ŠOLSKO  GLASILO

S T E Z I C E

Z RANTO NA KOŠARKARSKI TEKMI

 

Z Ranto na tekmi sem igral

in enih par košev sem dal.

 

Ko sem jih dal že osemnajst,

me Ranta dvignil je nad koš

in rekel: »Jaroš, zabij še en koš!«

 

Močno sem ga zabil,

se z Ranto veselil,

minila sta trenutka dva,

je on zabil še koša dva.

 

Dal je še štiri,

ko me je spet dvignil

in me kot za šalo

skozi obroč porinil.

 

In ko na tleh sem pristal,

sem z žogo stran odvihral.

 

  

      JAROŠ ŠTIFTAR, 12 LET (6. razred)

 

 

 

SMUČANJE Z RANTO

 

   Bilo mi je dolgčas, zato sem poklicala prijatelja Ranto, tistega  dolgina iz Primoževe povesti. Čeprav je med nama približno 20 kilometrov, je fant pridrvel k meni v pičlih petnajstih minutah. Nato smeh, dolge noge in … Najprej je hotel jesti. In to fižol. Ni mi preostalo drugega, kot da mu ga skuham. Obilno se je najedel, potem pa sva tuhtala, kaj bi delala. Posvetilo se mi je, da se greva smučat.

   Ideja je bila dobra, toda opremo sem imela le jaz. Poskusila sem si sposoditi kaj za Ranto, a so bili nekateri na dopustu, drugi niso imeli dovolj velikih stvari. Zato nama ni ostalo drugega, kot da sva vzela pot pod noge in se z mamimo bančno kartico namenila čez hrib do velenjskega Hervisa.

   V trgovini je kar lep čas trajalo, da so našli njegovo številko »pancerjev«, dovolj velik kombinezon ter vse potrebno. Končno sva bila pripravljena za smučanje. Doma je Ranta postal spet lačen in je pospravil še krožnik fižola. S polnimi usti je govoril: »Fižol trikrat na dan, pa ne boš nikdar bolan!« Jaz pa sem molila, da ga na smučišču ne bi preveč napihovalo.

    Na smučišču sva se preobula in si nadela smuči. Ne vem, ali je bila strmina pripravljena na mojega prijatelja, on sigurno ni bil. Šla sva na sidro. No, bilo je kar malo kritično. Ranta je ves čas kričal: »Ana, padel! Ana, pomagaj mi! Ana, reši me!« Jaz pa sem ga mirila. Končno sva prišla do vrha smučišča in Ranta se je pogumno spustil navzdol. Pa je že padel. Ko sem ga z muko postavila pokonci, sem mu razložila, kako mora smučati. Poučila sem ga: »Ko se pelješ, imej roke naprej. Če greš v desni zavoj, pritisni na levo nogo in obratno. Pa naprej se drži!!!«

    Malo bolje se je peljal, a je bil spet kmalu na tleh, ker se je držal preveč nazaj. Potem je popravil držo in je kar šlo. Ko sva se peljala že šestič, bil je namreč dokaj vztrajen, je rekel, da hoče na Kogelnika. Seveda mu nisem dovolila, saj njegovo znanje smučanja ni bilo zadovoljivo. Trmaril je in trmaril, da sem na koncu popustila. Ko sva se pripeljala do štartne ute, pa je vprašal: »Ana, a se da nazaj tudi?« Povedala sem mu, da ne gre. Bil je prestrašen, ker je bila proga ledena. Padel je že pri prvem zavoju. Čas, ki sva ga porabila, da sva prišla na prelomnico, je bil rekorden: ena ura, dvainštirideset minut in devetinpetdeset sekund. Na prelomnici je bil že tako utrujen, da ni zmogel niti koraka več. Malo sva se spočila, ko je začelo snežiti. Vidljivost se je poslabšala. Želela sem čim prej priti v dolino, toda nesreča nikoli ne počiva. Ranta je nerodno zamahnil s smučko, ki je odletela do štartne ute, sam pa si je, za piko na i, zvil koleno. Šla sem po njegovo smučko. Ranta je ležal v snegu in stokal. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pobrala njegove smuči in se spustila v dolino po pomoč. V dolini pa nikogar! V takem vremenu so šli vsi domov. Poskusila sem poklicati svojega trenerja, ki je bil ta dan dežuren na smučišču, pa ni bilo signala. Nato pa sem opazila, da je eden od otrok pozabil velik krožnik, s katerim se je vozil po snegu. Brez odlašanja sem ga pograbila in se vrnila do zasneženega prijatelja. Kolikor je le bilo mogoče, sem ga hitro spravila na krožnik, sedla za njim, zmolila oče naš in naju pognala po strmini navzdol. Šlo je kot formula. Ustavila sva se spodaj, ko sva se zaletela v ograjo.

   S klicem v sili sem le doklicala reševalce. Ranto so odpeljali v bolnico, mene pa domov. Pri priči sem poklicala Rantine starše.

   Naslednji dan sem ga obiskala. Hotela sem ga osrečiti s tečajem smučanja, a je dejal: »Če bom še kdaj sploh stopil na smuči!«

 

 

ANA MOSTNAR (12 LET) (6. razred)

 

 

 

  

RANTA S PRIJATELJI GRADI SNEŽENI GRAD

 

   Konec januarja so pod Peco gradili snežene gradove za kralja Matjaža in njegovo Alenčico. Letos so se graditeljem pridružili tudi Ranta, Smodlak in Metka.

   Znana trojica je prispela v Podpeco. Pred vhodom so bila velika vrata z napisom DOBRODOŠLI NA GRADOVIH KRALJA MATJAŽA.

Na žalost, vrata niso bila dovolj visoka, no, vsaj za Ranto ne. Z glavo se je zaletel v zgornji del in imel napis dobrodošlice sredi čela, ha ha.

Skupinica si je poiskala mesto blizu gozda. Ranta se je oglasil, da je žejen. Metka se je ozrla okrog in se prijela za glavo: »Fanta, kje pa imata hrano?«

»Ja, Ranta je vso pojedel,« je povedal Smodlak. Pobrali so denar iz žepov in Ranta je šel kupit jesti. V gostilni je naročil tri limonade in tri hotdoge. Najprej je plačal limonado, kovanci za hrenovke pa so mu nerodno padli v vrč piva gospoda, ki je stal ob njem. Ta ga je jezno pogledal. Skoraj si je zvil vrat, ko se je obrnil k visokemu fantu, ki ga je le nedolžno gledal. Pa so stvar le uredili in Ranta je svoj obrok pojedel že na poti do prijateljev. Smodlak in Metka sta v tem času narezala kose snega za gradnjo. Zdaj so se morali le še dokončno odločiti, kakšen bo grad. Pravo idejo je imel, seveda, Ranta. Predlagal je, naj naredijo kip, podoben njemu, v rokah pa bo visoko držal glavo kralja Matjaža. Zraven bi on sam napisal pripovedko. Ranta in Smodlak sta se lotila trupa, Metka pa je klesala Matjaževo glavo. Presenečena je bila nad vnemo fantov. Morala sta nasaditi le še vrat z glavo. Ranta je dvignil Smodlaka, da bi dokončal delo, pa mu je  le-ta spolzel z rok in Smodlak je nesrečno padel. Trupu je zlomil roko, ki je priletela bližnji ženski ravno na noge. Ona pa se je prestrašila in podrla del gradu, ki ga je njena skupina tako vztrajno postavljala. Bilo je kar precej negodovanja. Roko so popravili, dokončali kip in dvignili kraljevo glavo. Brado so ovili okoli kipa. Ranta je opazil, da je sneženi kip višji od njega. Zato si je sposodil sekiro in z enim udarcem odsekal kipu pol sneženih nog. Slednji se je nevarno zamajal, a je le obstal na svojem mestu. Ranta je bil zadovoljen, Metka pa ga je grdo gledala.

Ranta je na sneženo ploščo zapisal še tole besedilo:

 

Ko se bo Matjaževa brada 9-krat ovila okoli Rante,

bo kralj dobil roza trup, noge in roke.

Takrat bo lahko premagal Turke.

Lep pozdrav

Ranta

 

 

   Napočil je čas, ko so začeli zbirati zmagovalca. Kralj Matjaž se je sprehajal med umetninami in ko je prišel do trojice junakov, je padel in se od smeha valjal po tleh. Nato jih je razglasil za zmagovalce najbolj smešnega kipa.

Slavje je prekinilo zvonjenje Rantinega telefona. Sporočili so mu, da je mati v bolnici in naj se čim prej vrne. Ob izhodu se je Ranta spet zaletel v napis. Toda tokrat je obležal nezavesten. Reševalci so ga odpeljali v bolnico in do matere je prišel še hitreje, kot si je lahko predstavljal.

   Mogoče je kdo med obiskovalci imel srečo in je videl najbolj smešno stvaritev. Jaz sem bil med srečneži.

 

 

TOMAŽ PIKO (12 LET) (6. razred)

 

Začetna stran     Učitelji     Projekti     Aktualno