Marko Uršič: Voda, misli in sanje

Marko Uršič

Voda, misli in sanje

Referat na posvetovanju »Stanje in perspektive ravnanja z vodo v Sloveniji«, Portorož, 13. junija 2008.

Povzetek:

Prispevek predstavi nekatere simbolne pomene vode v filozofiji, mitologiji, literaturi in umetnosti. Grška filozofija se začne s Talesovo mislijo, da je »prapočelo« sveta voda, ki se nenehno spreminja, obenem pa ostaja ista v vseh svojih stanjih. Voda pogosto povezuje poganske mite s krščanstvom. V slovenski literaturi je voda simbolno prisotna tudi v Prešernovem Krstu pri Savici, v našem impresionizmu pa na Jakopičevih slikah Save. Francoski filozof Gaston Bachelard je našel mnoge simbolne pomene vode v sanjah in pesniški domišljiji.

Ključne besede: voda, simbol, Tales, Prešeren, Bachelard.

V svojem prispevku bom nanizal nekaj misli, ki se sučejo okrog simbolnega pomena vode v filozofiji, literaturi in umetnosti. Filozofija se pri starih Grkih začne – tako kot življenje – z vodo. Tales (7.-6. st. pr. n. š.) iz Mileta, obmorskega mesta na vzhodni obali Egejskega morja, prvinski modrec, ki ga je Aristotel dvesto let pozneje proglasil za začetnika filozofije, je prepotoval velik del tedaj znanega sveta, vse tja do Fenicije in Egipta, seveda po morju (z ladjami, kot bogat trgovec), zato ni čudno, da je domneval, da Zemlja plava na površju vélike vode, in ko se gladina tega praoceana preveč zaziblje, nastane potres. Vendar Tales ni zaslovel kot prvi filozof zaradi teh in podobnih spekulacij, ampak zato, ker je vodo pojmoval kot »prapočelo« (arché, »tisto najstarejše«) vsega, kar biva, kar živi, kajti v tistih davnih mislih je bil živ ves svet, celotno vesolje, ne samo živa bitja v poznejšem pomenu besede. Voda je bila za Talesa prvina, iz katere vse življenje izhaja in se vanjo spet vrača. Aristotel v svoji Metafiziki navaja nauk tega prvega filozofa:

»Izmed tistih, ki so prvi gojili modrost, si je večina predstavljala, da so prvotni vzroki, edina počela vsega v neki vrsti snovi; iz česar namreč vse bivajoče stvari bivajo in iz česar kot iz prvega nastajajo, v to nazadnje tudi preminevajo, pri čemer pa njihova osnovna bitnost ostaja ista, čeprav se spreminja v svojih različnih stanjih […]. Toda glede števila in vrste teh počel ne govorijo vsi istega, ampak Tales, ki je začetnik ljubezni do modrosti [filozofije], trdi, da je to voda (in zato je tudi izjavil, da Zemlja plava na vodi) ...«[1]

Toda zakaj je Tales izbral med različnimi »kandidati« za prapočelo sveta (zemlja, zrak, ogenj …) ravno vodo? Ne zgolj zato, ker je veliko potoval po morju in ker je voda vir življenja, ampak tudi zato, ker je v času, ko še niso bili izoblikovani abstraktni filozofski pojmi, voda s svojo fluidnostjo in obenem istovetnostjo, očitno v njenih treh agregatnih stanjih, najbolje predstavljala in izražala spoznanje o splošnem spreminjanju stvari in obenem o nekem prapočelu ali »praprvini« – katero so poznejši filozofi imenovali substanca – ki ostaja ista kljub nastajanju in minevanju posameznih bitij oziroma stvari. V luči te racionalne razlage vode kot Talesovega prapočela lahko rečemo, da se voda prilagodi vsaki posodi, analogno kakor se substanca priliči vsaki formi. Talesov naslednik Anaksimander ni več govoril o vodi kot prapočelu, zanj je uporabil abstrakten pojem »tisto neomejeno« (tò ápeiron), toda razmišljal je zelo podobno, tudi zanj je bila vsa snov oživljena; ta filozofski nazor, ki ga je Aristotel označil kot »hilozoizem« (gr. hýle = snov, zóe = življenje), je značilen za večino t.i. »predsokratikov«, grških modrecev pred Sokratom.

Tudi slavni Heraklit (ok. 500 pr. n. š.), imenovan »Temni« zaradi temne globine njegovih izrekov, je večkrat govoril o vodi, čeprav je sam izbral za prapočelo ogenj in lapidarno trdil, da je najboljša duša »suha duša«. Njegov znani stavek o večnem in nenehnem spreminjanju se glasi: »V isto reko stopamo, pa spet ne stopamo; smo in nismo.«[2] Ta stavek je postal pozneje splošno znan kot pregovor: »Vse teče« (pánta rhei). Že pri Heraklitu, bolj izrazito pa pol stoletja pozneje pri Empedoklu (5. st. pr. n. š.), nastopajo štirje elementi, štiri »prvine sveta«, med katerimi sicer ne najdemo nobenega elementa v današnjem, znanstvenem pomenu besede, kljub temu pa klasični štirje elementi ostajajo »prvine« v filozofskem in tudi v širšem simbolnem pomenu: zemlja, voda, zrak, ogenj. O njih je Heraklit dejal: »Ogenj živi smrt zemlje in zrak živi smrt ognja; voda živi ob smrti zraka, zemlja ob smrti vode.«[3] Vse se nenehno spreminja in kroži, kakor voda kroži med zemljo in nebom, kakor letni časi krožijo v naravi.

V grški mitologiji pogosto najdemo motiv vode, lahko bi našteli mnogo primerov, od rojstva Afrodite iz morske pene do Narcisovega sámoobčudovanja v zrcalu vodne gladine. Za hip se ustavimo samo pri nekem lepem motivu iz Homerjeve Odiseje: popotnik Odisej se po svoji dolgi »odisejadi« prek vseh morij takratnega sveta naposled vrne na rodno Itako; tja, na domači otok ga z ladjo pripeljejo prijateljski Fajaki, uspavanega – in v snu, ki ga sanja takrat, ko se zbudi (tudi to je v poeziji možno), se znajde v čudoviti, turkizno modri morski votlini, v kateri prebivajo vodne nimfe Najade, tkalke nesmrtnosti, iz zemlje pa tečejo v votlino živi studenci, kot pôje Homer v svojih klenih heksametrih:

Živi studenci tekó. V votlini še vrata so dvojna,
ena držijo na sever, dostopna ljudem umrljivim,
druga na jug za bogove: skoz ta ne hodijo v špiljo
bedni sinovi zemljé, tu pot je samo za nesmrtne.[4]

Simbolni pomen te morske votline, v kateri se Odisej zadnjič »prerodi« pred prihodom domov, je razpotje med smrtjo in nesmrtnostjo, med ljudmi in bogovi. Poznoantični platonski filozof Porfirij (ok. 300 n. š.) nam v svojem čudovitem spisu Votlina nimf razgrinja bogastvo simbolov, skritih v tej votlini in nasploh v Homerjevih verzih; med drugim pravi: »Nimfe najade so torej duše, ki odhajajo v [novo] rojstvo. Od tod navada, da se neveste, ki se pravzaprav poročajo za porajanje, imenujejo nimfe [gr. nýmphe = nevesta] in da nanje izlivajo vodo iz vrelcev, potokov in večnih studencev«.[5] Ob tem se spomnimo, da ima voda osrednjo vlogo tudi v prvem in glavnem krščanskem zakramentu, pri krstu, kjer simbolizira »duhovno rojstvo«.

Mitološka metaforika vode v zahodni in drugih kulturah je tako rekoč neizčrpna. In če se malce ozremo v evropski srednji vek, se tokrat ne bomo zaustavili npr. pri Dantejevem (in že prej Homerjevem) Haronu, ki s svojo barko prevaža sence umrlih čez reko Stiks, niti pri usodnem potovanju Tristana in Izolde čez morje, ko vzplamti njuna tragična ljubezen – ampak se bomo za hip ustavili pri motivu vodnjaka žive vode v ciklu mitov o Gralu (12.-13. st.). V Gralovem ciklu nastopa ženski lik, ki se v več različicah pojavlja kot »Gospa vodnjaka« (angl. Lady of the Fountain); Carl Gustav Jung je tudi ta lik uvrščal med arhetipske podobe anime, duše. Gospa vodnjaka ima v mitih o Gralu podobno vlogo kot Beatrice v Dantejevi Božanski komediji ali »Gospa srca« v trubadurski liriki, in nenazadnje tudi kot Devica Marija v srednjeveškem čaščenju »Naše Gospe« (pomislimo na čudovite katedrale Nôtre-Dame de …), vendar s tem pomenskim odtenkom, da Gospa ponudi »živo vodo« (vodo življenja) vitezu, ki je, utrujen od bojev, na pragu smrti priromal k Njej, na poti iskanja svetega Grala, poslednje skrivnosti, večnosti.[6] V nekaterih variantah je srednjeveški mit o Gospe vodnjaka strukturno soroden antičnemu mitu o boginji Diani in »Kralju gozda«, znanem iz knjige Jamesa G. Frazerja Zlata veja; v tem starem mitu se drama junaka, čuvarja Dianinega svetega gaja ob Nemijskem jezeru, ciklično ponavlja: ko pride nov, mlad junak, premaga prejšnjega Kralja gozda in zavzame njegovo mesto. Jezero je »Dianino zrcalo« in »te mirne vode, zajete v naročju Albanskih gričev [v Apeninih], ni mogel pozabiti nihče, kdor jo je videl«.[7] Frazer piše tudi o vlogi vode ob poletnih kresovanjih, o njenem odnosu z ognjem[8] – sledeč evangeljskemu izročilu o sv. Janezu Krstniku, ki je pri krščevanju na reki Jordan dejal: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene [Jezus], kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem duhu in ognju« (Lk 3, 16).

Mitološko-religijski motiv iz našega, slovenskega izročila, v katerem se srečata voda in ogenj, poganstvo in krščanstvo, je upesnil Prešeren v Krstu pri Savici. Junak Črtomir se bojuje »za vero staršev, lépo Bog'njo Živo«,[9] ki ji je kot svečenica služila njegova izbranka Bogomila:

Tam v čásih Črtomíra na otóki
podoba Bóginje je stála Žíve,
ki so zročêni ji mladénčov stóki,
ki so ji, vé dekléta ljubezníve.[10]

Bogomila, »lepa ko devíca« je služila poganski boginji Živi, a krščanska vera je bila močnejša – in spreobrnjena Bogomila jo izpove Črtomiru, utrujenemu od bojev, rekoč v verzih, »de sim kristjána, malíkov zapustíla véro krivo […in] v dnu jézera vtopíla Bog'njo Žívo«.[11] Vzporednica med našo staro boginjo Živo, katere podoba naj bi stala sredi jezera, na našem edinem Otoku, in srednjeveško Gospo vodnjaka iz legend o Gralu je tudi v tem, da so v obeh mitih enako močno prisotne tako poganske kot krščanske prvine; zaradi premočnih poganskih primesi je Cerkev zavračala mite o Gralu, ali pa jih je poskušala povsem integrirati v svoje nauke.

Element vode je bil močno prisoten v obdobju romantike, predvsem v poeziji. Spomnimo se npr. verzov iz pesmi Jezero francoskega romantika Alphonsa de Lamartina (19. st.):

O, jezero, čeri, ki v vek živite,
ki čas ohranja vas in vas mladi,
z lepoto svojo v večnost ohranite
mi vsaj spomin noči![12]

Jezero, s svojim zrcalnim mirom in skrivnostno globočino vode, je pesniški simbol lepote in večnosti »v spominu noči«, kot je zapisal Lamartine. Jezera in nasploh vode imajo pomembno vlogo tudi v temačni romantični prozi Edgarja A. Poeja, če se le spomnimo na mrakobno jezerce, v katerega se zruši prekleta graščina družine Usher, ali na silno moč oceanskega vrtinca Mälstroma. Morje je simbol neskončnosti narave tudi v presunljivi pesnitvi Pesem starega mornarja angleškega romantika Samuela T. Coleridga (pozno 18. st.):

Iz dneva v dan tičali smo
kot barka prikovana,
negibni kot naslikan brod
na sliki oceana…

Le voda, voda vsepovsod,
nebo se v njej gubi,
le voda, voda vsepovsod,
za žejo – kaplje ni…[13]

Tožbo starega mornarja, da sredi oceana ni kaplje pitne vode, bi lahko, seveda mutatis mutandis, razumeli tudi kot svarilo za naš čas, ko vse bolj divjajo orkani in poplave, obenem pa je na svetu vse manj dobre, čiste pitne vode. Žeja, ki jo je naš Prešeren pretresljivo upesnil v Sonetih nesreče kot žejo srca (Popotnik pride v Afrike puščavo itd.), postaja vse bolj planetarno katastrofalna, zelo konkretna, telesna žeja milijonov, celo milijard ljudi, predvsem v t.i. »tretjem svetu«, vendar bomo tudi mi, tu v razviti Evropi, prej ali slej občutili to žejo, če ne bomo odločneje ukrepali za zaščito narave in vodá. Kajti za naše odžejanje, telesno in duševno, nikakor ni dovolj, da imamo zaloge pitne vode v plastenkah, temveč je potrebno tudi to, da se studenčnica lesketa v čistih izvirih in da tudi v prihodnje rastejo lokvanji v mirnih bajerjih, tako kot so rasli pred sto leti v Givergyju na rokavih reke Sene, nedaleč od Pariza, kjer je impresionistični slikar Claude Monet slikal svoje Nymphéas (tam, na Monetovem vrtu, sicer še vedno rastejo lokvanji, kakor na začetku 20. st., toda zdaj je to le spominski park, ki je žal obkrožen z industrijsko in urbanistično degradirano okolico). Ali, če navedem en bolj domač primer: kaj bi pomagalo našim zanamcem, če bodo lahko v Narodni galeriji, sredi vse gršega prestolnega mesta, z nostalgijo občudovali vse barvite Save Riharda Jakopiča, če pa se Sava sama spremeni v odpadno kloako naše lepe deželice?

Za konec pa še nekaj bolj vedrih ali vsaj bolj žlahtnih tonov. Zakaj lahko rečemo, da je voda v simbolnem pomenu element sanj? Francoski filozof iz 20. st. Gaston Bachelard (v slov. imamo prevedeni dve njegovi knjigi z naslovoma Oblikovanje znanstvenega duha in Pomeni prostora) je v sklopu svoje izredno zanimive in slogovno lepe tetralogije o štirih elementih, ki pa žal še ni prevedena v slovenščino, napisal esej, neke vrste »filozofsko poemo«, z naslovom Voda in sanje ter podnaslovom Esej o domišljiji snovi (1941). Bachelard je v svojem ustvarjalnem življenju premeril pot od »trdega« znanstvenika (matematika in fizika) do filozofskega poeta in »sanjača«, kakor se sam imenuje v tetralogiji o elementih. V eseju o vodi in sanjah ne gre le za to, da mi, ljudje, sanjamo o vodi, ampak da voda sama, lahko bi rekli »nezavedno« v njej, v naravi – sanja. Daleč od tega, da bi Bachelard pojmoval vodo ali vso naravo kot kak filozofski Subjekt ali Osebo, kot Vodo ali Naravo z veliko začetnico (v Rousseaujevem pomenu), nam ta pretanjeni mislec – v prepričanju, da je treba »razumeti življenje univerzuma z življenjem našega srca«[14] – pripoveduje, da »ima človeško bitje usodo vode, ki teče. [Kajti] voda je resnično minljivi element,«[15] element sanj, v katerem so se počutili doma, skoraj bi lahko rekli »kot ribe v vodi«, mnogi veliki literati in umetniki (pri Bachelardu poudarjeno nastopajo, če jih ducat samo naštejem, po abecedi: Baudelaire, Byron, Claudel, Dali, Goethe, Lamartine, Mallarmé, Michelet, Novalis, Poe, Swinburne, Wordsworth); o »sanjah vode« nam govorijo tudi mnogi antični in srednjeveški miti, nekatere sem že omenil, pa seveda razne bajke, povesti, legende ipd. S psihoanalitičnega stališča – čeprav ne nujno ortodoksno freudovskega – je pomembna povezava med vodo, materjo in ljubeznijo: »Ljubiti neskončen univerzum pomeni snovno izraziti neskončnost ljubezni do matere.«[16] Rekli smo, da je bila voda (Talesovo prapočelo) že pri predsokratikih tesno povezana z neskončnostjo (Anaksimandrovim ápeironom), pri Bachelardu pa se ta klasični pomenski splet poglablja v sanje in nezavedno. V vodi ni le neskončna ljubezen do matere, ampak je v njej tudi globoka, sanjska tišina: »Voda živi kot vélika utelešena tišina«, nam šepeta Bachelard.[17] – Gotovo ni naključje, da tudi v vseh sedmih filmih enega izmed največjih filmskih ustvarjalcev, Andreja Tarkovskega, voda nastopa kot sanjski element, kajti takrat, ko se zazremo v njeno skrivnostno globino, ki na površini odseva naš svet in nas same, voda vódi od misli k sanjam – in takšna naj tudi ostane!