TABORNIŠTVO V ŽERJAVU ŠE ŽIVI!
(intervju)
Peter Raztočnik
je zelo aktiven Žerjavčan, saj je občinski svetnik v občini Črna na
Koroškem, predsednik Krajevne skupnosti Žerjav ter zelo aktiven
starešina tabornikov rodu Pogorelc.
Kdo vas je navdušil za taborništvo?
Najbolj so me navdušili sovrstniki v
Žerjavu, saj takrat nismo imeli televizije, za računalnik še slišali
nismo. Biti tabornik pa je bilo nekaj modernega, saj smo bili skoraj
vsi otroci v Žerjavu taborniki.
Kdaj ste se včlanili k tabornikom rodu
Pogorelc in ali ste bili že prej v katerem drugem društvu?
Najprej sem se včlanil v rod Sivih
rudarjev v Žerjavu, kasneje pa sem bil eden izmed večjih pobudnikov
za ustanovitev taborniškega rodu Pogorelc, katerega smo ustanovili
24. 4. 1991 v Žerjavu.
Kdaj ste postali starešina rodu
Pogorelc, ste prej opravljali katero drugo funkcijo?
Starešina rodu Pogorelc sem postal na
občnem zboru leta 1992, prej sem pa opravljal funkcijo taborniškega
vodnika, in sicer vse od leta 1991, ko sem naredil izpit za vodnika
v Medvodah.
Ali ste prejeli kakšna posebna
priznanja in ali bi katero izpostavili?
Da, prejel sem zlato zvezdo ali tako
imenovan zlati vozel III. stopnje za znanje veščin taborništva. To
priznanje mi kar veliko pomeni in bi ga tudi izpostavil. Vendar pa
mi največ od vseh listov papirja in zlatih priponk pomenijo pogledi
sreče in zadovoljstva ter veselja v otroških očeh. To je zame
največje priznanje.
Se katerega taborjenja še posebej radi
spomnite?
Rad se spomnim vseh taborjenj, saj so vsa
zelo zanimiva. Najbolj pa mi je bilo všeč na Krki in Kolpi, kajti
takrat je bilo zares taborniško. S seboj smo imeli le šotore, spalne
vreče in kuharico, zato smo si morali vse poiskati v naravi. Zvečer
so bila pa prav prijetna druženja ob tabornem ognju.
Se spomnite kakšne dogodivščine s
katerega taborjenja, ki vam je ostala še posebej v spominu?
Res rad se spomnim zanimivih ženitev na
Kolpi, kjer sem igral različne vloge. Bil sem namreč priča ter
taborniški matičar. Na koncu smo pa peljali vse neveste z narejenim
splavom po reki, kjer so srečale Hunko Tunko, ki je prišel iz
globine Kolpe.
Koliko vozlov se morajo taborniki
naučiti od najmlajših do izkušenih grč?
Pri medvedkih in čebelicah je meja okrog
10 vozlov; ko postaneš grča, je pravilno, da jih znaš vsaj dvajset.
Vsi vozli, ki se jih naučimo pri tabornikih, ti pridejo prav v
naravi in življenju. Marsikdo zamenja vozle planincev z vozli
tabornikov in obratno. Vendar mi taborniki in prijatelji planinci
dobro vemo, kateri vozli so naši in kateri njihovi.
Kot vemo, pišete tudi zgodbice za
otroke, ki so objavljene na spletni strani tabornikov Žerjav. Kako
dobite navdih?
Največkrat dobim navdih iz naših
dogodkov, ki se jih spomnim ob večerih, in tako sedem za računalnik
ter jih zapišem. Vse zgodbice so objavljene na internetni strani
rodu Pogorelc. Vsak si jih lahko prebere. Seveda je to dobro tudi za
naše najmlajše Murne in malo manj mlade Gozdovnike in Gozdovnice,
saj učiteljice in mame pravijo da morate veliko brati.
Koliko časa ste že urednik te strani?
Urednik te strani sem približno dve leti,
prej pa sem bil aktiven član uredniškega odbora.
Koliko mladih tabornikov je včlanjenih
v društvo?
V društvo je včlanjenih 25 mladih
tabornikov. Pričakujemo, da bo število naraslo, saj lahko mladi pri
nas spoznavajo naravo, njene prednosti, lepote, zaklade in zdravo
življenje.
Kaj bi sporočili mladim tabornikom in
njihovim staršem?
Sporočil bi jim, da taborništvo
pripravlja mladega človeka na pošteno življenje v naši družbi, da
spoštuje naravo, jo ohranja v vsej njeni lepoti ter spodbuja sožitje
med ljudmi.
Pripravil: Luka Kropivnik, 8. b
Mentorica: Irena Greiner