ZEDINJENA SLOVENIJA

Leta 1848 smo Slovenci dobili prvi politični program, ki ga je sestavil Matija Majar in se je imenoval Zedinjena Slovenija. V njem smo zahtevali združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v okviru Avstrije, enakopravnost slovenskega jezika ter njegovo uporabo v javnosti, lasten parlament.

Podjetni celjski tiskar Janez Jeretin je začel 1. aprila 1848 izdajati Cillier Wochenblatt (kasneje Cillier Zeitung). To je bil časopis za mestno in deželo s posebnim ozirom na nemške in slovenske interese, ki pa je zaradi pomanjkanja naročnikov kmalu nehal izhajati. Za večjo naklado je obenem začel izdajati tednik Celske slovenske novine (kasneje Celske novine in Slovenske novine). Bil je prvi časnik zunaj Ljubljane in prinašal tudi vsebine o Zedinjeni Sloveniji. 
Jeretin pa je prvi uveljavil slovenščino tudi v mestnem gledališču - leta 1849 so v slovenskem jeziku zaigrali takrat revolucionarno Linhartovo Županovo Micko.

 

ČITALNICE IN "BÉSEDE"

V "pomladi narodov" - revolucijah leta 1848, je cesarska zakonodaja prepovedala delovanje narodnih društev. Leta 1861 je javno življenje sprostila in društveno življenje se je ponovno razcvetelo. Nastopila je doba čitalnic, ki so postale žarišča slovenskega kulturnega in političnega življenja. Ustanavljali so pevske zbore, godba na pihala, amaterska gledališča, prirejali recitacije. Na srečanjih (čitalnice, bésede) so prirejali igre, predavanja, koncerte, debatirali in izmenjevali mnenja o takratnih aktualnih kulturnih in družbenih gibanjih in dogodkih. V takratni čas sodijo tudi šentjurski skladatelji Ipavci. Celjska Narodna čitalnica je bila ustanovljena 19. marca 1862. V njej so se več desetletij združevali vplivnih celjski Slovenci, v njej so se oblikovale številne kulturne in družbene dejavnosti, ki so se kasneje osamosvojile. 

 

 

SLOVENSKI IN NEMŠKI CELJANI

Konec 19. stoletja so se, podobno kot v ostalih mestih takratne Avstrije, močno zaostrili nacionalni odnosi. Mestu so konec 19. st. gospodovali gospodarsko močnejši celjski Nemci, ki so še pred I. svetovno vojno bili v večini. Ob popisu leta 1880 je slovensko govorilo le 36% Celjanov. Priseljevalo se je zmeraj več slovenske delovne sile. Slovensko meščanstvo se je krepilo. V nekaj letih se je vse delilo na "slovensko" in "nemško" - gostilne, društva, šole, kopališča, pokopališča, celo maševanje. V Marijini cerkvi so potekale maše samo v nemškem jeziku. Uvedba slovenskih razredov na celjski gimnaziji je leta 1895 pripomogla celo k padcu dunajske vlade Alfreda Windischrätza. Rakusch je pred I. svetovno vojno odstopil zemljišče za gradnjo nove celjske gimnazije pod pogojem, da bo učni jezik izključno nemški. Zaradi konkurence so blizu slovenskega Majdičevega mlina zgradili nemški Mestni mlin (Rakušev mlin). Celjani so leta 1896 postavili Narodni dom - središče kulturnega, političnega in družbenega središča Slovencev. Celjski Nemci so leta 1906 odgovorili z gradnjo prestižne Nemške hiše - Deutsches Haus. Slovensko-nemških nasprotij niso preprečile niti modernizacija in sodobne pridobitve takratnega časa (prvi telefon-1902 ali elektrifikacija-1913). Gospodarski, kulturni in politični spopadi med slovenskimi in nemškimi meščani, ki so dosegli vrhunec 1890-1899, so na mesto metali slabo luč. Celje je v avstro-ogrski monarhiji veljalo za enega narodno najbolj občutljivih in konfliktnih mest. Ob obisku čeških visokošolcev 9.8.1899, ki so ga celjski Nemci imeli za višek izzivanja, je prišlo do izgredov in fizičnih obračunavanj. Ti škandalozni dogodki predstavljajo tudi višek v slovensko-nemških nacionalnih sporih pred I. svetovno vojno.