| SLOVAR | <<< |
   
 
 

Galerija:


PRVA SVETOVNA VOJNA

 

 

 

 


ODHOD NABORNIKOV V VOJSKO, poleti 1914 (Graška - Mariborska ulica). Veliko nabornikov je bilo nad vojno navdušenih. Menili so, da bo vojne konec do božiča. V štirih letih so se uniforme strgale, vojaške menažke spraznile, škornji naluknjali, glave ohladile in ideje razvodenile. Velika vojna je bila največja morija, kakršne svet do takrat še ni videl. In po vojni ni bilo nič več tako, kot pred njo...

 

 

ENOTNOST KREPI! - "Einigkeit macht stark!" - V Avstro-Ogrski je živelo veliko narodov, ki so si prizadevali za enakopravnost z Avstrijci in Madžari. Narodna nesoglasja in boj za enakopravnost sta bila največja avstroogrska notranjepolitična problema. Oblast je med vojno težila k enotnosti.

 

ŽIVLJENJE V KRALJEVINI

 

 

 

 


PRAVOSLAVNA CERKEV SVETEGA SAVE na današnjem Gledališkem trgu - pravoslavna cerkev je bila zgrajena leta 1932 po načrtih beograjskega arhitekta Korunovića. Cerkev je bila masivna, imela je meter debele zidove in tri vhode. Streha je bila iz pocinkane pločevine. Tri kupole so bile iz armiranega betona, na njih so stali železni križi, ki so jih izdelali v zaporu v Lepoglavi. V tistih časih se je krepil duh jugoslovanskega poenotenja. Veliko katolikov je prestopilo v pravoslavno vero. Med 2. svetovno vojno je bila cerkev močno poškodovana, zato so ruševine odstranili. Danes je tam urejen park s spomenikom slovenski osamosvojitvi.

 

ALMA MAKSIMILJANA KARLIN (1889-1950)

Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku. Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je odšla v London študirat jezike. Bila je vrhunska poliglotka. Obvladala je angleški, francoski, španski, latinski, italijanski, norveški, danski,finski, ruski, perzijski, kitajskiin japonski jezik. Leta 1914 se je umaknila na Švedsko in Norveško, ker med vojno vihro, kot državljanka Avstro-ogrske, v Londonu  ni bila zaželjena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike in se odločila za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, in odšla na desetletno potovanje po svetu. Obiskala je Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo  in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih časopisih in revijah. Bila je etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov. Leta 1928 se je vrnila v Celje. Do svoje smrti je živela in delala v Celju v Pečovniku. Pokopana je na Svetini nad Štorami.

 

SAVINJSKI FLOSARJI

Dejavnost se je v Savinjski dolini razvila že v 15. stoletju. Splavar je splav, plovilo iz plohov in desk, sestavil v enem dnevu. Ob primernem vodostaju so splave splavili, otovorili in pripravili za pot. Prevažali so v glavnem hlodovino, les in in lesne polizdelke, apno (za gradnjo) ter volno. Celje je bilo za flosarje prvo postajališče. Skupine flosarjev ali "rajže" so se povezale in pot nadaljevali mimo Zidanega Mosta, Brežic ter Zagreba proti Beogradu. Tam so tovor in razstavljen splav prodali, orodje vzeli s seboj ter se peš ali z vlakom odpravili proti domu. Splavarjenje je bilo moško, dobro plačano in težaško delo. Z zaslužkom trikratnega potovanja se je lahko leto dni preživela cela družina. Do II. svetovne vojne je bila ena najdonosnejših dejavnosti.

 

 

LJUDSKA POSOJILNICA je najpomembnejši objekt v Celju iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Zgradili so jo leta 1929 po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika in njegovega učenca Vinka Lenarčiča. Glavni vhod na vogalu Stanetove in Prešernove ulice je poudarjen s stebriščnimi balkoni. Danes se v zgradbi nahaja bančna ustanova in mestni kino Metropol.

 

 

 

RUDOLF STERMECKI je leta 1911 kupil zgradbo ter jo večkrat prezidal. Leta 1939 jo je podrl in zgradil najsodobnejšo veleblagovnico, ki je razpošiljala blago po celi Jugoslaviji. V štirinadstropni zgradbi je tla povsod prekrival parket, kupcem je pristop olajšalo električno dvigalo, imeli so centralno kurjavo in lastno telefonsko centralo. "Stermecki zavzema v slovenski trgovini, lahko rečemo, prvo mesto", je poročal časnik Slovenec leta 1935. V podjetju je bilo 130 stalno zaposlenih delavcev in več deset sodelavcev. Stermecki je bil začetnik kataloške prodaje izdelkov. Po II. svetovni vojni so podjetje nacionalizirali in ustanovili Narodni magazin" (NAMA), ime "Stermecki" pa se je ohranilo.

 

 

JOSIP PELIKAN (1885-1977) starša sta bila po rodu Pražana-Čeha. Leta 1920 se je po pestri življenjski poti preselil v Celje v meščansko hišo,  kateri je bil z dvoriščne strani prizidan stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Pelikan je 67 let fotografsko ovekovečal svoje okolje. Izobrazil je številne odlične fotografe. Njegov obsežen fotografski opus zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa. Ustvaril je portrete uglednih kulturnih delavcev, njegovi motivi so izhajali kot razglednice in kot reprodukcije v knjigah in revijah. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegova obsežna fotografska zapuščina, ki jo po delih hranijo številne celjske ustanove, predvsem pa Muzej novejše zgodovine Celje, predstavlja pravo legendo celjske fotografije in slovi po izredni kvaliteti.

DRUGA SVETOVNA VOJNA

 

 

 

 


PARADA nemške vojske in Heimatbunda (Štajerske domovinske zveze) v Celju, 1942 - Celje je bilo leta 1941 vključeno v nemško okupacijsko cono in začel se uresničevati Hitlerjev ukaz: "Naredite mi to deželo zopet nemško!"

 

 

 
STARI PISKER - pred II. svetovno vojno je bil na mestu nekdanjega minoritskega samostana zapor za ženske. Z okupacijo je nemška obast prevzela tudi zapor, v katerega so zapirali politične nasprotnike. Med vojno so v zaporu usmrtili 374 talcev (klik). V noči s 14. na 15. december 1944 so partizani po odmevni akciji uspeli osvoboditi več kot 300 zapornikov. Del talcev so Nemci sicer polovili, a osvoboditve talcev je bila najuspešnejša tovrstna akcija med vojno. Danes se v Starem piskru nahaja Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora Celje in muzejska postavitev MNZC v spominski sobi.

 

 

UMIK NEMŠKE VOJSKE, 1945 - skozi Celjsko kotlino in Šaleško dolino so se umikali vsi ostanki sovražne vojske in civilisti proti avstrijski Koroški, kjer so se hoteli predati anglo-ameriškim zaveznikom. (klik)

Poveljnik nemške armadne skupine E, general Alexander Löhr, je v Topolšici, 9. maja 1945, podpisal brezpogojno vdajo nemške zasedbene vojske za Jugovzhodno Evropo. Boji so se kljub temu občasno nadaljevali. Na Poljanah blizu Prevalj so se 15. maja 1945 odvijali zadnji boji 2. svetovne vojne v Evropi.

  CELJE, 1945 - konec II. svetovne vojne v Celju