Marko Uršič

SOHE, KI JIH OŽIVLJAJO LJUBEČE MISLI

Igra Carla Gozzija Zeleni ptiček (1765) je podnaslovljena kot »filozofska pravljica« – in res ima v njej filozofija pomembno vlogo, tako v dobrem kot slabem, tako v izrečenem kot neizrečenem, tako v poučnem kot igrivem pomenu. Že v prvem dejanju se nečimrnost »moderne filozofije« pokaže v smešni, mestoma tudi groteskni luči. Ko domišljava Barbarína očita samoljubje ljubeči krušni materi Smeraldini, podkrepi svoj prezir do njene čustvene prizadetosti prav s sklicevanjem na filozofijo: Moj brat in jaz, vedite, v gozdu zmeraj prebirava moderne knjige, ki jih vi kupujete na vago za štacuno, nenehno filozofsko preučujeva človeka in do dna poznava sleherni vir in povod človekovih dejanj, tako da se ničemur več ne čudiva. Zares prepričljiv argument proti »primitivnim« čustvom! Iz teh Barbarininih besed razberemo Gozzijevo ironijo do razsvetljenstva, ki je bilo prevladujoča »moderna filozofija« v njegovem času in je – pozabivši, da se je prva filozofija porodila ravno iz čudenja – skušalo z lučjo razuma razložiti vse vprek, od narave do družbe, od človeka do Boga. Barbarinin brat dvojček Renzo pohvali sestrico (z uglajenim vikanjem): Odlična filozofka ste in dobro znate ločiti imanentno vrednost samih zakonov družbe od tega, kar so človeške utvare. Kajti vse, kar ni presvetljeno z lučjo razuma, naj bi bilo le utvara – tudi ljubezen, seveda, vendar se stvari zapletejo, brž ko prileti Zeleni ptiček, ampak za zdaj naj še malce počaka za odrom, poglejmo prej, kako in kaj je s to nadležno, a vselej nepogrešljivo filozofijo. Ko namreč Barbarina s smehom vzklikne: Da, nesreča je ne biti filozof!, to nikakor ni mišljeno zgolj ironično, temveč, kot se izkaže pozneje, tudi povsem resno.

»Moderna filozofija«, ki jo dvojčka v gozdu prebirata iz knjig, kupljenih »na vago«, razglaša samoljublje kot prvo gibalo vsega človekovega delovanja in nehanja: Naj naju varuje premislek, da vsakdo, moški in ženska, vse počne iz samoljubja – naloga nje same pa naj bi bila, da se tega samoljubja zave in ga preseže: Ta filozofska misel naju bo hranila; povsem in čisto se znebiva samoljubja in bova srečna. Prav. Toda ironija je v tem, da je filozofska misel nemalokrat (tokrat očitno) slepa za svoje lastno samoljublje, ki lahko vsa druga daleč prekaša. In res je »moderna filozofija«, pa ne samo v karikirani dramski obliki, pretežno zelo samoljubna, od razsvetljenstva vse do dandanes je bolj in bolj zagledana vase, v svojo vsakokrat znova edino resnico (in žal se tudi ta moja preveč splošna ugotovitev ne izmuzne samoljubju). Ob tem se lahko vprašamo, ali je bila stara filozofija, tista grška »ljubezen do modrosti«, kaj boljša, manj samoljubna? Ali pa je filozofija že ves čas, od predsokratikov in Sokrata dalje, »moderna« in potemtakem v svojem bistvu samoljubna? Renesančniki, ki so zelo častili staro »pristno filozofijo«, so bili prepričani – in v tem prepričanju se jim kot »novorenesančnik« pridružujem, četudi s pomisleki, katerih razlaga pa bi me tu zapeljala predaleč – da je treba pravo modrost iskati v davnini, seveda pa lahko zaživi v sedanjosti šele tedaj, ko jo iz tisočletnega sna, iz njene brezčasne otrplosti prikličejo naše žive, ljubeče misli. Gozzi, ki mu je bila vélika renesansa, kaj šele antika, sicer že preteklost, vendar bližja kot nam, se v Zelenem ptičku morda zavestno, če ne pa nezavedno zavzema za preporod stare modrosti, pristne filozofije, ki kljubuje požrešnemu času ter vsem tistim spet in spet modernim, modnim, lahkomiselnim puhlicam, katerih ni manjkalo že v njegovem času, dandanes pa jih je še več, tako da »na vagi« zgodovine kljub svoji puhasti lahkotnosti običajno pretehtajo tudi precej tehtnejše substance.

Ampak v čem je pravzaprav bistvo tega »modernega« filozofskega samoljubja? – se sprašujem, saj sem tudi sam, v notranjem in zunanjem pogledu, po poklicu filozof, ki ga je življenje poneslo iz moderne v postmoderno ali postpostmoderno ali katero že dobo. In ko premišljujem o Gozzijevi duhoviti ironizaciji »moderne filozofije«, ki s svojim razsvetljenim razumom slepo verjame, da osvobaja človeka samoljublja in drugih »primitivnih« čustev, se moram najpoprej vprašati, ali njegova puščica ne zadeva tudi mene? Filozofu se namreč samoljubje vse prerado prikrade tako rekoč skozi zadnja vrata, tam, kjer ga najmanj pričakuje – na primer, pri pisanju o Zelenem ptičku. Igra, o kateri kot filozof zdaj pišem, je izredno bogata v vseh svojih fantastičnih metamorfozah, mnogoplastna v sijajno prepletenih literarnih slogih, pravljična, sanjska, presenetljiva, pretkana, poučna, smešna, ironična, nekje v globini morda tudi tragična ali vsaj tragikomična, simpatično naivna, vsekakor pa zelo zabavno »odštekana«, živahna kot življenje samo, neulovljiva kot vsaka resnična umetnina – zdaj pa jo hočem kot kak filozofski nebodigatreba ujeti v neke svoje pojmovne mreže! Nak, to ne bo šlo, mi brž zažvrgoli Zeleni ptiček. Ampak jaz bi vseeno rad napisal kaj »pametnega« prav o njem, navsezadnje sem to tudi obljubil urednici gledališkega lista, ki me je prijazno povabila k sodelovanju. Kako naj se torej izognem Skili in Karibdi ter ohranim svoje »stališče«? Spet s filozofskim samoljubjem, kajpak: le-to namreč sploh ni zgolj osebno, psihološko samoljubje, marveč je neka grda razvada mišljenja samega, saj je bistvo »modernega« filozofskega samoljubja ravno pojmovno zoženje pogleda, redukcija vsega tistega življenjskega bogastva, ki mu je umetnost zrcalo, na en sam (ali kvečjemu dva, tri …) segment resničnosti, na en sam presek, v katerem misel prereže življenjsko tkivo in ga spravi v svoj akademski herbarij ali formalin. Že res, da povsem brez pojmovnega zoženja sploh ni mogoče reči nič »pametnega«, toda osebni filozofov »greh« do umetnosti življenja je v tem, da se svojega filozofskega samoljubja prepogosto ne zaveda in svoj zoženi pogled razglaša za univerzalni, nemalokrat celo za edini možni, nujni, absolutni pogled. In zato naj bo ta moj drobec bežnega in krhkega zavedanja o pojmovnem zoženju tistega življenja, ki ga je v meni vzbudilo branje Zelenega ptička, majhen prispevek k preseganju »modernega« filozofskega samoljubja in obenem opravičilo Zelenemu ptičku, ker moram njegovo pisano perje precej oskubiti, ko svoj pogled usmerjam (in s tem hočeš nočeš tudi zožujem) na tiste prizore, v katerih nastopajo kipi, kamnite sohe, ki spregovorijo, oživijo, pomagajo živim ljudem v stiski … in imajo »nasploh« pomembno vlogo v tej imenitni in izjemno duhoviti »filozofski pravljici«.

Calmon, »star moralni kip, kralj podob«, je glavna soha v tej pravljici, v njem lahko prepoznamo okamenelega Sokratovega dajmona, ki pride človeku na pomoč takrat, ko ga najbolj potrebuje. Prvič se prikaže Barbarini in Renzu na »pustem obrežju«, kamor zablodita po odhodu od doma in kjer ju kljub njuni »moderni filozofiji« prevzamejo tesnobne misli. Tam ju Calmon, kip, ki govori, modro opominja, naj opustita svojo prevzetnost: Nekdo sem, ki je svojčas bil, kar si ti zdaj, pravi Renzu: beden filozof. Toda zdaj, ko Calmon ni več beden, saj sledi póti modrosti, je ujet v kamen in spregovori le takrat, ko mu kaka živa, bedna duša prisluhne, iščoč pri njem nasveta in utehe. Skozi Calmonova kamnita usta najbrž govori Renzo kar sam, seveda pa do odrešilnih misli ne bi nikoli prišel, če ne bi poklical na pomoč staro soho, njeno »pristno filozofijo«: Ljubiti sebe tako, da ljubiš druge, sledeč razumu, ki je sin nebeškega ukaza in ne sluga krhkih čutov, zakaj le tako boš mogel, sebe ljubeč, biti tak, kakršen bi hotel biti. V tem nauku razum ni več »moderno« samoljuben, ne zožuje pogleda, temveč ga razširja. Razum ni več »sluga krhkih čutov«, toda ne gre samo za to (navsezadnje so tudi čuti »sinovi nebeškega ukaza«), kajti v Calmonovih besedah je ključno spoznanje, da je ravno ljubeči razum tisti, ki človeka resnično odrešuje: sebe najbolj ljubi prav ta, ki je sočuten, kreposten, milostljiv. Samoljubje se iz egoizma preusmeri v iskanje presežnega Sebe v drugih dušah in k prepoznavanju sebe samega v božanskem Sebstvu, tistem »izviru«, iz katerega se poraja vse življenje: Večno življenje si pribori, kdor ljubi svoj izvir in svoje pravo bistvo, uči kamniti Calmon. In tudi ko se stari modrec drugič prikaže obupanemu Renzu v votlini vešče Modrasice, kamor je mladi junak prišel po »plešočo vodo« za svojo nečimrno sestrico, mu spet pomaga s filozofijo, tokrat v sodelovanju z bolj šaljivo soho, namreč s »kipom seskov«, v katerem nemara prepoznamo kakega Diogena, potem pa še z »Mavri«, ki zagotavljajo svojo trdnost – zelo smo trdni, brez skrbi – kakor da bi bili kaki aristoteliki, ki so s svojo trdno logiko toliko stoletij podpirali celo nebesni obok, kaj šele dver v votlino neke vešče (mimogrede rečeno, ravno Mavrom se imamo zahvaliti, da so se ohranili spisi vélikega mojstra Aristotela). In kakor v vsaki dobri pravljici, Calmon še tretjič pomaga mlademu junaku Renzu, namreč takrat, ko tudi njega začara Zeleni ptič v kamnito soho – toda tokrat lahko Calmon pomaga zgolj z nasvetom, saj nad Ptičem nima moči, slednjega lahko premaga in znova spremeni v kraljeviča samo ljubezen princeske Barberine.

Sohe, tudi filozofske, so konec koncev vendarle mrtve, naj so še tako modre in lepe. Najlepša med njimi je Pompeja, v katero se zaljubi Renzo in ki nas spominja na legendo o Pigmalionu, kralju Cipra, ki je izprosil Afrodito, da mu je oživila za ženo soho, ki jo je bil sam izklesal iz kamna. Posebno spektakularen pa je obred vsesplošnega oživljanja kipov v zadnjem dejanju Zlatega ptička, tako tistih, ki so okameneli v sami igri, kakor onih drugih, ki jih je smrt že prej ujela v kamnito negibnost in jih zdaj oživlja vsemogočni Ptič z enim samim izpuljenim peresom – na odru se namreč dogaja igra, ki v zadnjem prizoru inscenira Vstajenje, v šaljivi različici tudi Sodbo, namreč takrat, ko se nesrečna in zdaj znova srečna kraljica Ninetta prikaže iz grobnice in se začudena sprašuje Kdo me je skoz umazani odtok izvlekel ven, da zopet vidim zvezde? – kdo drug ko Ptiček, seveda – in ko se hudobna Tartagliona spremeni v krastačasto želvo, pohlepni Brighella pa v osla. Vendar, nota bene, filozofi na čelu s Calmonom tudi po tej poslednji, vstajenjski metamorfozi ostajajo kamnite sohe, na boljšem ko prej pa so le, saj jim odrešeni ljudje popravijo oddrobljene nosove. No, vsaj nekaj storijo v njihov (in za svoj) spomin. Toda zakaj ne oživijo tudi sohe kamnitih filozofov? Domnevamo lahko, da v svoji večni negibnosti prav dobro vedo, da so vse življenjske metamorfoze preveč bežne, nestanovitne, minljive, in še najbolj so minljivi tisti objemi, s katerimi znova oživljeni kipi tešijo slo po nesmrtnosti. Poleg tega so metamorfoze, ki jih v naši igri ne manjka, običajno tudi zelo »nerazumne«, kar nam je pravzaprav jasno že na začetku, ko se Pantalone v prvem prizoru, na ulici v mestu Vrhodol, sprašuje o slavi sveta: Kej nej zadosti, de se pomaranče spremenijo v ženske, ženske v goluobe an goluobi v kraljice blagiga spomina? Da, morda potem, ko se metamorfoze izčrpajo, resnično ostaja le »blagi spomin«. Ob tem se lahko spomnimo tudi tiste Heglove sove, Minerve, ki razpne krila šele takrat, ko pade na zemljo mrak …

In če smo že pri Heglu, naj za konec omenim še neke »heglovske sanje«, ki so me obletavale one noči. Filozofske ideje, ki se v metamorfozah dialektične logike spreminjajo druga v drugo ter se medsebojno presegajo in »ukinjajo«, so se v sanjah preobrazile v sohe, kipe modrih filozofov, Talesa, Heraklita, Parmenida, Sokrata, Platona, Aristotela, Diogena … in te kamnite sohe-ideje so govorile druga čez drugo, kipi so se prerekali, smejali, bentili, si kazali nosove, mežikali in spakovali, uživaje v aporijah, dilemah, antitezah, v neusahljivem disputu, kot kaka velika družina, ki se svoje povezanosti zave šele tedaj, ko spusti z vajeti vse različnosti svojih nasprotujočih si dajmonov. Tedaj pa se je ena izmed soh – ta ni bila več grška, ampak »moderna« – domislila neke igre, ki jo je za vsako ceno skušala vsiliti vsem drugim: eno in isto Idejo naj bi si sohe podajale naprej kot nekakšen balon, ki naj bi se iz začetnega balončka v svojem dialektičnem razvoju tako napihnil, da bi slednjič pogoltnil vse posamezne ideje, znanilke tiste vélike Ideje – in postal Pojem. Kako je to zanimivo! sem vzkliknil v sanjah, toda isti hip sem se prestrašil: Mar ni ta igra mišljena preveč zares? Mar se ne bo Pojem razpočil …? In ko sem ob tej misli nad seboj zaslutil ognjeno senco absolutnega Duha, sem se prebudil v filozofski grozi in končno razumel smisel tistega enigmatičnega Calmonovega stavka v Zelenem ptičku, ki mi je bil dotlej povsem nerazumljiv: Filozofija že res je; a filozofa ni.