V Kekčevi deželi |
V ponedeljek, 17. 5. 2010, smo se prvošolci in učenci
podružnične šole Žerjav odpravili na kulturni dan v Kekčevo
deželo. Ob 9:30 smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali
proti Kranjski Gori. Že na avtobusu smo si ogledali film o
Kekcu. Malo po 12. uri smo prispeli do penziona Erika. Po
naporni vožnji se nam je prilegla malica in igra na
travniku.
Ob 13:00 nas je vodič pospremil do Bedanc - busa in
odpeljali smo se po skrivni poti do začetka Kekčeve dežele.
|
|
Najprej smo videli Bedančeve pasti, ki jih je nastavil
gozdnim živalim. Kmalu za tem pa smo ob poti proti Kekcu
zagledali Bedanca. Lepo smo ga pozdravili, on pa je hotel
vzeti eno od učiteljic. Otroci so se uprli in začeli
oponašati sovo. Ker se Bedanec sove boji, je pobegnil kar so
ga nesle noge. Potem smo si šli pogledati še njegovo kočo. V
njej smo zaprto v kletko našli Tinkaro. Rešili smo jo, ona
pa nam je v zahvalo pokazala Bedančeve pasti in kotel, v
katerem je kuhal. Tinkara nas je pospremila do Brincljeve
koče in z njegovim dovoljenjem smo si jo ogledali. Ker je
njegova koča malo dvignjena, smo se iz nje spustili po
toboganu. Brincelj nas je po skrivnem rovu odpeljal naprej
do Kekca. Tam nas je čakala tudi Mojca in skupaj s Kekcem
sta otrokom povedala neko skrivnost. Pomagala sta jim tudi
glasno prepevati Kekčeve pesmi in vriskati na ves glas.
Odpeljala sta nas do tete Pehte, ki nam je postregla s
piškoti in čajem za korajžo. Vodič nas je po varni poti
odpeljal do Bedanc – busa, s katerim smo se po skrivni poti
odpeljali nazaj proti penzionu Erika. Tako smo polni
doživetij zapustili deželo pod Alpami in se odpravili nazaj
proti domu. Več o tem, kako smo uživali pa v fotogaleriji.
Ivanka Kompan |
