22. oktobra smo na naši šoli gostili pisatelja Slavka Pregla. 

Literarno srečanje je bilo namenjeno vsem učencem naše šole. Zato je obisk pisatelja praznik govorjene in pisane besede. Učenci so se pri urah slovenščine na srečanje s pisateljem pripravljali cel mesec in izdelali plakate o njegovem delu ter življenju. Najprej se je Slavko Pregl srečal z učenci od 6. do 9. razreda. O Preglovem otroštvu smo izvedeli tudi to, da je igral harmoniko in klarinet.

Slavko Pregl je učence s svojo mirnostjo in hkrati humorjem zabaval in poučeval. Poleg pisatelja Svetine je najvišji živeči mladinski pisatelj (v višino meri kar 191,5 cm), da je bil odličnjak z vsemi peticami razen v športni vzgoji, ker je bil, kot je sam povedal »štor«, da ima štiri otroke in vnučko, da piše zato, ker ne zna drugega delati, da so ga sošolci klicali »preklja«, ker je bil velik in suh... vse to in še kaj humornega nam je zaupal o sebi. Bral nam je iz svojih knjig. Izvedeli pa smo tudi, da je prejel vidne nagrade s področja literature: Levstikovo nagrado za knjigo Geniji v kratkih hlačah, večernico za knjigo Srebro iz modre špilje ter nagrado desetnica za roman Usodni telefon.

Po prijetnem srečanju smo se z bučnim aplavzom zahvalili in odstopili prostor  učencem s petih podružnic. Mlajši učenci so se s pisateljem srečali na njim primeren način, z vprašanji o prvi knjigi, njegovih letih, »zadnji« knjigi, o tem ali je boljša goveja juha ali Juha cviluha, ki je literarno delo za mlajše... Tudi mlajšim je bral odlomke svojih del. Srečanje smo sklenili z aplavzom in zahvalo za obisk.

Za našo šolo je literarni obisk besedno praznovanje, ki zahteva dobro organizacijo. Ob sodelovanju vseh pedagoških delavcev predvsem pa zadovoljstvu učencev je naš jesensko literarno obarvan dan prava popotnica v branje in učenje.

Tisti odrasli, ki pa smo Slavka Pregla brali kot otroci in gledali po njegovi knjigi posnet film Odprava zelenega zmaja, smo postali kratek čas njegovi literarni in filmski junaki. Kajti le-te Slavko Pregl slika iz resničnega življenja. In vemo, da je prav prepletenost realnega in umetniško abstrakatnega tisto najlepše, kar nam povezuje vsakdan s sanjami.