SOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA

Med II. svetovno vojno je poleg osvobodilnega boja potekala tudi državljanska vojna za povojni prevzem oblasti. Slovenci smo kot sestavni del socialistične Jugoslavije prešli iz enega totalitarizma v drugega.

Vojnih grozot je bilo konec in začela se je obnova domovine. Nova oblast je pričela z maščevanjem nad sodelavci okupatorja ter ostanki nemške manjšine. OZNA (Oddelek za zaščito naroda - varnostno obveščevalna služba) je samo v Celju v nekaj dneh pobila 230 ljudi. Kmalu je sledil obračun s političnimi nasprotniki. Veliko sodelavcev okupatorjev in predvsem Hrvatov, pa tudi "civilnih" Slovencev in Celjanov, je umrlo v teharskem taborišču in v okolici mesta (Košnica, Huda jama pri Laškem idr). Za otroke teharskih taboriščnikov, so junija 1945 uredili ubožnico na Petričku. Ocenjujejo, da je bilo v tistem času, "po hitrem postopku" in brez sodb, pobitih okoli 12000 Slovencev.

Namesto obljubljenega in uzakonjenega federalizma je bila država povsem centralizirana; namesto politične demokracije so uveljavili enotnost oblasti. Komunistična partija si je v kratkem času zagotovila monopol. S političnimi sodnimi procesi in izmišljenimi obtožnicami so se rešili vplivnih posameznikov, ki se niso povsem strinjali z usmeritvami vrhovne oblasti. Po sovjetskem vzoru so izvajali nacionalizacijo in zemljiško reformo ter uvajali socialistično gospodarstvo. Po sporu s Sovjetsko zvezo (1948) se je Jugoslavija odpovedala sovjetskemu sistemu in se odprla Zahodu. V začetku petdesetih let je začela uvajati nov model državne ureditve - socialistično samoupravljanje.

Kljub vsemu je povojni čas prinesel napredek na vseh področjih, predvsem industrijskem (Zlatarna Celje, Aero, Libela, Etol idr). Prevladujoči panogi sta bili metalurgija (štorska železarna, Cinkarna Celje, Emo) in tekstilna industrija (Toper, Metka, Tovarna volnenih odej Škofja vas). Pomembni so bili živilsko-predelovalna industrija (Klasje, Mlekarna Celeia, Celjske mesnine), gradbeništvo (Ingrad, Remont, Nivo) in trgovina (Kovinotehna, Mednarodni obrtni sejem, Merx, Center Celje).

V obdobju 1948-1961 se je število prebivalstva na celjskem območju povečalo za polovico. Gradili in opremljali so nova stanovanja na Otoku, Hudinji, ob Dečkovi in Kersnikovi ulici ter v Gaberjah. Sedemdeseta leta so prinesla dvig življenjskega standarda. Na trgu se je pojavilo blago za široko potrošnjo. Kupna moč prebivalstva in ponudba sta bili skromni. Prihodek od turizma je postal večji od prihodka kmetijstva. Leta 1962 so na Celjskem našteli 79705 gostov, od tega okoli sedmino tujih. V obrtni dejavnosti je bilo zaposlenih vse manj ljudi. Leta 1940 je bilo v občini Celje 506 obrtnih delavnic, leta 1967 pa okrog 330 delavnic.

V korak z novimi časi so stopali tudi kultura, izobraževanje, umetnost, šport. Skrb za kulturno dejavnost, ki je pred vojno slonela na amaterskih prizadevanjih, so prevzele strokovne institucije. Mestni muzej se je preselil v Staro grofijo in se preimenoval v Pokrajinski muzej Celje. Leta 1963 se je osamosvojil Muzej novejše zgodovine Celje, takrat Muzej revolucije, in se preselil v nekdanjo mestno hišo. V njegovem okviru je leta 1995 nastal Hermanov brlog, prvi otroški uzej v Sloveniji. Leta 1956 je bil ustanovljen Zgodovinski arhiv Celje. Čitalniško dejavnost nadaljuje Osrednja knjižnica Celje. Mesto je za varovanje arhitekturne in likovne dediščine leta 1961 ustanovilo Zavod za spomeniško varstvo.
Športno področje obeležuje rokomet, ki ga v mestu organizirano igramo že od leta 1946. Pri Atletskem društvu Kladivar vzgajajo odlične atlete od leta 1950, ko so zgradili prvi atletski stadion v Jugoslaviji. Leta 1966 je bilo v mestnem parku zgrajeno eno prvih umetnih drsališč v državi. Leta 1957 so po načrtih Stanka Bloudka dogradili olimpijski plavalni bazen na Otoku. Leta 1976 je bila zgrajena osrednja večnamenska hala turistično-rekreacijskega centra Golovec, ki je postala prizorišče vsakoletnega Mednarodnega obrtnega sejma v Celju. Leta 2003 smo na Hudinji odprli takrat najmodernejša športna objekta v državi - športno dvorano Zlatorog in nogometni stadion Arena-Petrol. Leta 2011 je na Špici zrasel najsodobnejši kajakaški center v državi.

Slaba gospodarska politika in zadolževanje sta v osemdesetih letih povzročila veliko gospodarsko krizo in inflacijo. Gospodarski krizi je sledila politična kriza, ki je razbila socialni red in vodila v razpad Jugoslavije.

 

 

OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 so tudi za celjsko gospodarstvo nastopili težki časi. Najpomembnješi potezi nove gospodarske politike sta bili denacionalizacija (vračanje odvzetega povojnega premoženja prejšnjim lastnikom) in privatizacija (razdelitev v socialističnih časih ustvarjenega skupnega premoženja). Izgubili smo jugoslovansko tržišče, na evropskem pa (še) nismo bili konkurenčni. Nekoč industrijsko mesto se je prestrukturiralo v storitvene (gostinstvo, turizem, sejmi, izobraževanje, kultura in umetnost idr.) in predelovalne dejavnosti. Zakonitosti tržnega gospodarstva so nas prisilile v razvoj majhnih podjetij z razvitim tehnološkim znanjem. Celje z upravno-administrativnimi, kulturnimi in vzgojno-izobraževalnimi funkcijami ohranja status širšega regionalnega središča.