ŠOLSKO  GLASILO

S T E Z I C E

POGOVOR S SLOVSTVENO FOLKLORISTKO

go. MARTO REPANŠEK

 

 Naučili smo se, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega jezika. Jezik pa je najpomembnejša dediščina, ki so jo naši predniki vzeli s seboj iz svoje prvotne domovine v današnji slovenski kulturni prostor. In naš slikovit jezik ima več kot 40 narečij. Besedo FOLKLORA je pri nas vpeljal Karel Štrekelj že leta 1887. Tudi to vemo, da se strokovnjak, ki raziskuje slovstveno folkloro, imenuje folklorist. Folklorni dogodek je, če istočasno potekata pripovedovanje oz. petje in poslušanje.

Kaj vse spada med vrste slovstvene folklore? Otroške vabljivke, izštevanke, zbadljivke, zmerjavke; potem so rekla, izreki in pregovori; uganke ter obredna besedila (npr. prošnje, blagoslovi, zahvale). Med pesmimi so tako pripovedne kot izpovedne pesmi – torej na eni strani balade in romance, na drugi pa: kolednice, jurjevske, kresne in nabožne pesmi; ljubezenske in ženitvovanjske pa obsmrtnice in seveda pivske, kmečke, stanovske, vojaške … V pripovedništvo spadajo: pravljice, povedke, smešnice, anekdote in spominske pripovedi.

 

Naša gostja, gospa Marta Repanšek, z njo smo se srečali 29. maja 2009 v šolski knjižnici, se ukvarja predvsem z zbiranjem povedk, ki jih je poimenovala BAJŽE.  Dr. Marija Stanonik pravi, da se povedke ločijo od pravljic tako kot vsakdanje in praznične obleke. Preden nam je ga. Repanšek razložila, kaj so po njenem te zgodbice in spregovorila o svojem zbirateljstvu, smo prisluhnili eni iz Bajž s Koroške in eni iz Večne ure.

 

Kaj so torej bajže?

Jaz nisem originalna Korošica, pa sem prisluhnila razlagi kolegice Milke Pušnik, ki mi je povedala, da je človek, ki veliko pripoveduje, a mu ni vsega verjeti, bajžast. Bajže so torej pol resnične in pol neresnične zgodbe, drugod jih imenujejo povedke, niso pa to pripovedke.

 

Kdo vas je navdušil za zbiranje bajž, kdaj in čemu?

Po dveh letih upokojitve, ko sem si že malo odpočila od poučevanja, sem si zaželela še kaj delati. Vedno me je zanimala zgodovina Črne. Brala sem o nekdanjih vojaških ubežnikih, o takratnem krvnem davku Slovencev in o skrivačih, ki so se nahajali v zakotnih predelih Koroške. Da, o tem me je mikalo še kaj več izvedeti. In nekega dne se je na pragu hiše pojavila dr. Marija Stanonik in me začela snubiti za zbiranje pripovedi s Koroške. Najprej sem bila skeptična, saj si nisem znala predstavljati, kako naj pridem do ljudi in jih kar tako začnem spraševati, ali jih je na primer kaj strašilo. S Stanonikovo sva se le delno dogovorili, no, jaz pa sem kmalu zatem poskusila pri svoji tašči. Ko sem jo vprašala, ali jo je kdaj strašilo, so njene oči kar zažarele in z veseljem mi je pripovedovala, kako je strašilo njenega očeta, jaz pa sem zgodbo zapisala na papir, ki mi je tisti hip prišel v roke, to je kar na papirnato vrečko in z navadnim svinčnikom. To je bila moja prva bajža. Naslednji je bil g. Pogladič, ki se je spomnil bolj klenih, krutih primerov. Potem sem se obrnila na spodnjo sosedo, ki mi je z navdušenjem natresla nekaj zanimivih zgodb. In nato sem se odločila iti v Mežico k neki stari gospe … Ti stiki z ljudmi so bili izredno prijetni.

 

Bi zbirali to ljudsko blago, četudi prej ne bi poučevali slovenščino?

Tega pa ne vem. Celo življenje me je zanimal jezik: pravilna izgovarjava, barva glasu, bogastvo besedišča. Ker sem živela v več krajih Slovenije, morda malo bolj zaznavam različice med narečji.

 

Vam kdo pri tem pomaga?

Pretežno sem sama, sama sem si tudi izmislila način zapisovanja teh zgodb v narečju. Ga. Stanonik mi pri tem ni mogla pomagati, pustila pa mi je proste roke. V Bajžah s Koroške  sem nato izbrala tudi zapis polglasnika. S tem je bilo veliko dela. Moram pa se pohvaliti, da je kasneje profesor slavistike Janez Mrdavšič izjavil, da sem ta zapis rešila zelo enotno.

 

Razložite nam, kako poteka tako delo: od ideje, prve informacije do zapisa?

Dobro je, če poznaš svoj kraj in svoje ljudi. Ker sem toliko Črnjanov učila, to ni bil problem. Vsak tak stik s pripovedovalcem pa mora potekati v pozitivnem in naklonjenem vzdušju. Ko izveš za koga, ki bi ti povedal kako zgodbo, to osebo pokličeš in se prijazno dogovoriš za srečanje, to pomeni, da se prilagodiš času in kraju. Jaz niti enkrat nisem zamudila. Pri delu uporabljam diktafon, kamor posnamem bajžo, potem pa jo znova in znova poslušam, po pol povedi in spet nazaj, dokler ni v celoti in čim bolj verodostojno zapisana. Skratka, delo teče silno počasi.

 

Nastanejo pri tem kake težave?

Ker ne vozim, sem vedno rabila šoferja, kajti največ pripovedovalcev je bilo iz okolice. Pretežno me je vozil mož, včasih tudi njegov brat. Za to delo moraš imeti ogromno časa – ob nobeni službi tega ne zmoreš. Prve članke sem objavljala v Prepihu, takrat se namreč nisem obremenjevala s tem, da mora nastati knjiga.

 

 Ste kdaj vrgli puško v koruzo?

Ne, nikoli, ker sem po naravi vztrajna. Kot nekdanja učiteljica in tudi po osebnem prepričanju poudarjam, da je prav, da se to ljudsko blago zbira, prenaša na mlade in ohranja.

 

 Bi se lahko vsak lotil zbiranja bajž?

Predvsem potrebuješ veselje. Kdor ima veselje za neko delo, ne vidi težav in stvar steče. Pomoč potem hitro najdeš; jaz sem pregledala štiri do takrat izdane knjige iz zbirke Glasovi. No, danes, po tolikih letih, ima Slovenija že čez 30 zbirk povedk.

 

Zagotovo se vam je pripetil kak poseben doživljaj, ko ste tako z diktafonom hodili po domovih in srečevali najrazličnejše ljudi ter poslušali zanimive zgodbe.

Bilo je tudi tako, da sem bila cel popoldan na obisku in poslušala človeka, a potem ni bilo kaj zapisati – ni bilo zgodbe. V spomin pa se mi je vtisnil pogovor z dvema s Selovca, kamor sva se odpravili z go. Zmago Prošt. Moški je bil pameten, a popolnoma gluh, ženska pa malo prizadeta in se je težko izražala. Kljub vsemu sem zapisala zgodbo. Najbolj pa sta bili ganljivi njuna preproščina in gostoljubnost kljub revščini.

 

Kako pa potem pride do knjige?

Dr. Stanonikova je imela domenjeno z založbo Kmečki glas, podporo pa je dobila tudi pri Ministrstvu za kulturo. In potem so sledila pogajanja glede plačila. Tam imajo vse v marmorju, jaz pa naj bi naredila vse zastonj. Pa nisem delala zaradi denarja! In sem šla v samozaložbo: našla sem oblikovalca, pomagali pa so mi mnogi prijatelji in znanci. A nikoli več ne bi šla v to, čeprav pravijo, da v tretje gre rado!

 

Izdali ste dve knjigi: Bajže s Koroške in Večno uro. Črnjani smo zato ponosni na vas in na marsikateri domači polici leži vaše delo. Koliko zgodbic/ bajž je pravzaprav to?

V eni jih je 204, v drugi pa 81.

 

In katera vam je najljubša?

Težko rečem. Res pa je, da na raznih obiskih, ko me povabijo na predstavitev, berem vedno iste. Bajža mora biti kratka in zanimiva, predvsem konec naj bi bil efektiven. Otrokom vedno preberem Divjo jago. Za različne prilike izberem različne zgodbe.

 

Slišali smo, da je bila ob izidu knjige posebna predstavitev. Kako je to izgledalo?

Obvestiš novinarje, na plakatih napoveš dogodek, pošlješ vabila ter organiziraš program in zakusko. V programu so sodelovali nekateri pripovedovalci, ki so v živo pripovedovali, to je nekaj domačinov pa nekdanja kolegica iz Libelič.

 

Podobno zbirajo take povedke po vseh koncih Slovenije. Najbližje so nam zgodbe izpod Uršlje gore, iz Kotelj, to so Lesene cokle. Kako pa se prodajajo take knjige?

Bajže so izšle v nakladi 1500 izvodov, 500 jih ima zraven še CD, moj predlog pa je bil, da se doda zemljevid Slovenije z označenimi področji, od kod prihajajo izdane zbirke povedk. Bajže so kupovali po založbah in pri meni, a zdaj so že pošle. Večno uro pa se še lahko kupi v Triku. Res, veliko knjig podariš prijateljem in sodelavcem, nekaj tudi novinarjem. Strinjam se z go. Greiner, da je nekako nenapisana dolžnost krajanov take majhne vasi, da kupijo knjigo, če jo sokrajan izda – v podporo, kot promocijo, za darilo.

 

Ali zbirate še kako drugo ljudsko blago?

Ne, samo to.

 

Kje vse objavljate zbrano in obdelano gradivo? Kakšni so vaši načrti na področju slovstvene folklore?

Prej sem objavljala v Prepihu, sedaj v Črjanskih cajtngah. Nekaj je tudi v reviji Slovstvena folkloristika. Tudi na internetu se pojavi kaka bajža – v Koropediji. Veliko pa pišem in zbiram za razna društva.

 

Ali vas zamika tudi drugačno pisanje, tako kot npr. piše Primož Suhodolčan?

Misliš avtorsko pisanje? Ne, ker v tej zvrsti ne bi bila dobra. Kar bi napisala, me ne bi zadovoljevalo, preveč sem samokritična. Ne bi pa pisala samo zato, da bi izdala knjigo. Če si pravi pisatelj, moraš v sebi čutiti nekaj, kar je treba dati ven, na papir.

 

Kaj bi svetovali nam, mladim zbiralcem? Doslej smo se lotili zbiranja narečnih besed, malo smo se ozirali po ledinskih imenih, pogovarjali smo se o vzdevkih …

Zanimivo bi bilo zbiranje ledinskih imen, tj. imen njiv, logov in drugih področij. Saj ni treba veliko, morda le za deset vrstic. Vedno me je zanimalo, zakaj se našemu vodovodu reče Amerika. Pa sem vprašala Lenčetovega Petra za izvor tega ledinskega imena. Povedal mi je, da je nekdo tisti predel prodal tako drago, kot bi prišel iz Amerike.

No, lahko bi zbirali tudi pregovore in reke pa frazeme. Če bi se pogovarjali s starejšimi, bi srečali pristno narečje in slikovit jezik.

 

Ge. Repanšek se zahvaljujemo za izčrpno razlago. Rok je že imel idejo, da bi poleg ledinskega imena, ki ga je slišal pri Osojnikovih v Bistri, to je Bikovo čelo, izbrskal še kaj zanimivih v naši okolici …

 

Učenci šolskega novinarstva

Mentorica: Irena Greiner

 

Razgovor z go. Marto Repanšek

 

 

 

 

 

 

 

Začetna stran     Učitelji     Projekti     Aktualno