KOVAČEVA KOBILA JE VEDNO BOSA
Metka je prišla iz šole. V garažo je šla
pogledat svoje kolo in ugotovila, da je zračnica prazna. Prosila je
očeta, naj ji popravi kolo.
»Jutri ti ga bom, ko bom imel več časa,«
ji je odvrnil.
Minil je ves teden, Metka pa je še vedno
bila brez kolesa. Na obisk je prišel stric Pavle in Metka ga je
prosila, naj ji zakrpa zračnico. Stric ji je kolo res popravil in
vesla se je vozila z njim celo popoldne.
Oče se je po končani službi, kjer je
popravljal kolesa, vrnil domov. Ni mogel verjeti svojim očem, ko je
videl, da se hčerka vozi s kolesom.
Torej je bil zanj pravi pregovor, da je
kovačeva kobila vedno bosa.
Lucija, 6.a
KDOR NIMA V GLAVI, IMA V PETAH
Moja mama je šla v zgornje nadstropje
hiše, da bi izklopila moj računalnik. Opazila je, da sem pozabil
torbo, zato jo je pograbila in stekla za menoj. Pozabila pa, da je
šla izklopit računalnik. Morala je še enkrat po stopnicah. Za mojo
mamo ni bilo prvič, da je držal pregovor, ki pravi, da kdor nima v
glavi, ima v petah.
Miha, 6.a
MALO DENARJA, MALO MUZIKE
Ded Franc je mizar in pri svojem delu res
uživa. Zadnjič je kupil žago za rezanje desk po zelo nizki ceni in
vsem pripovedoval, kako ugodno jo je dobil. Toda kmalu mu je začela
nagajati in kljub njegovemu trudu se mu je na koncu čisto pokvarila.
Ja, malo denarja, malo muzike.
Miha,
6.a
JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA
Pred leti je v Španiji živel zelo dober
nogometaš. Bil je vzor vsem nogometašem po svetu. Med svojo športno
kariero se je tudi poročil in dobil sina, ki je žogo vzljubil že v
svojem ranem otroštvu.
Pri šestih letih ga je oče vpisal v šolo
nogometa. Že takrat je kazal svoj talent in bil res dober.
Pri dvanajstih so ga vključili v otroško
špansko reprezentanco. Z veliko volje, potrpežljivosti in vaje je
bil kot devetnajstletnik sprejet v člansko reprezentanco Španije.
Njegov debi je bila tekma proti Portugalski, kjer je dal dva gola.
Navijači so bili navdušeni, trener pa mu je dejal, da je tako dober
kot oče. Fant se je nasmehnil in rekel, da jabolko ne pade daleč od
drevesa.
Luka, 6.a
ČESAR POLNO JE SRCE, RADA USTA GOVORE
V manjšem mestu je živela študentka
Marija. Svoje stanovanje je delila s cimro Tino. Dobro sta se
razumeli. Ob koncu tedna je Marija rada zahajala na kopališče. Tisti
dan pa je bil zanjo usoden.
Kot vedno se je ulegla na svoj najljubši
ležalnik in se sončila. Naenkrat jo je nekdo poškropil. Zakričala je
in zagledala mladeniča njenih let, rjave polti, čokoladnih oči in
daljših las. Fant se ji je smeje opravičil in se ji hotel oddolžiti
za hladno prho. Marija ni vedela, kaj naj reče. Podal ji je roko in
se ji predstavil kot Matej. Povabil jo je na večerjo. Tudi ona se mu
je predstavila in sprejela vabilo.
Doma je Marija nato Tini pripovedovala o
dogodku in sploh ni nehala govoriti o Mateju: kakšne zapeljive oči
ima, kako nežen je njegov dotik roke, njegov glas pa jo je kar
božal. Tina se je sprva smejala, nato pa je začela zavijati z očmi,
ker se je naveličala cimrinega govorjenja. Rekla ji je, da je gotovo
zaljubljena vanj, kar pa Marija ni hotela priznati.
Pa ji je Tina zabrusila: »Česar polno je
srce, rada usta govore.«
Ana, 6.a