Marko Uršič

Sokratov logos, demon, etos

Sokrat sicer ni mogel prepričati sodnikov o svoji nedolžnosti z razumno besedo, logosom, paradoksno pa je, da je prav ta historično izpričani neuspeh filozofove apologije postal eden izmed vrhov zgodovine duha. Čeprav je v ohranjenih delih o Sokratu, ki jih je napisal njegov najboljši učenec Platon (saj sam Sokrat ni ničesar zapisal), marsikje težko razločiti učiteljeve in učenčeve misli – bržkone je ravno Apologija najbolj avtentično Sokratova – pa je gotovo to, da je prvi filozof, ki je zavestno gojil »ljubezen do modrosti«, kar izraz filozofija dobesedno tudi pomeni, nadvse zaupal v razumno besedo, s katero se je neutrudno, vse do svoje zadnje ure, boril proti človeški neumnosti, slepim strastem, napuhu, predsodkom, malodušju in nenazadnje proti »sofizmom«, miselnim puhlicam, s katerimi so se ponašali marsikateri njegovi sodobniki.

Sokratovo znamenito geslo Le eno vem, da nič ne vem, v katerem sta povzeti tako modrečeva miselna skromnost kot njegova jedka ironija, je temeljni kamen kritične filozofske misli, tiste učene nevednosti, ki se odreka absolutnemu védenju, ne pa samemu spoznanju, saj njena zadnja beseda ni vsesplošni skepticizem (četudi so Sokrata nekateri tako razumeli). Sokratična nevednost se zaveda, da poslednja resnica sveta – če sploh obstaja – daleč presega domet našega vsakokratnega človeškega spoznanja. In vendar Sokrata, kakor tudi nas, njegove daljne dediče, na poti k resnici najbolj zanesljivo vodi logos, tj. beseda, misel, razum ali um, čeprav se morda takrat, ko se nam zdi, da smo po lestvici spoznanja splezali že skoraj do vrha, izkaže, da je najvišji domet logosa ravno njegovo sámozanikanje, »mistična« točka njegovega preloma, paradoksa, presežnosti.

O Sokratu večkrat slišimo, da je bil utemeljitelj antičnega »razsvetljenstva«, glasnik razuma oziroma uma, oznanjevalec logosa, ki se je v klasičnem grškem mišljenju vse bolj uveljavljal nasproti mythosu. Ta obča ugotovitev v splošnem seveda drži: v tistem času se je »luč razuma« nedvomno vse jasneje oblikovala iz arhaične »teme«, iz ujetosti človeške misli v naravo in mit. Po drugi strani pa je pravkar povedano tudi poenostavitev, ki nam zastira pogled na celovitega Sokrata. Ne smemo namreč pozabiti, da se filozofov logos poraja iz »demona« (daimonion), notranjega glasu, ki mu mislec sledi in ga sprašuje za pravo pot, ko se mu zazdi, da bi lahko zablodil. Demon pa ni nekaj razumskega, niti »svetlega«, četudi modreca vodi k etično pravilnim presojam in odločitvam. Sokratov demon prihaja iz globine duše, o kateri je že skrivnostni Heraklit dejal: »Mejá duše, ko hodiš, ne boš našel, če boš prepotoval vse poti; tako globok logos ima.« Sokrat je vedel za to globino logosa, za brezno praognja, ki ga misel najdeva v duši – in ravno v tem je njegova duhovna veličina: to vedeti in obenem biti »razsvetljenec«!

Platon je od svojega učitelja prevzel modro ravnovesje med logosom in mythosom, značilno za véliko in še danes živo grško misel. V sodobnih interpretacijah Sokratove in/ali Platonove filozofije se na to ravnovesje prepogosto pozablja, predvsem pod vplivom Nietzscheja, ki je v Sokratovem etičnem razsvetljenstvu in Platonovi epopeji uma videl začetek dekadence zahodnega mišljenja, odvračanje od »pristne« dionizičnosti kot najvišjega in najčistejšega izraza volje do moči. V Rojstvu tragedije Nietzsche pravi, da je »novo rojeni demon, imenovan Sokrat« premagal tako Dioniza kot Apolona. Sokrata vidi predvsem kot glasnika razuma, kot začetnika razsvetljenstva, ki naj bi bilo v moderni dobi s svojo usodno dialektiko glavni krivec poglabljajočega se nihilizma. Nietzschejevo razumevanje Sokrata prevzema Heidegger in prek njega precejšnji del sodobne filozofije. Toda v takšnem pogledu na modrega Atenca, prvega »ljubitelja modrosti«, je marsikaj spregledano in celo izkrivljeno, to pa ima daljnosežne posledice za razumevanje naše duhovne zgodovine ter prek nje tudi sedanjosti. V sodobnih filozofskih razpravah se nemalokrat zdi, kot da na zatožni klopi ni več samo Sokrat, kakor na atenskem procesu, ampak da je skupaj z njim obtožen sam razum, namreč racionalno mišljenje, v katerem je utemeljeno tudi novoveško razsvetljenstvo in znanstveno spoznanje, ki ima svoje korenine že v antičnem logosu. To pa je po mojem mnenju velika zmota: tisti, ki v razumu in znanosti vidijo zastranitev mišljenja od neke domnevno izvorne, predsokratske »neskritosti bíti«, neizogibno kličejo k vrnitvi v »predrazumno« stanje duha, takšna vrnitev pa bi bila za našo kompleksno in ranljivo civilizacijo katastrofalna. Poti ne vodijo nazaj, ampak naprej – seveda vselej ob budnem, pozornem in ljubečem pogledu nazaj, tudi k staremu modrecu Sokratu.

Etos je nedvomno v središču Sokratove učene nevednosti. Toda kako naj se etos utemelji v nevednosti, četudi učeni? Je to sploh mogoče? Vprašanje je sorodno nekemu drugemu, pogosteje izraženemu vprašanju: kako je mogoč človeški etos brez Boga? Mar ni brez Boga vse dovoljeno, vse in hkrati nič? Kot vemo, je to usodno in neznansko zapleteno vprašanje mučilo Kierkegaarda, Dostojevskega, Nietzscheja, Sartra … Kako pa bi nanj odgovoril Sokrat? Je bilo to vprašanje v njegovem času sploh že postavljeno? Da, saj je bil ravno Sokrat tisti, ki se je pri soočenju s sofističnim relativizmom prvi jasno zavedel problema utemeljitve etičnega mišljenja in ravnanja. Pri tem ga je vodil njegov demon, tisti notranji glas, ki mu je, po krivem obsojenemu, slednjič odsvetoval beg ter mu svetoval pogumno soočenje s smrtjo. Toda sokratski demon je kljub izjemnemu pomenu za samega Sokrata z današnjega zornega kota predvsem neka metafora, ki pa nam govori nekaj bistvenega: etosa ne najdeš nikjer drugje kot v samem sebi. Odločitve za dobro ne moreš opreti na nobeno zaupanje v onstranstvo, ne moreš je utemeljiti v teološko-metafizični ekonomiji (posmrtnega?) plačila ali kazni, tudi če tako kot Sokrat dopuščaš možnost dušine nesmrtnosti.

Ostajajoč na tej strani zavese, človek prepoznava zakone – v Sokratovi drami nastopijo celo osebno, kot Zakoni – v katerih je utemeljeno skupno dobro. Sokrat nas uči, da je treba tem zakonom slediti za vsako ceno. Da, toda tudi najvišji zakoni bi bili pri uveljavljanju človeškega etosa brez moči, če se ne bi naš notranji demon zavestno odločil, da jim sledi. Z današnjega stališča, skoraj poltretje tisočletje po Sokratu, se nam kaže vprašanje univerzalne in brezpogojne veljavnosti zakonov (ontoloških, kozmoloških, etičnih) preveč zapleteno, da bi ga lahko razrešili na teoretski ravni, kljub temu pa tudi v sodobnem človeku ostaja neko neomajno, čeprav bolj intuitivno zanesljivo kot racionalno dokazljivo oporišče: najvišji zakon, »poslednja resnica« (ne v časovnem, ampak v bitnostnem pomenu) je tisto – Dobro. Brez te osnovne filozofske vere, ki sta nam jo razodela Sokrat in Platon ter za njima mnogi véliki duhovi, bi bili povsem izgubljeni v brezdanjosti sveta. Namreč ne samo na pragu smrti, kjer v človeški drami srečamo Sokrata, ampak tudi sredi življenja: vsak hip, vsako uro, vsak dan. Saj onstran tistega, čemur se reče »novoveški nihilizem«, še vedno ostaja neomajen Sokratov etos.