|
 |
V okviru delovanja
šolskega parlamenta smo na naši podružnici zadolženi za
zbiranje pozitivnih novic iz sveta. Kar nekaj časa smo
se spraševali, zakaj imamo pri tem toliko problemov, saj
smo zasledili komaj kaj pozitivnega. Zato smo se
odločili, da povabimo medse nekoga, ki bi nam to znal
povedati iz prve roke. Poklicali smo Manico Janežič
Ambrožič in z veseljem se je odzvala našemu vabilu. »Ob
petkih bi bilo najbolj ugodno?« »Da, to bi nam
povzročilo najmanj organizacijskih težav, drugače imamo
gostujoče učiteljice.« »Da vidim ... da, 14. januarja bi
šlo. Takrat ravno ne vodim Dnevnika. Velja.» |
|
Krasno.
Zmenjeno. Otroci, pridno doma gledat osrednjo
informativno oddajo na RTV Slovenija.
Temperamentna, simpatična, energična. Pripravljena
odgovarjati na vsa vprašanja. No, lepo po vrsti. Najprej
kratka predstavitev RTV Slovenija, potem pa smo začeli
pripravljati Dnevnik. Dobili smo ogromno informacij o
poteku voditeljičinega dneva, vse od enajste ure
dopoldne, ko se priprave začnejo, pa do tistega znanega
‘dober večer’ ob devetnajsti uri. Zbor, desk, kosilo,
pisanje napovedi, lektoriranje, telefonski klici, maska,
časovna stiska ... ne nujno v tem vrstnem redu. Sledili
so odgovori na vsa vprašanja, ki so nam prišla na misel:
obleka, ličenje, frizura, usklajevanje službe in
zasebnega življenja, kaj, če zbolite, ste brez glasu, če
morate zakašljati, ali gostje vnaprej vedo vprašanja,
kako veste, kdaj morate končati pogovor, kako potekajo
dnevi, ko ne vodite Dnevnika ...in seveda tudi - zakaj
je tako malo pozitivnih novic.
Pogledali smo si nekaj posnetkov (Tina Maze v studiu
...), javljanj drugih novinarjev. Ker smo izvedeli
skoraj vse, smo se še mi spremenili v poročevalce.
Vključili smo se neposredno v 'Dnevnik', poročali s
terena o dobri novici iz Javorja, pri tem gledali malo
pod lučko kamere (tako kot pravi novinarji) in potem
vrnili besedo (včasih tudi mikrofon - trema dela svoje)
v studio.
Upamo,
da bomo še kdaj poročevalci v tako profesionalni družbi.
Aleksandra Grabner Jonke |
