Za ogrevanje smo se morali stopničasto vzpeti malce
više, da smo lahko našim učiteljicam pokazali vsaj 3
zavoje.
To je bila za vse nas mala malica in učiteljice so
ugotovile, da smo pripravljeni za vožnjo po pravi
vlečnici, v skupini, a brez staršev.
Po krepki malici smo se kot vsi ostali razporedili v
dolgo vrsto in čakali, da pridemo na vrsto.
Kar precej se nas na taki vlečnici še ni vozilo,
nekateri pa se na sidru še nismo vozili brez starejšega
spremljevalca.
Ampak smo pogumno in ob izdatni pomoči žičničarjev, ki
so nam pravilno in udobno namestili sidro, zapeljali v
smučine poti, ki nas je vodila proti vrhu smučišča.
Nekje na sredi smučišča smo morali izpustiti ali
odriniti sidra in ko smo se vsi zbrali, smo ugotovili,
da vožnja po vlečnici sploh ni tak bav bav. Razdelili
smo se v tri skupine in veselo smo v račjem redu kar
nekajkrat odvijugali po črnjanskem smučišču.
Bili smo zelo zadovoljni, učiteljice pa tudi. |