Kulturno-zgodovinska obdobja Kitajci opredeljujejo po vladajočih dinastijah.
Po prazgodovinskem obdobju je Kitajska prvo visoko kulturo razvila že v 3. tisočletju p.n.š. (dinastija Šja).
Obdobje Han (206 p.n.š. - 220) velja za zlato dobo kitajske zgodovine. Še danes se prevladujoča etnična skupina imenuje Han.
Konec 13. stoletja je po Kitajski potoval beneški trgovec Marco Polo, ki je postal celo zaupnik in pomočnik takratnega mongolskega vladarja Kublaj Kana, ki je bil Džingiskanov vnuk. Mongol je začetnik dinastije Yuan. Po 24 letih se je Polo vrnil v domovino.
V času dinastije Ming (1368-1644) so izgnali Mongole in zgradili obrambni Veliki kitajski zid.
Zadnja je bila mandžurska dinastija Qing - Čing (1644-1911). Sredi 18. st. je bila Kitajska v krizi zaradi opijskih vojn in boksarske vstaje. Zaradi gospodaskih pritiskov zahodnih držav ter zaradi notranje nestabilnosti je leta 1911 propadla cesarska oblast in vzpostavljena je bila prva republika. Zadnji kitajski cesar je bil Puyi.
V sodobni zgodovini Kitajske so si prevlado poskušali pridobiti Kuomintang (vodja Čangkajšek) in kitajski komunisti (vodja Mao Zedong). II. svetovna vojna (Japonska, 1937-1945) je obe struji povezala. Po svetovni in državljanski vojni so spopadi na oblast privedli komuniste. Pristaši Kuomintanga so se umaknili na otok Formozo (Tajvan).
1. oktobra 1949 je bila ustanoviljena Ljudska republika Kitajska.