PODRUŽNIČNA ŠOLA
KOPRIVNA
KAJ SMO "POGRUNTALI"?
PRAZNOVALI SMO 50 LET ŠOLE V KOPRIVNI
Verjetno ga ni bralca med vami, ki ne bi vedel, kje stoji šola v Koprivni. Premnogi Črnjani in drugi Korošci poznajo šolski okoliš šole v Koprivni kot priljubljen prostor za poletne piknike ali kot rastišče borovnic in gob ali kot izhodišče za planinske izlete in kolesarske ture.
Res je, da sama šolska zgradba dolgo ni kazala najlepše podobe, (šola je bila temeljito zunanje prenovljena poleti 2005), je pa med Koprivci zavest, da šola v tej dolini mora ostati, ker nekako predstavlja gibalo in utrip kraja.
Ta šolska zgradba je bila zgrajena leta 1954 in konec leta 2004 se je med nami začelo šušljati, da je šolska zgradba stara že 50 let. 50 let tako pomembnega hrama učenosti pa ne gre kar tako prezreti, zato smo se že v jeseni leta 2004 dogovorili, da bo treba ta častitljiv jubilej nekako obeležiti.
Tako smo se v začetku leta 2005 sestali člani lovske družine Topla-Koprivna, predstavniki vaške skupnosti Koprivna, predstavniki šole v Koprivni in v Črni in župan občine Črna.
Razdelili smo si naloge in tako začeli načrtovati in pripravljati Srečanje vseh Koprivcev, nekdanjih učencev in učiteljev šole v Koprivni in njihovih svojcev.
Ta slovesni dogodek smo načrtovali in izpeljali na ne najbolj sončen dan 2. julija 2005, s pričetkom ob 14. uri.
Udeležba je bila kar pestra, srečanja se je udeležilo čez 200 ljudi od blizu in daleč, med njimi je prišlo tudi nekaj danes že upokojenih učiteljev in nekateri med njimi so svojo šolsko pot začeli prav v Koprivni.
Prizadevni člani lovske družine Topla-Koprivna so za vsakega obiskovalca pripravili brezplačen topel obrok, žejnih pa tudi ni bilo.
Plesalo, jedlo, pilo in pelo se je dolgo v noč.
Učenci šole so pripravili kulturen program, s katerim smo želeli nekdanjim učiteljem in učencem pokazati, kaj in kako se mi danes učimo, kaj najraje delamo.
Prav tako smo med šolskim letom anketirali nekdanje učence in se nasmejali ob njihovih spominih na šolska leta, pisali smo o svojih dogodivščinah in na hodniku šole je nastala manjša razstava naših pisnih in likovnih izdelkov.
Pisnih virov o zgodovini šole v Koprivni ni prav veliko, nekaj podatkov smo odkrili v stari šolski kroniki izpred 50 let in ugotovili naslednje:
Šola v Koprivni obstaja že skoraj 100 let. Sprva je pouk potekal v prostorih starega župnišča pri cerkvi sv. Jakoba, učili pa so župniki. Najbolj znamenit med njimi je bil zagotovo župnik Hojnik, ki je v tistih časih veliko doprinesel k razvoju Koprivne.
Med 2. svetovno vojno je staro župnišče pogorelo, otroci so tako ostali brez šole, vendar ne za dolgo. Prijazni gospodarji pri Mežnarju so odstopili prostor, kjer so lahko nadaljevali s poukom.
Kmalu zatem je stekla akcija, da bi šolo postavili nižje v dolini, kjer bo lažje dostopna vsem otrokom. Tako so prav na tem prostoru začeli graditi šolo, ki stoji, nas uči in razveseljuje še danes.
Slavnostna otvoritev šole je bila v avgustu leta 1954.
V njej se je torej zvrstilo mnogo generacij koprivskih otrok, ki so si tako ali drugače izpolnili svoje mladostne sanje in uspeli v svojem življenju narediti iz sebe zgledne, pridne, delovne in poštene državljane.
Prav tako se je pri poučevanju v koprivski šoli zvrstilo tudi mnogo učiteljev, največji pečat je tej šoli zagotovo pustila ga. Mija Čarf, ki si je kar 35 let služila kruh v koprivski šoli in tukaj učakala tudi tako zaslužen pokoj.
Nekateri učitelji so ostali nekaj mesecev, drugi tudi več let.
V najboljših letih je to šolo obiskovalo čez 60 učencev, pouk je potekal v dveh izmenah, na nižji in višnji stopnji. Danes pa vsepovsod na slovenskem že nekaj let upada število otrok in tudi Koprivna žal pri tem ni bila izjema.
Trenutno se za prihodnost Koprivcev ne gre bati, prestopa šolskega praga se bo v naslednjih letih veselilo okrog 20 malčkov.
In temu je tudi botrovala pomoč črnjanskega župana, g. Janeza Švaba skupaj z matično šolo v Črni, da se je v letu 2005v občinskem proračunu namenilo dovolj sredstev, potrebnih za obnovo oken in fasade.
Tako je naša šola postala bolj lepa, svetla, topla, prijazna in še rajši zahajamo vanjo.
V zadnjih letih poteka pouk po novem programu devetletne OŠ, združeni so trije razredi, število učencev pa se je povzpelo na 10, kar je daleč največ v zadnjih letih. V prihodnjih letih kaže na podobno število otrok, zato vsaj nekaj let ne pričakujemo upada števila vpisov na našo podružnično šolo.
Kaj znamo, kaj radi delamo, kaj se učimo, to vsako leto pokažemo najmlajšim, ko jih povabimo na srečanje z dedkom Mrazom ali koprivskim ženam ob dnevu žena z družabnim srečanjem, radi pa nastopamo tudi na občinskih proslavah v Črni in se na tak način pokažemo tudi širši skupnosti.
Sama na koprivski šoli poučujem že deveto leto in ni mi žal, da me je delo tukaj zasvojilo in mi dalo možnost, da malčkom, ki prestopijo ta hram učenosti, pomagam k uresničitvi njihovih otroških želja.
In vsi skupaj si lahko želimo, da utrip in otroški smeh na koprivski šoli še dolgo ne bi zamrl.
V imenu šole v Koprivni zapisala učiteljica Mojca Petrič
Lansko leto smo prvo pošiljko snega dobili že 21. novembra. Kar 5 mesecev pa je trajalo, da je pred našo šolo pozelenela trava in se je narava začela prebujati. Letos je nekaj osamljenih snežink že poplesavalo pred našim oknom, a teh je bilo le za vzorec. Da bo spomin na to belo pravljico še živ, bo članek o našem snežaku za ta predpraznični čas, kar pravšnji.
V začetku letošnjega leta smo dobili povabilo Skupnosti občin Slovenije k sodelovanju v akciji Naj snežak. Po temeljitem premisleku smo se odločili, da bomo v tej akciji sodelovali tudi mi, učenci Podružnične osnovne šole Črna na Koroškem z dvema učiteljicama, ki sta projekt idejno zasnovali. Tako smo se nazadnje odločili za malo drugačnega snežaka. Čeprav smo imeli snega v izobilju, skozi vse leto ga je napadlo dobrih 5 metrov, pa smo sklenili, da naš snežak ne bo iz naravnega materiala, temveč iz kaširanih balonov. Glavnino snežaka je sestavljalo skoraj 200 različnih oblik balonov, kateri smo premazali z lepilom in listi. Vse te kaširane balone smo zlepili in iz njih sestavili tega 3 in pol metre visokega snežaka.
Dober mesec smo vsak dan po pouku zahajali v likovno učilnico, kjer je naših sedem učencev ( 5 prvošolčkov in 2 drugošolčka) pridno vihtelo ročice in tako so bili baloni pripravljeni na gradnjo tega velikana. Tako je bil naš velikan v celoti postavljen.
Naš snežak pa si je sčasoma zaželel tudi družbo, zato smo mu rade volje ustregli in naredili še sedem manjših snežakov, kateri so predstavljali naše učence. Tudi ti snežaki so bili iz enakih materialov, kot njihov veliki bratec. Nekaj časa je ta snežena druščina domovala v šolski telovadnici, nato pa jim je postalo toplo, zato smo jih preselili na dvorišče pred šolo.
Takrat pa smo povabili našega župana gospoda Janeza Švaba, da se je skupaj z nami tudi fotografiral. Naše mesto snežakov je bilo na ogled še kar nekaj časa, saj so vremenske razmere to dopuščale.
Graditelji smo bili : Adrijana Kamnik, Franciska Kunc, Andraž Žaže, Juš Polanšek, Niko Kogelnik, Danijel in Aleksander Pačnik ter učiteljici Mojca Petrič in Katja Gole.
Sestavili pa smo tudi pesmico namenjeno temu snežaku.
SEM VELIK SNEŽAK,
IZ KOPRIVNE DOMA,
KI NAJRAJE OD VSEGA,
SONČEK IMA.
PRI ŠOLI STOJIM,
SE DEŽJA BOJIM,
IN MOJIH PRIJATELJEV,
SE VESELIM.
KO SE BODO POČITNICE ZAČELE,
ME BOD MOJE NOGE ZARES BOLELE,
SAJ MORAL BOM NA DOLGO POT,
ISKATI PRIJATELJE ŠE DRUGOD.
Prispevek sta pripravili: Učiteljici na POŠ Koprivna Katja Gole in Mojca Petrič
