ampak so ljudje zaposleni.
Med vojno so vaščani večkrat doživljali neprijetnosti in grozote vojne. Med prvimi žrtvami nacizma je bil kot talec v Mariboru ustreljen Franc Marin. Najteže pa je bilo v avgustu 1944 ob napadu domobranske skupine na 3. bataljon ZDO. Domobranci so premotili stražarje, češ da so borci 12. brigade, in iznenada napadli. Padlo je 23 partizanov. Na ta dogodek nas spominja spominska plošča na Matičetovi hiši. Šest vaščanov je dalo svoje življenje za svobodo.
Na Klancu je živelo tudi nekaj posebnežev. V Pekovi hiši je živel Pekov Pepi. Vaščani so ga označili takole:
Pekov Pepi peče preste
po 5555 para.
Pa pride ptujski policaj pa
prepove Pekovem Pepit pečt preste
po 5555 para.
Vsestranski Grebenčev stric pa je vabil k sebi z naslednjo pesmico:
DELAM "motorje, marele, kahle, ribežne, vevnce, koduje, sevence,
žlebove, turne, bogove, špange, pavlihate, mašine pa še enkrat
motorje, denar ..."
V vasi pa je živela tudi ljudska pesnica Pepca Oven, v otroštvu v Gabrovki, "pri Lužarjevih". Že kot mlada se je učila šivati. Leta 1949 se je poročila na Klanec k Ovnovim. Preživljala se je s šivanjem, v prostem času pa je pesnikovala. Njene pesmi so nastajale v trenutkih, ko je bila potrta. Radostne pesmi pa govorijo o najlepših trenutkih njenega življenja, ki so povezani z njenimi otroki.
Kržišče
leži sedem kilometrov južno od Gabrovke, na nadmorski višini okoli
Javorskega
Pila in Moravč, nato mimo bencinskega servisa po glavni cesti proti Čatežu,
kjer pri tabli Okrog zavijemo na desno in se peljemo po makadamski cesti
do zadnje vasi. Potok Dušica predstavlja mejo med litijsko in trebanjsko
občino.
Večina hiš je ob makadamski cesti, kraj pa je dolg
Večina prebivalcev je kmetov, poleg tega pa hodijo delat v večje kraje, kot so Čatež, Trebnje, Ljubljana.
Včasih je imel kraj več prebivalcev. Domačini obnavljajo svoje hiše, gradijo tudi nove.
Kapelica, ki stoji sredi vasi, je bila zgrajena zaradi neke zaobljube v 1. sv. vojni. Stari ljudje iz vasi pa trdijo, da je bila zgrajena že pred 1. sv. vojno.
Kraj je dobil ime zaradi križpotja sredi vasi.
Vas
je v začetku imela samo 3 hišne številke, zato jo je občina pripisala k vasi
Gornje Ravne, zdaj pa spet nosi svoje prvotno ime Kumpolje in šteje 5 hišnih
številk. Ime Kumpolje naj bi po Valvasorju izhajalo iz nemške besede gimpel,
kar pomeni ptič kalin.
V vasico pelje makadamska pot, na katero zavijemo s ceste, ki iz Gabrovke pelje na Mirno, in sicer na desno v križišču, v katerem je tudi odcep za Dole.
Prebivalcev je malo, so zaposleni, obdelujejo pa tudi svoje kmetije in se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo.
Če se ozremo v zgodovino kraja, izvemo, da so vse 3 domačije pripadale gradu Turn. Kraj je bil torej turnska podružnica. Podoba današnje vasi je bila v preteklosti drugačna. "Žrkotova" hiša je imela 2 turna, Okrajškova hiša in Krivčev hlev pa sta se držala skupaj in predstavljala "marof"- hlev. To je bila nekoč živinorejska pristava gradu Turn, graščina Gimpelhof. Lastniki graščine so bili v 16. stol. grofje Barbo, nato baroni Apfaltrerji in drugi. Leta 1747 jo je kupil baron Michelangelo Zois, sredi 19. stol. grof Pace. Ta poslopja in zemljišče so okrog leta 1902 prodali 3 gospodarjem, ki so tako postali novi lastniki domačij, in sicer: Alojz Zupančič - Žrkotov iz Ravna, Tonček Zupančič - Žrkotov iz Ravna in Jože Kotar - Krivčev Jože iz Gobadola. Kasneje je Tonček Zupančič prodal domačijo Francu Murnu, ki je bil doma iz Gobadola pri Žužemberku. Tako so nastale 3 domačije: Žrkotova, Krivčeva in Murnova.
Leta
1943 je bil grad z ostalimi hišami v zaselku požgan, po osvoboditvi pa obnovljen.
Žrkotova in Krivčeva domačija sta se ohranili do danes, Murnovi pa so okoli
leta 1962 prodali poslopje Okrajškovim, zemljo pa KZ Gabrovka-Dole, ki je tukaj
naredila nasad ribeza (za proizvodnjo ribezovega soka in sirupa), ki ga sedaj
ni več. Sedanji lastnik Okrajškove hiše in nekaj zemlje okoli nje je Avguštin
Dim, nekdanji nasad ribeza pa je v lasti Anžlovarjevih iz Gabrovke.
Tudi stara lipa, ki je stala sredi vasi, je bila velika zanimivost. Bila je stara okrog 400 let, vendar so jo morali zaradi slabega stanja posekati, kajti zlomil se je njen najdebelejši vrh in ob hujšem stanju bi se lahko podrla na stanovanjsko hišo.
Znana je tudi po vaški kapelici, ki jo je leta 1928 zgradil takratni Krivčev gospodar. To je bila namreč njegova zaobljuba za srečno vrnitev iz 1. sv. vojne. Kapelica je posvečena sv. Antonu in je bila v kar precej slabem stanju, zato so vaščani leta 1993 sklenili, da jo obnovijo. Seveda sta oblika in velikost ostali prvotni. V času graščine je imela gospoda ob vodotoku pod vasjo svoje ribnike (6), ki pa se do danes žal niso ohranili, saj so se izsušili. V spomin na stare ribnike so Krivčevi leta 2002 naredili novega. Kot znamenitost bi lahko omenili še star Žrkotov vodnjak, narejen iz kamenja, in polkrožno zaključen kamnit portal nad vrati Krivčeve domačije. Oba sta še danes ohranjena v prvotni obliki.
V okoliških gozdovih rastejo tudi gobe in marsikdo danes pozna kraj prav po gobah.
Laze
so majhna vasica, kamor lahko pridemo iz Kamnega Vrha, lahko pa tudi z druge strani,
iz Nove Gore ali s Primskovega. Iz vasi je lep razgled na okoliške kraje.
K vasi spadata tudi zaselka Cerkno in Mala vas. Hiš je malo, nekaj jih je že zapuščenih.
V kraju se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom. V Lazah so njive in travniki v pobočnih legah. Prst je rdeča ilovica, tudi lapor, marsikje pa je močvirnat svet z lužami. Pri Kirmovih imajo turistično kmetijo (Pr' Posilnc).
V Lazah je včasih prevladovalo grmičevje, vmes so bile jase. Ljudje, ki so imeli malo zemlje, so začeli izkopavati grmičevje, da bi dobili obdelovalno zemljo. Uredili so si tudi bivališča in se začeli naseljevati. Kraja se je prijelo ime Golote. Čez nekaj let pa so nastale Laze, in sicer po jasah.
Blizu
izvira potoka Cerknica, zahodno od Gabrske Gore, stoji graščina Cerkno. V 17.
stol. so dvorec pozidali baroni Gallensteini. Ta je leta 1841 do polovice
pogorel. Dvakrat so ga gradili znova, današnje poslopje je precej manjše od
prvotnega. Leta 1904 so ga obnovili. Tu so imeli tudi mlin in žago na
"douf mašino," kar pomeni, da žago poganja para. Ob gradu so imeli
dva hleva, polna konj, kozolec s štirimi pari oken še stoji. Pri gradu sta bili
tudi dve "štirni", globoki kar
L. 1876 je Cerkno kupil Franc Meserko iz Gobnika. Danes je poslopje v lasti "Kovačičevih", žal pa propada.
Lukovec
leži na levi strani ceste Gabrovka-Mirna, malo naprej od Tihaboja.
V vasi stalno živijo tri družine, vse obdelujejo svoje kmetije.
Kraj Lukovec je dobil ime po luknji v gozdu Pezdica nad vasjo. Jama ima vhod v Korbarjevi kleti, izhod pa na vrhu gozdnate Rebri. Pred približno 15 leti se je spustilo nekaj vaščanov iz Tihaboja v jamo, našli so tudi kapnike.
Moravče
so razložena vas. Hiše so raztresene v dolini ob Mirni in po gričevju na
zahodu, kjer zaradi prisojne lege gojijo vinsko trto. Temu delu domačini
pravijo Štorovje, na severu pa se dvigajo
Roje. Jedro vasi je na obeh straneh ceste, ki povezuje Gabrovko z Litijo. Iz Moravč se lahko odpravimo tudi proti Čatežu oz. naprej v Trebnje.
Moravčani se ukvarjajo s kmetijstvom, nekatere kmetije so tudi popolnoma opuščene. Dolina je lepo obdelana, čeprav je v primerjavi s preteklostjo več travnatih površin. Kar nekaj je samostojnih podjetnikov, seveda pa hodijo tudi v službe v sosednje kraje.
Od leta 1987 ima svoj sedež v Moravčah Mizarstvo Gabrovka, ko so preselili tudi upravo, kuhinjo, del proizvodnje, prej so imeli mizarji svoje prostore v Gabrovki. Glavnina proizvodnje pa se je iz Gabrovke preselila že l. 1974. Mizarstvo Gabrovka se je l. 1996 preoblikovalo v delniško družbo. Število zaposlenih se je zaradi različnih težav skoraj razpolovilo, nekoč jih je bilo več kot 40, zdaj 25. Glavna dejavnost je izdelava in montaža oken in vrat, pisarniške opreme, oblog sten in stropov, senčil, mizarji se ukvarjajo tudi z restavratorskimi deli.
Avtoprevozništvo Sandi Kraševec se ukvarja z avtobusnimi prevozi, in sicer s šolskimi prevozi in prevozi turistov za različne turistične agencije.
Z mizarskimi storitvami oz. iskanjem podizvajalcev za
različna (mizarska, gradbena) dela se ukvarjata PRILES (Prijatelj) in GRADEN
(Ciglar), Gradbena mehanizacija RESNIK Zvonko z zemeljskimi deli, pluženjem
cest v zimskem času, Kovinska galanterija KASTELIC z izdelovanjem drobnih
kovinskih izdelkov, podjetje VAČO sortira
star papir in ga pripravlja za nadaljnjo predelavo. Vrtnarstvo Klinc ponuja
različne sadike rož, grmovnic in tudi zelenjave, jeseni, pred dnevom spomina na
mrtve, rezano cvetje. Franc Smrke oziroma podjetje PARKS 1, ki ima
sedež
v Ljubljani, pa z varovanjem, avtomatiko za garažne hiše, avtopralnico,
oddajanjem garaž.
Ob cesti proti Čatežu stoji tudi bencinski servis Petrol.
Skozi Moravče se vije cesta, ki pelje proti Litiji. Na koncu vasi se začne vzpenjati proti Štorovju. Na desni strani ceste stoji na vzpetini, ki je zlasti lepo vidna iz Moravč, cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz leta 1526. Cerkev je barokizirana, le prezbiterij je obdržal gotsko obliko. Cerkev ima kar 4 oltarje, glavni izhaja iz dobe zlatih oltarjev leta 1647. Cerkev ima lesen kor in leseno prižnico iz 18. stol., ki je poslikana. Znamenit je tudi lestenec iz barvnega stekla s krono na vrhu, ki kaže na beneški izvor. Cerkev je bila že večkrat obnovljena, tudi v bližnji preteklosti.
V letu 2005 so vaščani obnovili tudi kapelico, ki stoji ob cesti sredi vasi, kjer zavijemo proti Hohovici, nasproti nekdanje trgovine.
Kako so Moravče dobile ime, ni nikomur jasno. Nekateri menijo, da so ga dobile po morišču, ki je bilo včasih tu, drugi pa trdijo, da je ime nastalo zaradi močvirja. Sicer pa je imel kraj v preteklosti dve imeni. Do mostu se je imenoval Kurja vas, od tu dalje pa Krakovo.
Med in nekaj let po 2. sv. vojni so bile Moravče bolj pomembne, kajti vas je imela OŠ in sodišče v Bizjakovi hiši, krajevni urad v Jeričevi hiši, poleg tega sta tu obratovala mlin in žaga, pri Pavlijevih. V vasi pa sta bili tudi trgovini, ena izmed njih v hiši, v kateri je bila kasneje trgovina v sklopu KZ Gabrovka-Dole, nazadnje tudi zasebna trgovina, ter gostilni (pri Pavlijevih, pri Birtovih).
Vas je dobila elektriko leta 1950, vodovod pa leta 1960.
Roje so za arheološko stroko znano in pomembno najdišče, saj
so prve grobne najdbe zasledili že leta 1860. Tukaj so se zvrstila številna
izkopavanja. Naše muzejske zbirke hranijo le gradivo iz novejših izkopavanj,
vsi ostali arheološki zakladi pa so na Dunaju. Roje so bile naseljene v mlajši
železni dobi ali dobi Keltov. Tu je bilo najdenih več kot 30 bogatih žarnih
grobov z dodatki lončenega posodja, orožja in nakita. Roje so naseljevali tudi
naši alpskoslovanski predniki, saj so bili na grobišču najdeni tudi skeletni
grobovi iz 7.-10. stol. Leta 1977 pa so bili odkriti še 4 skeletni grobovi iz
Fran
Levstik, slovenski pesnik, pisatelj, kritik, dramatik se je rodil v Spodnjih
Retjah pri Velikih Laščah. Življenjska pot ga je zanesla tudi v Moravče. Jeseni
1855. leta se je odpravil na grad Turn, kjer je bil za domačega učitelja pri
grofu Pacetu. Tam je poučeval petero otrok, se igral z njimi, čebelaril, se
družil z gosposkimi in še bolj s kmečkimi ljudmi. Tu je prišlo tudi do prve
velike in precej usodne ljubezni: z vsem ognjem se je zaljubil v Zidarjevo
Tono, živahno, celo nekaj malega šolano, ne ravno bistro, bogato dekle iz
Moravč, s katero pa se ni smel poročiti, ker je bil velik revež. Iz tega čustva,
ki je bilo kar naprej polno največjih radosti in najhujših bridkosti, po njeni
in po njegovi zaslugi, so nastale pesmi z naslovom TONINE PESMI.
Jeseni, 11. novembra 1857, se je Levstik odpravil na pot od Litije do Čateža. V zvezi s tem popotovanjem je nastal potopis POPOTOVANJE OD LITIJE DO ČATEŽA, v katerem je opisal pokrajino in podal literarni načrt.
Danes so Moravče znane prav po Levstikovi poti, na katero se vsako jesen, na martinovo, odpravi na tisoče pohodnikov. Kontrolna točka je seveda tudi v Moravčah, pri Resnikovi kašči, v neposredni bližini hiše Zidarjeve Tone, Resnikovi (Milan in Darja) pa poskrbijo za pogostitev pohodnikov.
Moravška
Gora se razteza zelo na široko po pobočju hriba z istim imenom nad Gabrovko.
Velik del Moravške Gore je težko dostopen, zato je v srednjem delu precej
opuščena, kolovozne poti so zaraščene. V Moravški Gori sta dva izvira pitne
vode: to je Jurčehov studenec, v Taški izvira Gabrovščica.
Včasih je bila Moravška Gora dokaj gosto naseljena. V preteklosti so ljudje ogradili s kamenjem še tako majhen kos dobre zemlje in posadili vanjo vinsko trto ali sadno drevje. Oboje dobro uspeva, saj ima kraj sončno lego. Vsi lastniki vinogradov pa nekoč niso stanovali v Moravški Gori. Sem so prihajali samo v času del v vinogradu, iz bližnjih in tudi precej oddaljenih vasi, tudi iz sosednjih krajevnih skupnosti. Nekoč je v vinogradih prevladovala trta samorodnica - "šmarnica", v novejših vinogradih pa je cepljenka. Obdelava je večinoma ročna, zaradi hribovitega terena je delo s stroji nemogoče. Zlasti po 2. svetovni vojni pa so se ljudje izseljevali v mesta, zato sta veliko hiš in vinogradov prerasla robida in grmovje Mnoge zidanice so danes že popolnoma propadle ali pa so tik pred tem. Poraščene so z bršljanom ali s trto. Ob hišah so brajde, na strehah pa ponekod petelinčki, ki kažejo hitrost oz. smer vetra. Nekatere hiše so primerno vzdrževane, mnogo so jih spremenili v vikende. Posamezniki se danes vračajo na svoje domove, ko se upokojijo. Obnavljajo hiše in zidanice, gradijo tudi nove, veliko je "vikendov", saj sta tu mir in čista narava. V osrednjem delu je še nekaj slamnatih streh, ki pa so v slabem stanju, razen ene. Najti je mogoče še nekatere posebnosti: zanimivo oblikovana lesena vhodna vrata, "ganke", lesene žlebove, kozolce. Med škarpami so v glavnem pešpoti ali poti, primerne za manjši traktor ali konjsko vprego, ki je skoraj ni videti več.
Zaradi vinogradniškega okolja ni nenavadno, da ima vas obrtnika, in sicer kolarja in sodarja Jožeta Tomca. Rodil se je v Moravški Gori leta 1930. Za to delo ga je navdušil oče. Najprej je izdeloval vozove, potem sode in druge posode. Naredil je okoli 1500 sodov in drugih lesenih izdelkov.
Nekateri se ukvarjajo z avtoprevozništvom (Martin Sluga, Stane Zidar).
V
Moravški Gori je tudi pravi mali muzej. Na št. 2 stanuje g. Ferlan, ki si je
tam uredil svojo počitniško hišo, vendar ta
ni
običajna. Rado Ferlan namreč zbira stare predmete iz vse Slovenije in tudi iz
sveta, saj je veliko potoval. Tako je pri njem mogoče videti
najrazličnejše stiskalnice grozdja, mline, grablje, dleta, ključavnice, smuči,
lonce ... Prav zanimivo si je ogledati njegovo zbirko predmetov iz domačih in
tujih logov.
V Taški pri "Cinkovih" (Tekavčevih) je hiša, ki bi je bil vesel vsak etnografski muzej, čeprav je nekoliko posodobljena, ker v njej še živijo. Hiša je lesena. Ima črno kuhinjo in izbo. V kuhinji je po tleh ilovica. Nikjer ni nobene letnice, je pa sigurno med najstarejšimi v naših krajih.
Ime Moravška Gora izvira verjetno iz Moravč, čeprav se pretežni del raztresene vasi dviguje nad Gabrovko.
Leži
v sončni legi na pobočju Grmade. Sestavljajo jo tudi zaselki Cerovec, Pusti
Cerovec, Stegujek.
Če greš iz Litije v Gabrovko, na Javorskem Pilu zaviješ desno in kmalu prispeš v vas, kjer poleg starejših hiš stojijo tudi nove in vikendi. Kar pomeni, da se ljudje tudi priseljujejo oz. vračajo, hodijo v službe, obdelujejo tudi kmetije. Tla so iz peščene prsti, ilovice in laporja. Njive so v pobočnih legah. V Novi Gori ima sedež TEL GRAD - samostojni podjetnik Dejan Anžur se ukvarja z zidarstvom.
Med vojno je skozi Novo Goro potekala nemško-italijanska okupacijska meja. Pusti Cerovec in Stegujek sta bila na nemški strani.
Nova Gora je dobila ime zato, ker so se na nenaseljeno vzpetino naseljevali ljudje in ji dali vzdevek "Nova".
Okrog
ljudje po domače imenujejo Ukrog. Ljudje vedo povedati, da je do tega imena
prišlo zaradi tega, ker so hiše razmetane daleč naokrog.
Jedro Okroga predstavljajo domačije, ki so razmetane po vrhu slemena nad dolino Mirne severno od Čateža. Pod Okrogom je zaselek Dule. Do Okroga je možen dostop s ceste, ki pelje proti Čatežu, in sicer se od te odcepi nekaj metrov naprej od razvalin gradu Turn.
Ljudje se ukvarjajo z živinorejo in s sadjarstvom, precej je tudi mešanega gozda. Njive in travniki so na visečem svetu, prst je peščena in ilovnata. Včasih so bili tu tudi vinogradi.
Na
vzpetini, pod Čateško Goro, stoji cerkev sv. Urha. Prvotna stavba se
omenja že leta 1526.
Hišno številko 1 imajo Režkovi. To je Lazarjev mlin, ki stoji ob cesti, ki pelje v Čatež ob Mirni, pri odcepu za Gornje Ravne. Lazarjev mlin je star okoli 410 let. Včasih so mleli na štiri kolesa, kasneje samo na enega, imeli so tudi stope. Mleli so pšenico, koruzo, ajdo, ječmen, od leta 1995 pa mlin stoji. Včasih so mleli podnevi in ponoči, sedaj pa ljudje vozijo mlet raje v valjčne mline, kjer zamenjajo pšenico za moko.
Pri Režkovih je tudi manjša ribogojnica. V njej gojijo sladkovodne postrvi. Hranijo se s posebno hrano, imeti morajo vedno čisto, hladno in svežo vodo. Te ribe so zelo občutljive in plašne, zato se zadržujejo v jatah. Rastejo zelo počasi. Da odrastejo, potrebujejo dve leti. Poleti jih na nekaj dni razvrščajo po velikosti. Za sortiranje imajo posebno pripravo, sortirnik. Za prodajo mora riba tehtati 25 dag. Vsako leto kupijo mladice za nadaljnjo rejo.
Pečice
ležijo na nižji vzpetini z nadmorsko višino
Vas je dolga približno
Vaščani se ukvarjajo predvsem s kmetijstvom, razvito je predvsem poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. Nekaj jih vsakodnevno odhaja v službo v bližnje večje kraje, in sicer v Trebnje in na Mirno.
V Pečicah ni javnih zgradb, razen velikega skladišča, namenjenega shranjevanju sadja. Toda tudi ta zgradba je izgubila svoj prvotni namen že leta 2002.
Ime Pečice izvira iz pečin, ki se nahajajo na severni strani vasi.
Nekoč je bila vas znana po kvalitetnem sadju, ki so ga gojili na južni strani vasi. Njegova pomembna vloga sega v leto 1959. Zaradi denacionalizacije pa sadovnjak počasi propada, ker so zemljišča v nasadu dobili nazaj kmetje, ki pa se z obdelavo sadovnjaka ne ukvarjajo več.
Podpeč
pod Skalo je strnjeno naselje v podnožju Velike peči. V vas vodi cesta iz
Moravč, ki je do Hohovice tudi asfaltirana.
Svet je hribovit, ljudje se ukvarjajo s poljedelstvom
in z živinorejo, so tudi zaposleni. Obljudeni sta samo dve domačiji, Resnikova
in Pavlinova. Brata Marjan in
V skalnatem pobočju Velike peči, ki vzbuja spoštovanje in strah, se zadržuje divjad, tam je več kraških jam; bolj znani sta Ajdovska in Fantovska jama, v kateri so se nekdaj skrivali fantje, ko so jih iskali za vojaško službo. O jamah kroži več zgodb. Ena pripoveduje, da je v njih voda, ki seže pod Veliko Gobo, kjer je zlato, ki ga varuje orjaška kača. Nad Veliko pečjo je gozd, kjer raste tudi črni gaber. Gabrov les je primeren za izdelovanje obličev, delov za vozove in za tkalske čolniče. V bližini izvira Mirna, ki teče proti Moravčam. Kraj vasi je domnevno prazgodovinsko gradišče. V Ajdovski jami so našli kulturne ostanke iz te dobe.
Tu so tudi ruševine podpeškega gradu Gallenstein, ki
se prvič omenja leta 1300, lastniki Gallensteini l. 1388. Nato do
l. 1668 Gallenbergi, ki so se kasneje preselili v grad Gabrje v Gabrski Gori,
tudi Apfaltrerji, Lambergi, Zoisi, leta 1850 pa ga je kupil grof Karel Pace.
Grad je imel obzidje in obrambne stolpe, vendar je vse že zdavnaj prekrila
ruša. V času Valvasorja, ko sta tu stali še pristava in grajska kapela, je bil
grad zapuščen. Po ustnem izročilu so ga razdejali Turki, ko so ga obstreljevali
iz Gabrske Gore. Od tega gradu so danes le še skromne razvaline, grajski grič z
razvalinami je danes v kmečki lasti.
V Podpeči stoji cerkev sv. Pavla, kjer sta Henrik Gall in njegova žena Elizabeta leta 1390 ustanovila beneficij. Cerkev je bila zgrajena v drugi polovici 14. stol. v gotskem slogu, kasneje je bila pobaročena.
Cerkev je znamenita zaradi fresk, ki niso še v celoti odkrite, pripadajo po različnim obdobjem. V zvoniku sta 2 zvonova, ki sta bila nameščena po vojni, ker je tudi tukaj prvotne zvonove pobrala vojska. Pod cerkvijo, ob poti, ki vodi do nje, stoji tudi kapelica, ki je obnovljena.
Pred 1. vojno se je izselilo precej mladega rodu v Ameriko, kjer so se zaposlili kot rudarji v Pensilvaniji. Med 2. vojno so imeli domačini v skalnatih pečinah Velike peči varno zavetje pred okupatorjem.
Tihaboj
leži ob glavni cesti Litija–Mirna. Od Gabrovke je oddaljen
Vas je dolga
Ljudje v vasi se ukvarjajo s kmetijstvom – živinorejo in poljedelstvom. Poleg tega se jih približno polovica vozi v službe na Mirno, v Litijo, Šmartno, v Ljubljano, v Gabrovko in v Čatež. V vasi se obrtnik Jože Jerič ukvarja z avtokleparstvom, Lado Jerič (DOM SERVIS) opravlja različna servisna in obnovitvena dela.
Javne zgradbe so cerkev sv. Marka,
skladišče, stanovanjske hiše in gasilni dom. Ob robu vasi se nahaja pokopališče
z mrliško vežico, ki se že dolgo ne uporablja.
Ime vasi je povezano s časi turških vpadov. Neke noči so Turki napadli vas. Možje so se poskrili. Žene so Turke napojile z žganjem. Ko so zaspali, je neka žena potiho odsekala glavo turškemu poglavarju. Možje pa so potem pobili še ostale vojake. Po tem dogodku se je vas najprej imenovala Tihi boj. Pozneje se je ime še spreminjalo, najprej v Tehaboj in nazadnje v Tihaboj, kakršno je tudi ostalo.
Naselje
leži na hribu, na vzhodni strani doline Mirne, pripada ji tudi zaselek Podtlaka
na desni strani Mirne. Do vasi se pride, če s ceste Gabrovka-Čatež zavijemo
levo.
Vaščani hodijo večinoma v službo, nekateri starejši prebivalci
se ukvarjajo s kmetijstvom: živinorejo (tudi ovčjerejo) in poljedelstvom. Okrog
vasi rastejo mešani gozdovi, v njih pa gobe in borovnice. Njive in
travniki ležijo na pobočjih. V vasi živi tudi Štefan Prijatelj, ki se
ukvarja s kmetijstvom, poleg tega je tudi odličen mesar in pletar. Zelo spreten
je v pletenju košev, košar, opleta pa tudi vse vrste steklenic, od čisto
majhnih do velikih. V dolini živi samostojni podjetnik Boštjan Voje. Ima
delavnico, v kateri izdeluje pohištvo in druge izdelke
iz lesa. Tudi Sandi Grm je podjetnik (KOVIT projekti,
Trbovlje).
V vasi je gasilni dom, ki se nahaja na pobočju vasi, vendar se na žalost ne uporablja več. Nekoč sta bila znana tudi žaga in mlin pri Mantku, na drugi strani vasi pa je bil tudi mlin pri Krivcu. Lastnika najstarejše hiše v vasi, ki je zgrajena pol iz kamna, pol pa betona, sta Franc in Marija Gracar. V vasi je tudi nekaj hiš, ki so zapuščene. Počasi propadajo, vendar še vedno stojijo.
Iz obdobja 2. svetovne vojne je znano, da je bila vas leta 1941 požgana; Nemci so namreč streljali na vas z bližnjega Zaplaza. Tedaj je bilo ubitih precej domačinov.
Tlaka je dobila svoje ime po tlaki, ki so jo morali opravljati ljudje – tlačani, ki so živeli nekoč na tem področju in so spadali pod turnsko graščino.
Vas
Vodice leži na nadmorski višini
Na Vodice pelje asfaltirana cesta, iz Moravške Gore, na Spodnje Vodice pa lahko pridemo tudi z druge strani, in sicer s Klanca.
Naselje je torej sestavljeno iz Spodnjih in Zgornjih Vodic, glavnina hiš je na Zgornjih Vodicah. Na Spodnjih so nekatere zapuščene in propadajo.
Ljudje se v glavnem preživljajo s kmetijstvom. Seveda hodijo
tudi v službe ali se z obrtno dejavnostjo ukvarjajo doma.
Ob hišah stojijo gospodarska poslopja. Zanimive so stare kmečke hiše, zrasle pa so tudi nove. Na hribčku stoji cerkev sv. Neže, ki je stara približno 600 let. V letu 2005 je bila obnovljena. Cerkveni oltar krasita kipa sv. Neže in sv. Jerneja. Zato je tu vsako leto na god sv. Neže, 21. januarja, maša, ki se je udeležijo predvsem vaščani. Na god sv. Jerneja pa je tu žegnanje.
Za vasjo je med vojno potekala meja med Italijo in Nemčijo. V gozdu, v bližini vasi, je nekdaj stal grad. Ta del gozda je dobil ime Gradec. Po pripovedovanju starejših ljudi je tam zakopano zlato tele. Na Vodicah je tudi jama, kjer so iskali železovo rudo, vendar je je bilo premalo, da bi nadaljevali z delom. Jama se imenuje Knapovska jama. V vasi je še prostor, kjer so včasih trli lan, iz katerega so tkali platno.
Gabrov list
Glasilo učencev OŠ Gabrovka–Dole
Tematska številka "Moj domači kraj"
Letnik: 8, Št.: 1
Šol. l. 2005/06
Mentorica:
Računalniško oblikovanje: Učenci izbirnih predmetov RUB in ROM
Mentor za računalniško oblikovanje: Igor Hostnik
Fotografsko gradivo in besedila: učenci 6., 7., 8., 9. r.
Literatura: Moj kraj skozi čas. Projektno delo na kulturnem področju, 1994.
Ustni viri: prebivalci KS Gabrovka.
Gabrovka 2006